(DNEVNIK) Ruwaida Amer, novinarka iz Palestine: Kako do vode, hrane, kako varno iz enega v drugi kraj?

Boj za vodo!

Pomembno vprašanje, na katero si mora odgovoriti prebivalec Gaze, ko želi pobegniti, je, ali je na tem območju voda. Kjer ni vode, ni življenja. Stotisoči prebivalcev hodijo kilometre daleč, da pridejo do vode. To je tudi boj moje družine.

Zjutraj smo se zbudili in se spraševali, ali imamo dovolj vode, da operemo oblačila in pomijemo posodo ter gremo na stranišče. Pogledali smo se in rekli, da je naš mali rezervoar prazen. Oče je odšel iz kraja, kamor smo bili razseljeni, v begunsko taborišče zahodno od Han Junisa. Brat Mohamed se je vrnil domov po nočni izmeni – včasih je trajala 24 ur – da preveri, ali imamo vodo. Sosed je izvedel, da smo se vrnili na to območje, in nam ponudil pomoč. Humanitarna fundacija je namestila velik električni motor, ki je črpal vodo iz vodnjaka in jo razdeljeval prebivalcem. Toda imel si le dve minuti, da si napolnil svoje posode. To ni bilo vsak dan, ampak samo dvakrat na teden.

Ob 8.30 sem slišala očeta, kako je zaklical: "Dekleta, pomagajmo si! Imamo samo dve minuti, da napolnimo posode!" Prinesla sem vse posode, tudi majhen kanister za kopalnico. Imela sem kup umazanega perila, ki ga je bilo treba oprati. Upala sem, da bo dovolj časa, a žal ga ni bilo. Natočili smo le približno 250 litrov, kar naj bi zadostovalo za štiri dni. Pogledali smo se in se spraševali, kako bomo razporedili tako malo vode in ali je bo sploh dovolj. Oče mi je rekel, da ga boli hrbet in da ne more več daleč hoditi. Nosil je vodo večkrat. Njegovo telo je izčrpano od vojne. Rekel je: "To me ubija. Ne zmorem več."

Na začetku vojne je oče hodil vsak dan v Evropsko bolnišnico poleg naše hiše po vodo. Kopenske vojaške operacije v bližini so nam preprečevale dostop do nje. Videla sem utrujenost na njegovem obrazu. Vedno sem ga prosila, naj posodo z vodo pusti pred vrati, jaz pa sem jo nesla v drugo nadstropje. To sem počela pogosto, že pred razselitvijo, kar mi je povzročilo težave z želodcem in rebri. Nosila sem 20-litrske posode, ki so bile za moje šibko telo pretežke. A največje breme je nosil moj oče, star 55 let, s težavami z vratnimi vretenci.

Ko smo bili maja razseljeni, smo se zatekli v porušeno hišo moje tete. Hiša je bila nevarna in bilo me je zelo strah, a druge možnosti ni bilo. Oče je nosil 50-litrski kanister do bolnišnice Naser, oddaljene skoraj kilometer, in to trikrat na dan. Srce me je bolelo, ko sem ga videla tako utrujenega. Jaz sem hodila v službo v bolnišnico in sem bila izčrpana že brez nošenja. Kako je šele on? A nisem mu mogla pomagati. Voda v Gazi je redka dobrina zaradi izpadov elektrike in neprestanega bombardiranja.

Humanitarni tovornjaki z vodo so včasih prihajali v območja razseljenih. Oče je med množico tisočev poskušal priti do pitne vode. Pogosto se je vrnil praznih rok in mi rekel: "Ne zmorem se več prerivati skozi to gnečo." In šel je drugam iskat vodo. Tako smo začeli piti manjše količine. Pred vojno smo kupili posodo vode za manj kot dolar, zdaj stane dva dolarja pa še redko je na voljo. In voda, ki jo imenujejo pitna, je slana. Imam hude želodčne bolečine. Pridobivanje vode je postalo dolg, boleč boj. Vsak dan se vrti okoli vprašanja, ali bo voda. Če je ni, dan sploh ne steče. Ne morem verjeti, da trpim za kozarec vode, da se je napijem, ali za liter, da si umijem obraz in opravim obredno umivanje za molitev. Tako trpi dva milijona prebivalcev Gaze. Če ni vode, ni življenja. In to je Gaza danes – brez osnovnih potrebščin je življenje izgubilo smisel.

