(DNEVNIK) Fanika Krajnc-Vrečko: Nismo za delitve, ampak za skupnost

/ PETEK, 24. oktober

Petek začnem z običajnim zajtrkom, nato pa brž v kabinet, ta konec tedna bi rada naredila čim več. Izteka se mesec, ko sem na tesnem s časom, saj sva si z Jelko privoščili prijeten odklop s potepom po Majorki, čudovitem otoku z mnogo umetnosti in zgodovine pa dobrih jedi in še boljših ljudi. Lotim se dela, katalogizacije starega gradiva iz Knjižnice Muzejskega društva Ptuj, ki ga hrani Knjižnica Ivana Potrča. Izjemno zanimivo gradivo v vseh jezikih, tokrat sem v okultizmu. Neverjetno, kaj vse so v nemških deželah izdajali sredi 19. stoletja. Po štiridesetih letih srečevanja s starimi tiski še vedno naletim na neznane izraze, ki si jih moram razjasniti. Zmanjkuje mi gradiva, zato se z Miro dogovorim za novo pošiljko. Pokličem Vlasto v UKM, da se dogovoriva o predstavitvi Rajhmanovega zbornika. Morda nam bo uspelo uskladiti datum v tednu, ko smo lansko leto s simpozijem obeležili stoto obletnico rojstva tega izjemnega mariborskega teologa in filologa ter dragega profesorja. Napišem prijazen opomnik Damjani, predsednici Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, da pogleda predlog pogodbe o štipendiranju, ki smo ga pripravili v Upravnem odboru Hartmanovega spominskega sklada, ki sem ga vodila zadnja dva mandata. Sklad štipendira doktorske študente bibliotekarstva, ime pa nosi po našem someščanu, dr. Brunu Hartmanu, tudi njegovo stoto obletnico rojstva smo obeležili lani. Popoldne se odpravim v Celje. Čakajo me štiri ure predavanj na Katehetsko pastoralni šoli. Kako predstaviti metodologijo znanstvenega dela, da bo slušateljem različnih profilov in predizobrazbe zanimiva? Čeprav je dan naporen, petek popoldne bi si vsi želeli čim prej domov, z začudenjem ugotavljam, da so slušatelji z velikim zanimanjem prisluhnili mojemu pregledu teoloških disciplin in znanstvene panoge, s katerimi se srečujem v svojem raziskovanju. Teologija kot znanstvena veda je v prvi vrsti znanost o človeku, ki se v vseh svojih razsežnostih srečuje z Bogom, s sočlovekom in s samim seboj.

/ SOBOTA, 25. oktober

Slaba novica. Navsezgodaj me pokliče Ivek in pove, da je Flora umrla. Pred dnevi je začela čudno pešati, zato sva jo ločila od črede ovac. Flora se je rodila pred tremi leti na dan, ko smo morali evtanazirati našo borderko Floro, zato me prizadene smrt ovčke, ki smo jo ob lanskem božiču pripeljali v žive jaslice k sv. Jožefu. Dopoldne se dobim z župnikom Stanislavom. Čakava novinarko, da bi pripravili prispevek o dogajanju v naši župniji. Pove mi, da me je prejšnji dan pogrešal na komemoraciji. Na Erjavčevi so predstavniki studenškega političnega, duhovnega in društvenega življenja pred spomenikom Pohorskemu bataljonu skupaj z maloštevilnimi someščani počastili spomin na naše prednike, ki so dali svoje življenje za domovino. Ob tej priložnosti so župnik Stanislav, predsednik MČ Studenci Matej ter predsednik Zveze borcev Maribor Jože Vrhnjak družno posadili dve češnji. Kot je dejal predsednik MČ, sta češnji v spomin rdečim in belim, levim in desnim, našim in vašim ... Studenčani nismo za delitve, ampak za skupnost. Naj bo ta izjemna gesta spomin prednikom in opomin sodobnikom ter dokaz vsem, da na Studencih to zmoremo. Prav to zapišem na našo FB-stran in z velikim veseljem in spoštovanjem sprejmem komentar gospoda Mogeta, da je naša gesta vredna posnemanja. Popoldne preživim z Jelko in Matjažem. Že dolgo nisem bila pri Sv. Juriju, zato je kosilo na tistem koncu še bolj prijetno in bogati okusi, pomešani s čudovitim pogledom na kungoške griče, odete v živo pisane jesenske barve, me zazibljejo v sanje o nekih davnih časih, ko so tod živeli naši predniki. Omama je na gradu pri grofu Pahti srečala ljubezen svojega življenja, opapa pa se je rad vračal na grad, ki je po vojni skupaj s svojim gospodarjem doživel kruto usodo mnogih slovenskih plemiških družin in danes o njegovi bogati zgodovini priča le zapuščena razvalina. Pohitim še v moj Zavrh, da poklepetava z Marico, povprašam jo, kdaj se vrneta Suzana in Vlado in kaj je doma novega. Večer preživim v družbi slovenskogoriške pesmi. Z Ivekom sva v Lenart povabila prijatelje na koncert Slovenskogoriških glasov ob njihovem jubileju. Vesela sva, da sta prišli Dragica z Marjanom in Breda z Marijanom. Prijeten večer nam je napolnil duše z domačo pesmijo.

