/ PETEK, 26. september
Alba Iulia–Cartisoara
Peti dan dobrodelne kolesarske poti od Maribora do Carigrada. Smo že v Romuniji. Prebudili smo se v Albi Iulii, modernem mestu, ki se ponaša s staro trdnjavo. Romunija zna presenetiti – ulice so polne zgodovine, a obenem z velikimi modernimi trgovinami, da te opomnijo, da se tukaj čas ni ustavil. Vendar te kaj kmalu prizemljijo s kočijami in konji na cesti zunaj mest. Dež nam je na začetku malce kvaril razpoloženje – ob cesti so se kazali hribi, ki jih je objemala megla, posnetki tistega dne bodo odlični. Pri letališču v Sibiuu se nam je pridružil Luka, kar je posebno razveselilo Iztoka, saj od tod več ne kolesari sam. Peta etapa je bila sicer kolesarsko kratka, proti Cartisoari, a po nekaj napornih dneh je prav to prišlo kot naročeno.
Sprva smo imeli v načrtu, da se povzpnemo čez Karpate in nato s kolesi obiščemo grofa Drakulo, a vreme in čas nista bila na naši strani. Zato smo se do gradu odpeljali turistično. Tukaj sem končno malo predala volan in se zleknila na zadnje sedeže. Grad je res tak, kot si ga predstavljaš: visoke kamnite stene, temačni hodniki in občutek, da te izza vogala opazuje nekdo, ki ga ravno ne želiš srečati. Za konec dneva nas pričaka še prenočišče brez ključavnice – gospa Romunka je zatrdila, da "pri nas nihče ničesar ne ukrade". Naj ji bo. Zaspala sem z mislijo, da je mogoče včasih res najbolje zaupati drugim.
Kombi me uči predvsem potrpežljivosti: ko te navigacija pelje po enosmernih uličicah mestnega središča, globoko vdihneš in si rečeš, da je glavni cilj preživeti brez praske. Počutim se kot v škatlasti ladji, domačini ob cesti pa s široko odprtimi očmi zmajujejo z glavo. Menjalnik pa je druga zgodba, občasno se mi zdi, da ima svojo voljo in da se pogovarjava vsak v svojem jeziku. Verjetno bi se hitreje sporazumela s konjem.
Karin Kočevar, podporna ekipa na dobrodelnem kolesarjenju Kolesarimo za otroške sanje od Maribora do Carigrada. Vožnja in parkiranje kombija na nemogočih mestih, lovljenje kolesarjev, čakanje kolesarjev, polnjenje bidonov, iskanje bara z dobro kavo, navijanje ... Tour de France, prihajam!
/ SOBOTA, 27. september
Cartisoara–Pitesti
Jutro brez kave. Slabo smo se založili v trgovini dan prej. V Cartisoari je iskanje odprte kavarne ali bara s kavo podobno iskanju šivanke v senu. Tako sem na pot proti Karpatom krenila s praznimi kofeinskimi zalogami, kar je pomenilo, da so prestave v kombiju dobile še dodatno mero sovražnega pogleda.
Strma cesta, dih jemajoči razgledi, v zraku pa tisti občutek, da se bo za vsakim ovinkom nekaj zgodilo. In res – skoraj sem bila že prepričana, da medveda ne bom videla nikoli, potem pa – tik pred zadnjim ovinkom – mama medvedka in dva mladička! Moje navdušenje je bilo nepopisno, roke pa so se kar same še bolj oprijele volana. Morda je bil to eden najlepših trenutkov na poti. Mrzel dan (ne vem, zakaj nisem za na vrh Karpatov spakirala zimske bunde) je postal takoj lepši in v dolini nas je že pričakalo sonce.
Ob poti nas spremljajo številni zapuščeni psi, ki zvesto stražijo parkirišča in čakajo na kakšen priboljšek. Vsak ima tisti proseči pogled, ob katerem bi najraje ustavil in jim razdelil vse sendviče ali pa jih spakiral v kombi in odpeljal domov.