V Gazi se ni varno premikati

Kot učiteljica moram svoje učence zbrati na varnem kraju. Bojim se, da bi jih spravila v nevarnost. Skrbi me, da bi se blizu zgodilo bombardiranje ali kaj podobnega. Pred vojno sem z drugimi učitelji delala v izobraževalnem centru v Rafi, kjer smo otrokom pomagali, da so se zamotili in premagali dolgčas šolskega sistema. Oblikovala in izvajala sem različne znanstvene modele. Od začetka vojne smo to prenehali zaradi nenehnih razselitev – vsak od nas je na drugem kraju. Nismo se srečali že od začetka vojne, a vsak poskuša na svoj način nadaljevati delo: zagotavljamo psihološko podporo otrokom, učimo jih, rišemo, igramo se z njimi in izvajamo dejavnosti, da bi jim ponudili drugačno rutino in premagali dolgočasno vojno vsakdanjost, ki traja že skoraj dve leti.

Danes smo se znova srečali in skupaj pripravili dejavnosti za otroke. Ena od kolegic je predlagala, da gremo na plažo, ob šotore razseljenih, ki so se tja zatekli zaradi pomanjkanja prostora drugod. Večina območij v Gazi je nevarnih, izraelska vojska pa je prebivalce prisilila, da se preselijo v območje Al Mavasi ob morju. Zaradi velike gneče so družine postavile šotore kar na plaži. Po dogovoru s kolegicama Narmin in Maho smo se odločile srečati ob osmih zjutraj. Zbudila sem se polna energije – rada imam srečanja z otroki, saj mi dajejo občutek varnosti in pozitivno energijo.

Pot je trajala uro in četrt, preden sem prispela k Narmin, kjer me je že čakala Maha. Veselje ob snidenju je bilo neizmerno. Pogovarjale smo se o težkih izkušnjah, ki jih je vsaka preživela od začetka vojne, in o sreči, da se po skoraj dveh letih spet vidimo. Nato so se okoli nas začeli zbirati otroci. Na njihovih obrazih sem videla utrujenost. Povedali so, da so razseljeni na plaži in da je pred dvema dnevoma močno plimovanje ponoči zalilo njihove šotore. Veliko otrok je kašljalo, bili so videti bolni. Poskušala sem jih spodbuditi, rekla sem jim, da imamo danes lepo dejavnost o miru. Vprašala sem jih: "Ali si želite mir?" Vsi so odgovorili: "Da, mir si želimo – da bi se vojna končala."

Po približno uri je prišel naš kolega Mohamed, zadolžen za dokumentiranje dejavnosti s kamero. Malo je posedel z nami, nato pa okleval, ali naj začne snemati na plaži, saj je to lahko nevarno. Izraelska mornarica bi lahko streljala nanj pod pretvezo, da snema čolne – podobno kot so nekoč ustrelili dekle, ki je snemalo morje s svojim telefonom. Zato smo se ustavili in iskali drugo, varnejšo rešitev za otroke. Če bi bila plaža tarča, bi umrli vsi – mi, otroci in družine v šotorih.

Narmin je predlagala, da gremo v bližnji kamp za razseljene, kjer so njeni sorodniki. Bil je zaprt prostor, namenjen družinam, in nekoliko varnejši. Treba je bilo le malo pešačiti, ker prevoznih sredstev v območju ni. Bala sem se, da bo razdalja zame predolga, saj se hitro utrudim, a varnost otrok je najpomembnejša. Maha je osem mesecev noseča, poleg tega živimo v obdobju lakote in pomanjkanja hrane. Bala sem se tudi zanjo, a smo se kljub temu odpravile.

Hodile smo približno kilometer, da bi prišle do druge lokacije. Med potjo sem bila zelo utrujena, saj imam poškodovan hrbet. Avgusta lani sem bila ranjena v hudem bombardiranju, zaradi česar imam oslabljene mišice in ne smem preveč obremenjevati telesa. Toda zaradi otrok sem bila prisiljena vztrajati. Ko smo prispele, smo ugotovile, da prostor ni primeren, in se nismo počutile dobro. Fotograf je predlagal, da gremo k direktorici centra, kjer smo delale pred vojno. Rekel je, da je njen prostor varen in primeren za dejavnosti. Žal smo se morale vrniti po isti poti in nato iskati taksi. Bila sem na robu omedlevice od utrujenosti.