/ NEDELJA, 26. oktober

Dan za umiritev in razmišljanje. Pri sv. Jožefu voščimo organistki Zinki, ki je v minulem tednu dopolnila 85 let. Razmišljam o besedah iz evangelija "… kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 14,11). Moja generacija je bila vzgojena v tem duhu. Starši so nas vzgajali v skromnosti in spoštovanju vrednot ter z delom pridobljenih in prisluženih dobrin. Kako naj današnji mladi razumejo to besedno zvezo, staro dva tisoč let? Danes morajo vsi biti prvi, najboljši, najlepši, najhitrejši, najbolj zdravi, najuspešnejši … In ker življenje ni naravnano v to smer, je veliko izgorelih, ki niso prvi in najboljši, veliko zasvojenih, ki niso najlepši in najuspešnejši, veliko bolnih, ki niso najhitrejši … Kje smo storili napako? V bolestnih željah po uspehu in imetju je človek pozabil na skromnost, zadovoljnost, zvestobo, ljubezen do bližnjega, srečo v majhnih stvareh. Vendar ko gledam mlade, verjamem, da bodo postopoma prepoznali te vrednote, da se bodo zopet obrnili k naravi in sočloveku, da bodo znova cenili to, kar človek je, in ne le tega, kar ima. Popoldne preživim na Gorci, končno nam je uspelo, da spečemo kostanj in zakurimo v peči. Nika in Aljaž prineseta malega Pabla, mucka najdenčka, ki ga je Nika vzela v oskrbo. Kako nam narava kaže, da se je vredno boriti za življenje, ne proti njemu! Čeprav ga je Jelka poimenovala Pablo, Ivek pravi, da bo, potem ko se vrne na Gorco, Borek. Ker je borec in ga spominja na prijatelja iz otroštva.

/ PONEDELJEK, 27. oktober

Po domačem zajtrku odhitim proti domu. Mimogrede se ustavim pri Inge in kupim šopek za grobove. Strmim nad množico cvetja, posajenega v lonce, ki napolnjujejo rastlinjake. Vse to cvetje in nešteto plastičnih sveč bomo znosili na pokopališča, da bodo sosedje in sorodniki lahko potrdili, kako skrbimo za grobove svojih rajnih. Se sploh še vprašamo, zakaj to počnemo!? Zakaj toliko vse te krame prav za prvi november? Veliko ljudi govori o tem, da smo Slovenci neustavljivi v prižiganju sveč na grobovih. Pa ne storimo ničesar! Še kar naprej so pokopališča odlagališča plastike! Duše pa so prazne. Šele ko izgubiš nekoga svojega, ki ti je dal življenje ali si ga z njim preživel, spoznaš, da vse predmetno ni nič vredno. Šteje le to, kar storimo svojemu bližnjemu, ko je tukaj, ko nas potrebuje in mi potrebujemo njega. Ko odide, zazeva velika praznina, ki se sčasoma zapolni z lepimi spomini nanj. Na poti domov se ustavim na kratkem sestanku z župnikom Stanislavom in predsednikom MČ Matejem, da dorečemo podrobnosti v zvezi z adventom na Studencih. Popoldne odprem e-pošto. Damjana sporoča nekaj manjših popravkov za pogodbo o štipendiranju, predsednica Društva slovenskih letalk je poslala zapisnik zadnje seje, na kateri smo se pogovarjale o pripravah na srečanje Evropskega združenja letalk, ki ga naše slovensko društvo organizira prihodnje leto junija v Celju. Odgovarjam na pošto in razmišljam, da malo pretiravam z vsemi aktivnostmi. Dan sklenem v kabinetu z obdelavo knjig iz 18. stoletja.

