/ PETEK, 29. avgust
Najljubši dan v tednu se prične z zelenim čajem Jutranja zarja. Včasih ga pijem tudi popoldan – naj bo zarja, četudi ni jutro, si mislim. Petek pa je tako ali tako moj najljubši dan v tednu. Morda zato, ker sem se rodila prav na ta dan. Hvala, mama.
Po službi sem skočila pod pisarno na trg Leona Štuklja, kjer je že vrvelo in pozdravljanja ni bilo konec. Street food ponuja druženje, ne le hrano. Običajno se tam niti več ne dogovarjamo, saj se preprosto srečamo. Največkrat se tam porodijo odlična sodelovanja – da ne rečem, da skoraj rešimo svet.
Večer je povzel tudi delovanje našega zavoda, zame pa je podpora prisotnost na dogodkih z dobrodelno noto. Na StandUPorniku smo bili skupaj vsi tisti, ki se podpiramo že vrsto let. Če bi dodala Borisa Krabonjo z Upornikom, Marka Verdeva, Mikra + Polo ter mene kot "najmanjšo", z našimi posebnimi otroki, bi bil prizor poln smeha, objemov in topline – saj vsi trije kljub nenehnim izzivom in preprosti drugačnosti svetu kažemo, da je težave mogoče preskakovati. En sam par rok lahko naredi vsakdan nekoga lepši in z našim delovanjem postajajo dnevi drugih svetlejši. To je danes ob vseh razdorih, podtikanjih in grozotah tudi z najmanjšo dobro voljo po boljšem še kako mogoče.
/ SOBOTA, 30. avgust
Običajno je to dan za tržnico, vendar je letošnji taščin vrt – seveda je tudi Matjažev – obrodil toliko, da smo odhod zamenjali s poležavanjem, pitjem jutranje kave in dogovorom o skoku čez mejo. Včasih priletim na vrt tudi sama, vendar kjer dva tako uspešno vihtita svoje poljske pripomočke, je bolje pomagati šele takrat, ko sadove že pobiramo z njegovim dedkom vred, ki vedno reče: Samo, da smo živi in zdravi. Pa še kako prav ima.
Popoldan smo se vsi skupaj našli na domači zofi. Navijali smo do konca, vmes pa seveda bentili. Vedno znova opažam, da je skupinski duh vse. Sodelovanje pred solističnimi akcijami je tisto, kar dela trenutke posebne in nepozabne.
V našem mestu se AKK Branik borbeno trudi, da bi mladi košarkarji lahko rasli v tekmovalnem, a hkrati spodbudnem okolju, kjer vsakdo dobi priložnost pokazati svoje sposobnosti. Pri tem bi jim lahko še kdo pomagal – navsezadnje so naš up in športna prihodnost.
/ NEDELJA, 31. avgust
Sleherno leto tuhtam, koga bi povabili na naš dobrodelni koncert Trinajstka. Poslušam želje staršev in otrok. Želim ugoditi rokerskim dušam in tistim, ki si želijo preprosto uživati v glasbi. V prvih vrstah je najlepše videti posameznike na vozičkih in sproščenost izvajalcev, ki običajno povabijo naše posebne otroke kar na oder, da skupaj z njimi zaplešejo, zapojejo ali preprosto v polni meri občutijo veselje glasbe. Včasih se res zdi, da se pod vsakodnevnimi pritiski sploh ne znamo več sprostiti.
Ampak z letošnjim izborom skupine Kingston sem prepričana, da smo zaobjeli celotne družine, zadostili glasbenim sladokuscem in se bodo na plesišču sprostili še tako zahtevni plesalci. Zato smo nastavili tudi prijazno ceno za družinsko vstopnico. Pridite, podprite in se poveselite!
Ob nedeljskem kosilu, z mislijo na prihajajoč dogodek, tako z domačimi nazdravljam s Svetlikovo Rebulo, saj so prav oni letos omogočili, da se naš koncert lahko zgodi v vsej svoji polnosti – njihova podpora je ustvarila prostor, kjer se glasba in smeh združita za vse generacije.
/ PONEDELJEK, 1. september
Ob 4.50 že stopam v avto in krenemo proti Ljubljani. Preden zapustim stanovanje, se priključim na avtopilot: čaj, oblačila, nahrbtnik in malica. Čez poletje se je vsaka pot zdela kot popotovanje od Litije do Čateža – in to peš. Tako pa od Maribora do Ljubljane in nazaj ter z avtomobili, ki ponujajo kar nekaj konjev moči, potujemo v duhu, da ni pomemben cilj, temveč pot. Človek ob tako neljubi uri ne ve, ali bi bentil nad cestami samimi ali centralizacijo, ki je tako oprijemljiva kot nabite vpadnice v naše glavno mesto. Pomirja me le stalna ekipa, ko med potjo razlagamo o ljubih in manj ljubih dogodkih. Se bodrimo in podpiramo. Na poti nazaj pa kdaj tudi praznujemo, saj se tudi za veselo druženje najde priložnost.