Po dveh urah hoje in prestavljanja smo prišle do centra. Direktorica je tam postavila šotore, da je lahko nadaljevala delo z otroki in ženskami. Bila sem izčrpana, komaj sem dihala, sedla sem na stol, bolel me je hrbet. Spila sem malo vode in predlagala kolegicama, da najprej počivamo. Med odmorom sem slišala govorice o tem, da je bila v bližini ustreljena neka ženska – to me je prestrašilo.

Potem smo začeli delati z otroki. Risali smo in govorili o miru. Njihove želje so bile: vrniti se v šolo, spati varno, brez bombardiranja, se premikati brez strahu pred smrtjo, igrati se, ne biti izčrpani zaradi nošenja vode. To so tudi moje želje. Mir pomeni varnost in ljubezen – oboje nam je že dve leti odvzeto.

Med bombardiranjem me skrbi za prijatelje na severu Gaze

Ko se v Gazi začne bombardiranje, se srce vsakega prebivalca ustavi. Takrat si rečem: "Moj Bog, koga je tokrat zadelo?" V mislih preštevam ljudi, ki jih poznam, in molim, da so vsi varni. Ko zaslišim, da je bombardiranje v severnem delu, se mi srce zlomi, ker tam živijo moji prijatelji, in prva stvar, ki jo naredim, je, da jim pišem.

Včeraj, 29. septembra, je izraelska vojska začela kopensko ofenzivo proti območju Bejt Lahija na severu. Skupaj z letalskimi in topniškimi napadi so bombardirali območja Al Karama, Džabalija in Bejt Hanun. Poročali so o številnih žrtvah. Takrat sem se zbudila iz spanca, prestrašena. Počutila sem se, kot da sem tarča napada, čeprav sem bila daleč stran. Tako čuti vsak, ki živi v Gazi.

Pisala sem prijateljici Rami na severu, a odgovorila mi je šele čez nekaj ur. Sporočila mi je, da bombardirajo povsod, da se ne morejo premikati in da so razmere zelo slabe. Pisala sem tudi prijateljici Remi, ki je bila od začetka vojne že večkrat razseljena in je živela v šotoru. Tudi ona mi je odgovorila komaj nekaj ur kasneje, saj je internetna povezava tam skoraj povsem prekinjena. Sporočila mi je, da je ponoči slišala močno bombardiranje in da je imela občutek, da se tla pod njo tresejo.

Nato sem stopila v stik še s prijateljico Butajno, ki dela kot prostovoljka v zdravstvenem centru. Povedala mi je, da je v nekaj minutah sprejela več deset ranjenih in da zdravniki niso zmogli več obvladovati toka ranjencev. Dejala je, da jim primanjkuje zdravil in opreme, da je smrad po krvi povsod in da je prizor grozljiv.

Ko poslušam njihove zgodbe, se mi srce para. Čutim, da nisem nič bolj varna tukaj na jugu kot oni na severu. V Gazi ni varnega kraja. Nobenega.

Potovanje po Gazi je postalo smrtonosno

Premikanje v Gazi z enega konca na drugega je postalo zelo nevarno. Vedno, ko se odločim, da kam grem, molim in se od družine poslovim, kot da je nikoli več ne bom videla. Naši starši nam rečejo: "Pazite nase, morda se ne bomo več srečali." To je postala žalostna rutina našega vsakdana.

Danes sem morala iz Han Junisa v Rafo, da bi v bolnišnici prevzela zdravila za mamo, ki trpi zaradi sladkorne bolezni in visokega krvnega tlaka. Bila sem prestrašena, ker so na tej poti pogosti zračni napadi in obstaja nevarnost, da nas ustavijo tanki.

Ko sem stopila v avto, sem se ozrla naokrog – vse je bilo porušeno, ceste so polne lukenj in razbitin. Voznik je moral zavijati levo in desno, da je našel prehod. Z mano je bilo več žensk in otrok. Ko smo prispeli na območje Mavasi, kjer je na tisoče razseljenih, sem zagledala šotore, ki se raztezajo, kamor seže oko. Vročina je bila neznosna, ljudje so iskali senco pod kosom blaga ali med ruševinami.

Ko smo nadaljevali pot, sem zaslišala zvok letala. Vsi v avtu smo se prestrašili. Nismo vedeli, ali bo napadlo nas. Srce mi je divje razbijalo, v očeh sem videla strah otrok. Voznik je rekel: "Ne skrbite, morda bo letalo samo preletelo." A v Gazi se nikoli ne ve. V nekaj sekundah lahko izgubiš življenje.

