/ PETEK, 17. oktober
Budilka zazvoni ob šestih. Jutranja rutina: raztezanje, nekaj vaj za moč in sprehod s psičko. Rad bi še malo spal, a si ponovim tisti stari rek: "Što se mora, nije teško." No, skoraj drži. Če me ne zbudi telovadba, me predrami kava na Petrolu – še posebej, če jo pospremi nasmeh prikupne Petrolove uslužbenke.
V društvu, ki upravlja bukvarno Radovednež na Ravnah, smo pred kratkim odprli še Devžej, butik iz druge roke. Ta projekt mi zadnje čase krade spanec, zato sem že ob sedmih na zadrugi Dobrote, kjer s Tino sortiram zbrane obleke. Odpreva vsako vrečo, kot bi iskala zaklad, in do desetih sva že v Devžeju – žepu po koroško.
Med pavzo skočim še čez cesto na razstavo del Mihe Štruklja, potem pa ob petih prevzamem bukvarno, a le na kratko. Dan zaključim v Slovenj Gradcu, kjer s prijatelji opominjamo mimoidoče na grozote v Gazi. Vlado je v središču mesta postavil otroške čevlje – tih, a močan opomnik. Ko zvečer ležem v posteljo, se vprašam: kam je šlo teh 16 ur? In kdaj točno sem postal človek dveh zaporednih izmen?
/ SOBOTA, 18. oktober
Skušam spati dlje, a psička ima druge načrte. Po jutranji rutini se odpraviva pod Uršljo goro, kjer počiva mama. Pod mladim hrastom posadim bele krizanteme in se v mislih z njo pogovorim o vsem mogočem. Še vedno ne morem verjeti, kako težko je bilo nekaterim sorodnikom in prijateljem sprejeti njeno zadnjo željo, da ne želi počivati na Barbari.
Popoldne se odpraviva v Celje, kjer obiščem kolege iz trajnostne scene. Po ogledu trgovine z rabljenimi oblačili ugotovim, da so naše cene v Devžeju čisto spodobne. Kar dobro, glede na to, da o tekstilu vem toliko kot o kvantni fiziki. Na srečo imam ob sebi prostovoljke, ki bi še Pariz naučile stila.
Ker sem že tam, sledi še sprehod ob Savinji – psička uživa, jaz pa malo manj, ker me čaka še vožnja domov in postanek v Velenju pri prijateljicah s faksa. Klepet teče, kot da se nismo videli en teden. Ko Fajči, prijatelj bukvar iz Dravograda, potrdi, da greva v nedeljo po knjige v Ljubljano, mi postane jasno – vikend bo bolj deloven kot delovni teden.
/ NEDELJA, 19. oktober
Jutranja rutina poteka na pol v spanju, dokler me ne zbudi hladen tuš. Kavica na Petrolu in že s Fajčijem drviva proti Ljubljani po knjige. Med nalaganjem pomislim, kako sem vesel, da sem zapustil Ljubljano in se preselil nazaj na Koroško – tu imam gozd, tišino in mir na dosegu petih minut.
Odkar sem si poškodoval meniskus, sem moral opustiti tek, a čutim, da bom kmalu spet stekel po gozdu. Na poti domov sledi obvezni postanek na Trojanah, a ker tamkajšnji prizor spominja na Black Friday popuste, podaljšava do pitstopa za tovornjakarje in greva na golaž. Boljša odločitev.
Domov pridem proti večeru. Kratek sprehod s psičko, klepet ob kavi in končno nekaj časa zase – za knjigo Jutra v Dženinu, ki jo bomo v torek obravnavali v bralnem klubu Besedna srečanja. Če zdržim več kot tri strani, bom zmagal. Med branjem o agoniji palestinske družine se spomnim, da se v Frankfurtu končuje knjižni sejem – in da je že dve leti, odkar je Žižek tam osupnil zbrane, ko jim je nalil čistega vina.
/ PONEDELJEK, 20. oktober
Podobe bolečine palestinskega ljudstva mi ne dajo spati. Sem mislil, da je genocid v Gazi razgalil vso zlobo človeštva in me pripravil na vse, pa sem se očitno motil.
Med jutranjo rutino se prizori ne nehajo vrteti, dokler me pri dvigovanju na drogu ne »vžge« v rami. Aha, torej je prišlo – garancija je po petdesetem uradno potekla.
Po daljšem raztegovanju se stvari postavijo na svoje mesto. Ponedeljki niso za brskanje po vrečah z oblačili, zato si s psičko privoščiva daljši sprehod. Dopoldne posvetim naročilom v bukvarni, popoldne pa urejanju butika. Lepo je videti, da je ponovna uporaba končno dobila prostor tudi pri nas – čeprav še vedno marsikdo ob omembi rabljenih oblačil zavije z očmi. Če bi vedeli, da tekstilna industrija povzroča deset odstotkov vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov, bi mogoče dvakrat premislili.