Dan zaključimo v Pitestiju na prav posebnem mestu: v restavraciji, kjer so praznovali kar pet rojstnih dnevov hkrati ali pa mogoče valeto. Kdo bi vedel. Vesela druščina, baloni, romunska rojstnodnevna pesem, mi pa po dveh pivih samo še v posteljo.
/ NEDELJA, 28. september
Pitesti–Calarasi
Na poti proti Bukarešti postanemo na kavi v majhni vasi. Ura je deset dopoldne, vaščani pa so izpraznili že veliko kozarcev. Pa kdo bi jim zameril, nedelja je, po maši se spodobi. Bar, domačnost, kjer si tujec, pa se vseeno počutiš zelo dobrodošlo. S točajem se nekako sporazumeva v moji polomljeni italijanščini in njegovi romunščini. Kava je bila na koncu brezplačna pa še plastenko vode smo dobili. To je ta gostoljubnost. Ob šanku mi razloži tudi svojo geopolitično vizijo: "No Trump, no Trump. Putin – da!" Naj bo, se mu nasmehnem. Smo velika atrakcija za tako majhne vasi, dve specialki, polepljen kombi in slovenska registrska tablica. Tudi vsi gostje bara so si ogledali naša kolesa, to "čudo tehnike", in se nato odpeljali s svojimi traktorji delat naprej.
Po kratki lekciji iz lokalne politike smo nadaljevali do Calarasija. Čez Bukarešto, kjer je bila tudi v nedeljo ogromna gneča in bi v piceriji čakali kar 30 minut, ker je bilo vse polno. Parkiram kombi, fantje pa s kolesi do parlamenta po dobre posnetke. Sprehodim se do velikega parka, Parka Karola I., kjer me pričakata veličasten pogled na velik Spomenik narodnim herojem. Sonce pripeka, končno naredim nekaj korakov, da ura na roki ne misli, da sem čisto zaspala, in s fanti se že dobimo na kosilu.
Nato krenemo na pot med prostrana polja in ravnino. V Calarasiju imamo le dve možnosti za prenočišče - hotela. Izberemo enega, a žal brez tople vode, ker očitno do četrtega nadstropja potrebuje nekoliko dalje. Več sreče zjutraj?
/ PONEDELJEK, 29. september
Calarasi–Varna
Zjutraj voda še vedno ni pritekla do nas, ampak tukaj je zajtrk. Predstavljam si hotelski ruski bife, a ta me s staro omleto in posušenim kruhom žal ni prepričal. Ampak pot se začne obetavno – do trajekta imamo natanko deset kilometrov manj, kot je Iztok ocenil, in trajekt namesto ob 10.10 odpelje že čez 15 minut. Zmaga!
Prečkamo mogočno Donavo in že smo v Bolgariji. Luka doživi nenavadno "spa izkušnjo" – skupaj s kombijem ga operejo z varikino. Ko smo se ustavili na kavi, sem ugotovila, kako malo vem o Bolgariji, mislila sem, da je veliko bolj razvita od Romunije, pa vidim, da ni tako. Tukaj evrov ne sprejemajo radi, v trgovini pa že ob 10. uri ni ne duha ne sluha o kakšnem kruhu. Kava popita, mi pa nadaljujemo slikovito pot proti Črnemu morju. Spet nas moči dež, zato se ustavimo v majhnem kraju, kjer prevedrimo in pojemo sendviče.
Varna nas je zvečer pričakala z vrvežem, polnimi ulicami, restavracijami in tisto energijo, ki jo začutiš le v obmorskih mestih. V hotelu imajo bazen, ampak po dolgem dnevu potrebujem le še dober Wi-Fi, da opravim vse delo, ki se je nakopičilo od prejšnjega ponedeljka, ko smo štartali iz Maribora.