/ TOREK, 2. september
Že prvi korak me opomni na včerajšnjo telovadbo. To je edina stalnica v mojem življenju ob raztresenosti, pozabljivosti, menjavanju številk in večnem optimizmu z nasmehom vred. Začelo se je več kot dve desetletji nazaj, ko je skupina žensk iskala svojo vaditeljico in smo pridno migale v telovadnici ene od osnovnih šol.
Med tem časom smo se preselile na spletno vadbo, dodale še en dan, ker je dvakrat tedensko seveda učinkoviteje. K utežem in elastičnim trakovom sem dodala še malo terapevtsko žogo in dve krpi za prah. Ja, seveda podrsavamo po tleh in tako doma čistimo tla, medtem ko iz nas teče znoj zadovoljstva – verjemite zadnji besedi.
Tudi pomladile smo se in razširile. Seveda ne v obsegu, temveč zdaj moje telovadke prihajajo ne le iz celotne dežele, temveč se javljajo iz vseh možnih koncev sveta.
Med tistimi šestdesetimi minutami porabimo pol časa za aerobno miganje stoje – tukaj je prostor za jezne izpade, izmenjavo komentarjev ali sproščeno pogovorno sproščanje, zaradi katerih zmoremo narediti še nekaj ponovitev, in drugi del, ko krepimo mišice lastnega telesa – ne zato, da bi se z njim bahale na družbenih omrežjih, temveč zato, da lahko hodimo ponosno in vzravnano, rok ne skrivamo v dolgih rokavih in še vedno lahko skočimo v prastare kavbojke brez stradanja in odrekanja. Me preprosto rade uživamo, saj je življenje le eno samo. Med vadbo pa seveda poslušajo: roke gor, nogo nazaj, jamranje lastne učiteljice - pa saj sem tudi sama le človek, in če se ne morejo priključiti v živo, prejmejo prav vse posnetek 'za nazaj', ki ga seveda morajo oddelati. Ni druge.
In tako sem vse te moje telovadne norčije stlačila v znamko Fitalna.si.
/ SREDA, 3. september
Še kako dobro vem, kdaj in kje sem Tinko prvič srečala. To je bilo v prostorih fizioterapije, kamor sva dve popolnoma izgubljeni mamici pripeljali svoji dve dojenčici.
In ena od teh dojenčic je prav deklica, za katero letos zbiramo denar. Pravzaprav za njene tedenske fizioterapije, ki jih nujno potrebuje. A vedite, da naše otroke nerada izpostavljam z obrazom – bog ne daj, da bi se vam smilili. Naš namen ni, da bi vas z žalostnimi obrazi gledali z obcestnih plakatov, vi pa bi si z enim nakazilom oprali vest.
Aktivnosti Zavoda 13 ponujajo druženje s posebnimi – mar nismo to prav vsi? Da zaplešete z nekom, ki se premika iz premikajočega, da ne rečem ravno invalidskega vozička, da se prihodnjič otroku ali odraslemu z Downovim sindromom preprosto nasmehnete in ne pogledate proč. Ali pa da kot delodajalec stopite korak naprej ter nekoga izmed njih nekoč – ali pa že jutri – zaposlite in mu tako ponudite enakovredno možnost biti del družbe.
Verjamem, da Tinko čaka lepa prihodnost!
/ ČETRTEK, 4. september
Z eno nogo sem že v soboti. Ob 17.00 na dvorišču Vetrinjskega dvora sredi mesta. Oddahnila sem si, ker je vse potrebno že pod streho. Vsako leto, ko je dogodek za nami, si rečem, da se bom pričela pripravljati veliko prej. Obljubim si, da se bom manj obremenjevala. Ne verjamem, da mi bo uspelo, prepričana pa sem, da se bomo ponovno skupaj podružili, kot znamo le mi.
Pomirja me misel na naše posebne otroke. Ko me bo v soboto na dvorišču Vetrinjskega dvora Lanin objem umiril, razveselila živahnost Lare, David pa se bo gotovo jezil zaradi netočnosti in mi prav to hibo tudi opravičil. Luka bo poskrbel za nagajivost. Vid me bo, kot vedno, znova presenetil – kako zmore komunicirati preko pripomočkov, čeprav je bil ob rojstvu klinično mrtev, in kakšne premike, čeprav minimalne, prinaša tudi fizioterapija. Anžetove oči me bodo spomnile, da volja vedno najde svojo pot. Ema me bo gotovo spet presenetila s pesmijo in Carli mi bo le pokimal. Prav te na videz male stvari me vsakokrat opomnijo, kaj je v življenju res pomembno. Prav oni me učijo, da življenje ni v popolnosti, ampak v iskrenosti trenutkov.
S Tinko pa bova zaplesali prav poseben ples na vozičku. Sicer pa, če je naš Zavod 13 nastal zaradi moje Sofie, z njenim odhodom ni ugasnil, temveč zaradi vseh mojih srčnih prijateljev in z vsemi aktivnostmi ostaja še naprej.
In prav v tem je dokaz, da ljubezen nikoli ne ugasne – le spreminja obliko in ustvarja nove poti.