Večer je rezerviran za bukvarno, mestni park in – kaj pa drugega – knjigo ter za razmišljanje o Palestini.
Ko zvečer takole razmišljam, se vprašam, ali ima vse to sploh smisel – prostovoljski trud, celodnevni urniki, drobni projekti, ki preživijo le zaradi trme in solidarnosti. A potem pride nekdo, ki v bukvarni najde knjigo iz svojega otroštva ali pa si v Devžeju izbere plašč, ki si ga drugače ne bi mogel privoščiti – in vem, da ima.
/ TOREK, 21. oktober
Tudi danes izpustim dumpster diving – nujno moram nadoknaditi spanec, saj me čaka birokratski maraton. Za prebijanje skozi obrazce moraš biti spočit in rahlo zen. Očitno pa tudi ChatGPT težko prebavi postopke naših institucij – vsaj v tem sva si podobna.
Dopoldne preletim intervjuje o Devžeju in z zamudo napišem obvestilo za javnost. Popoldne me na srečo zamenja prostovoljka, da lahko s svojo štirinožno senco skočim do mestnega parka. Bukvarna bo danes počakala – večer je rezerviran za prijateljevo petdesetletnico. Prednost takšnih jubilejev je v tem, da tam srečaš obraze, na katere si skoraj pozabil. Bolj ko opazuješ in poslušaš, bolj ti je jasno, da se ljudje v resnici ne spremenijo kaj dosti. Za pravo spremembo je potreben trenutek iskrenega uvida – spoznanje, da so stvari kdaj šle v napačno smer. A biti odkrit do samega sebe je najtežji del te enačbe.
Čeprav knjige nisem prebral do konca, se vseeno udeležim Besednih srečanj. Navsezadnje se s palestinskim vprašanjem ukvarjam že trideset let. Vsi se strinjamo, da je bila to najtežja knjiga našega kluba – marsikdo jo je moral brati v etapah. Zaslužen spanec pride, a slike Palestine ne izginejo.
/ SREDA, 22. oktober
Današnja kavica na Petrolu je brez tistega nagajivega nasmeha – druga izmena. Med pogovorom z zaposlenimi invalidi na zadrugi Dobrote pomislim, kako pomembno je, da se vključujejo v delovne procese in družbo. Hkrati stisnem pesti, saj smo se tudi mi v društvu Radovednež prijavili na razpis za vključevanje invalidov.
Ob kavi preberem najnovejši intervju o Devžeju – pozitivni odzivi kar dežujejo. Veseli me, da so nam tudi novinarji tako velikodušno priskočili na pomoč. Popoldne si z lastnico ogledava prostore nekdanjega lokala nasproti Devžeja, ki že deset let sameva. Upam, da nam uspe – bukvarna bi oživila ulico. Kako lepo bi bilo spiti kavo pred knjižnim izložbenim oknom!
Zvečer se v bukvarni dobim še s programerjem, da dorečeva podrobnosti spletne trgovine. Ob vseh profilih in geslih se mi že meša – še malo, pa bom moral imeti geslo za gesla. Tokrat namesto večernega sprehoda s psičko izberem kolo. Tokratni večer je brez knjige.
/ ČETRTEK, 23. oktober
Danes me čaka ocenjevanje oblačil – naloga, ki bi se ji najraje izognil, saj o tem nimam ravno veliko pojma, a se učim. Domačo knjižnico ocenim v petih sekundah, eno samo oblačilo pa preučujem, kot bi šlo za umetnino iz Picassove modre dobe. Na srečo priskočita na pomoč naši prostovoljki, ki imata za modo res oko.
Stol si postavim pod okno zapuščenega lokala, odprem knjigo in uživam v kavi. V mislih je bukvarna - kavarna že odprta — slišim vrvež ljudi, vonj po kavi, prijetno šelestenje knjižnih listov. Ulica živi, sonce prijazno pogladi pročelja in za hip se mi zdi, da smo že tam. Mora nam uspeti.
Pod vtisom zasanjanosti se naročim na sestanek z županom – morda bo tudi njega prevzela ideja o ulici, na kateri se srečujeta literatura in espresso. Če bo šlo vse po sreči, bomo kmalu imeli še en razlog, da na Ravnah zadiši po kulturi.
Čeprav so dnevi dolgi in hkrati prekratki, imam občutek, da se nekaj premika. Ljudje prihajajo, se ustavljajo, pogovarjajo. Morda bo prav bukvarna - kavarna tista, ki bo spet povezala ulico. Kultura zna rasti tudi tam, kjer ni veliko sonca – potrebuje le malo topline, da požene korenine.