/ TOREK, 30. september
Varna–Sozopol
Navigacija nas je peljala po glavni cesti, dokler se ta ni spremenila v kamenje in makadam. Konec ceste? Prometni znak, ki kaže slepo ulico, zelo obetavno. Z Denisom sva se odločila, da preveriva naprej – nič bolje, še slabše. Šit. Kaj zdaj? Kolesa v kombi? Luka in ati nas dohitita in se odločita, da vseeno nadaljujeta. Kapo dol za odločitev, ki je sama ne bi nikoli sprejela, ampak njima je uspelo in že smo se na koncu spusta usedli na malico ob cesti. Eno pašteto smo prišparali za klateškega psička in nadaljevali proti naslednji obmorski destinaciji.
Po dolgi in prašni etapi nas v Sozopolu pričaka čudovit sončni zahod, peščene plaže, krasni razgledi. Turistično obmorsko mesto 30. septembra sicer ne premore veliko odprtih restavracij, a eno le najdemo. Ko smo sedeli v skoraj praznem lokalu, je bilo prav filmsko: mi in natakar, gostilniški šunder, potem pa na TV posnetek zadnje zmage Janje Garnbret, ki je dokazala, da Slovenci znamo plezati visoko – dobesedno in simbolično. Iztok izkoristi prazen jacuzzi v hotelu, obesim oprana kolesarska oblačila in lahko noč.
/ SREDA, 1. oktober
Sozopol–Saraj
Za mano je že več kot 1700 kilometrov vožnje. Prestave mi še vedno delajo preglavice (doma vozim avtomatika!), a parkiranje in vožnja v bližini kolesarjev mi že gresta veliko bolje. Denis ob meni govori: "Malo naprej, počakaj, prehiti, drži tukaj, na drugi pas!" – in jaz se že vidim, kako naslednje leto vozim ekipni avto UAE na Tour de Franceu (sanjati je treba, pravijo).
Na bencinski črpalki pripravim sendviče, pijačo in jogurte, mačkam nalijem mleko. Malica je krepčilna, fanta sta vesela, saj je do turške meje le še osem kilometrov. Vodo z elektroliti natočim v bidone in že stojimo na meji. Ne gre gladko – vrsta vozil, papirji, ki manjkajo, birokracija – a naju spustijo naprej, kolesarja pa sta že odkolesarila. In ko enkrat prestopiš mejo, ima vse drugačen okus in pogled. Cesta, hrana, ljudje, pokrajina – v daljavi se že svetijo minareti. Prispemo v Saraj, mesto velikih nasprotij, moderne stavbe, ki se šele zidajo, na drugi strani popolna revščina. Ustavimo se, da pojemo kaj drugega kot kebab. Čutiti je, da je Carigrad čisto blizu.
/ ČETRTEK, 2. oktober
Saraj–Carigrad
Hotel z zajtrkom, končno spodobna kava in kratka etapa proti Carigradu. Fanta le dobrih 130 kilometrov, jaz pa več stresa – ura na roki mi že kaže alarmantne ravni, ko manevriram po mestnem središču. Carigrad zajame vse tvoje čute naenkrat: hrup avtomobilov, vonj po začimbah, glasovi iz minaretov, ljudje, ki hitijo vsak v svojo smer. Ampak nagrada je pred vrati: Hagija Sofija, ki sem jo želela videti že vsaj deset let. Ko stojim pred njo, se počutim majhno in veliko hkrati – majhno ob veličini zgodovine in veliko, ker sem prišla do cilja, ki se je še pred nekaj dnevi zdel nemogoč. 2000 kilometrov! Ne znam si niti predstavljati, kako je bilo kolesariti, a včasih se mi je zdelo, da je vožnja v kombiju še bolj utrudljiva, čakanje, manevriranje. Bravo, ekipa, si rečem in potiho pomislim: "Kam pa naslednje leto?"
Že v nedeljo me čaka nov izziv: pot proti domu. Gospoda kolesarja si zaslužita letalo, midva z Denisom pa imava še nekaj kilometrov ceste, ki jih bo treba prevoziti. Če sem se v teh dneh kaj naučila, je to, da je cesta vedno daljša, kot piše na navigaciji, in da se največje pustolovščine zgodijo takrat, ko prestave ne tečejo gladko. Pa lep pozdrav iz Carigrada!