Po skoraj uri vožnje smo prispeli v Rafo. Ko sem vstopila v bolnišnico, sem zagledala dolge vrste bolnikov. Večina je bila razseljenih, mnogi so čakali na zdravila, ki jih sploh ni bilo. Zdravnik mi je povedal, da nimajo osnovnih zdravil za kronične bolnike. Poslal me je v lekarno zunaj bolnišnice, a tudi tam so bile police prazne.

Bila sem obupana. Domov sem se vrnila praznih rok. Mama mi je rekla: "Ne skrbi, hči moja, Bog je z nami." A počutila sem se krivo, ker je nisem mogla oskrbeti z zdravili. V Gazi je tudi potovanje po zdravila ali hrano postalo tvegano, lahko se vrneš – ali pa nikoli več.

Hrana je nočna mora

Vsako jutro je prvo vprašanje, ki si ga zastavimo, kaj bomo danes jedli. Včasih je odgovor – nič. Hrane skoraj ni več, vse je zelo drago, in večino dni jemo samo en obrok.

Pred vojno smo imeli dovolj kruha, riža, zelenjave in sadja. Zdaj pa kruh dobimo le občasno, ko pride moka iz humanitarne pomoči. Riž in leča sta skoraj izginila s trgovskih polic, če pa ju kje najdeš, sta desetkrat dražja kot prej. Sadja in zelenjave ni, razen nekaj krompirja ali čebule, ki se pojavita na tržnici za ceno, ki si je večina ljudi ne more privoščiti.

Danes sem šla z bratom na tržnico, da bi kupila kaj za kosilo. Videla sem dolge vrste ljudi, ki so čakali na vrečko moke. Na zelenjavni stojnici je kilogram krompirja stal skoraj toliko kot pred vojno cela vreča. Brat je rekel: "Vzemi le kilo, to je vse, kar si lahko privoščimo." Vrnila sva se domov s tako malo, da ni bilo dovolj za vse.

Za kosilo smo imeli krompirjevo juho, brez olja, ker je tudi to skoraj nedosegljivo. Mama je rekla: "Glavno je, da imamo kaj dati v usta." Toda občutek lakote nas nikoli ne zapusti.

Spomnim se, da smo pred vojno ob večerih skupaj sedeli ob mizi, polni različnih jedi in sadja. Zdaj pa se borimo za drobtine in še te delimo, da vsak dobi vsaj grižljaj. Najbolj me boli, ko vidim otroke, ki ponoči zaspijo lačni. Nekateri v našem okolju že več dni niso jedli pravega obroka.

Hrana je postala nočna mora. Čutim, da vojna ne ubija ljudi samo z bombami, ampak tudi z lakoto.

Skrb za mamo

Moja mama je srce naše družine. Je bolna, a skuša biti močna zaradi nas. Trpi za sladkorno boleznijo in ima visok krvni tlak, poleg tega je zelo oslabela zaradi pomanjkanja hrane in zdravil.

Vsak dan jo opazujem in se sprašujem, kako dolgo bo še zdržala v teh razmerah. Včasih se zjutraj zbudi brez moči, komaj vstane iz postelje. Njen obraz je bled, oči utrujene. Poskušam ji skuhati kaj, kar bi ji dalo energijo, a v Gazi skoraj ni hrane. Vem, da potrebuje zelenjavo, sadje, mlečne izdelke – a tega ni. Damo ji tisto malo, kar imamo, čeprav to pomeni, da sami ostanemo lačni.

Pred nekaj dnevi je zaradi vročine in lakote skoraj omedlela. Srce me je bolelo, ko sem jo videla tako. Hotela sem jo odpeljati k zdravniku, a tam ni bilo zdravil niti osnovnih pregledov. Vse bolnišnice so preobremenjene, večinoma sprejemajo ranjene zaradi bombardiranj. Bolniki, kot je moja mama, so skoraj pozabljeni.

Ko se zvečer uleže, pogosto moli na glas. Govori: "O, Bog, daj mi moč, da ostanem ob svojih otrocih." Ko to slišim, mi pritečejo solze. Včasih si ne morem pomagati, da ne bi jokala pred njo. A ona me pogleda in reče: "Ne joči, hči moja. Moramo biti potrpežljivi. Vse to bo minilo."

Skrb za mamo je moja največja odgovornost in hkrati moja največja bolečina. Bojim se dneva, ko je ne bom več mogla obdržati pri življenju.