/ TOREK, 28. oktober

Danes oddajam razpravo, v kateri sem primerjala pridige sodobnikov A. M. Slomška in M. Glaserja v njihovem teološko-antropološkem vidiku. Zanimivo, kako je bil Slomšek kot nadpastir in knezoškof strožji do svojih podanikov, medtem ko je Glaser, malečniški župnik, svoje farane poznal v vsej njihovi bedi in Boga jim je skušal približati predvsem v njegovem neskončnem usmiljenju. Iz njegovih pridig odseva razumevanje za človeške stiske in njegova beseda je milejša od Slomškove. Oba avtorja pa iščeta tisto božje v človeku, ki mu daje moč in zavedanje vrednosti bivanja v obnebju verovanja. Tudi Trubar je svoje vernike opogumljal, jih učil in jim budil upanje v boljše življenje. Le da se je on dobrih tristo let pred mojima tokratnima avtorjema moral boriti ne le za vsebino, ampak tudi za jezik. Te dni mi je Trubar znova več v zavesti kot običajno, čeprav je bil velik del mojega znanstvenoraziskovalnega dela namenjen njegovemu delu, priprava petih knjig njegovih Zbranih del, skupaj z mojim pokojnim Edijem pa še dveh, me je kar zaznamovala. Ogromno predelane vsebine, ki je vsa izključno verske narave, prvič tiskana v slovenskem jeziku, pa je človeku tistega časa bila potrebna za njegovo duhovno in vsakdanjo človeško rast. Bolj ko spoznavam velikane slovenske in tuje duhovne misli, bolj prepoznavam bedo sedanjega človeštva, ko nič več ni sveto.

/ SREDA, 29. oktober

Kristjan s Ptuja navsezgodaj pripelje novo pošiljko knjig še pred prazniki, da imam dovolj zaloge za obdelavo. Kakšna prednost je, ko si lahko sam razporejaš delo! Poznam nekatere upokojence, ki dneve ždijo pred televizorjem in razmišljajo le o svojih težavah z zdravjem ali s svojimi otroki, ker jim ti namenjajo premalo pozornosti. Hvala Bogu, teh problemov nimam, kvečjemu slabo vest, da ne namenjam dovolj časa svojima najbližjima, Jelki in Iveku, pa saj imata tudi vsak sam dovolj dela. Zvečer v miru ob kuhanem kostanju klepetava in se spominjava najinih letošnjih potepanj. Načrtov ne delava, saj sva hvaležna za vsak dan, ki ga preživiva skupaj.

/ ČETRTEK, 30. oktobra

Po skupnem zajtrku odhitiva k telovadbi v naše športno društvo Studenci. Tudi tukaj še kar sodelujem v upravnem odboru. Prijetno je srečevati prijatelje in znance, s katerimi si delimo preteklost. Vse bolj se zavedam, da je smisel življenja v tem, da ti za nič, res nič, kar si v življenju storil, ne sme biti žal. Pa preveč resno ne smemo jemati življenja. Vedno mora ostati kanček rezerve in humorja, potem je vse lažje. Na državno proslavo me letos znova niso povabili. Pa saj najbrž niti ne bi šla. Kdo od aktualnih politikov bo znova trobil "stati inu obstati". Besedna zveza, vzeta iz konteksta, kot da je edino, kar nam je zapustil oče naše tiskane besede! V pridigi Sermo de vocabulo fidei je namreč zapisal: "Samo s tako vero more an kersčenik v tih vnadlugah inu iskušnavah stati inu obstati inu tudi more zubperstati ti neveri, kir v našim messei tiči inu ti nori naši modrusti inu zastopnosti inu timu sveidtu tar hudiču, de nas od te besede božje ne perpravijo oli odpelajo inu de nekar cbiuvlamo inu ne cagamo na Bugu inu nega besedi." (ZDPT I, 242) Dan reformacije bi moral biti zaznamovan z vsebino – reformirana je bila Cerkev znotraj krščanstva, ki danes vse bolj teži k edinosti, in to edinosti v različnosti. Politika je v naših deželah pred 560 leti imela bolj malo opraviti s tem.