/ PETEK, 7. NOVEMBER
Kaj bi dala, da mi danes ne bi bilo treba vstati. Pravijo, da z leti ne rabiš več toliko spanja, a zame to ne drži. Pod vtisi predstave Bilo je nekoč na Brionih, ki me je ponesla v čas SFRJ, sem se spravila v kopalnico. Ob dejstvu, da smo v osnovni šoli hodili v kino gledat filme, kot so Vrhovi Zelengore, Sutjeska in Neretva, sem se spraševala, zakaj je bilo to pomembno, saj me krvavi prizori še danes spremljajo.
Razmišljanje zmoti naš Bernc, ki praska po vratih, da mu v družbi mačk postrežem zajtrk. Prav zbrati sem se morala, kam grem in kaj vse moram vzeti s sabo. Ne vem, ali so to leta ali pa si preveč naložim.
Ob petkih sem v vrtcu v Ehrenhausnu, kjer za dve skupini otrok pripravljam program v slovenščini. Vsakič znova sem navdušena, kako zelo se otroci trudijo ponavljati slovenske besede in kako hitro jih usvojijo.
Domov grem prej, kar mi ustreza, saj je hči zbolela in ne more z mano na koncert Plavega orkestra. Pokličem Brunčija, da se mi pridruži. Vstopnice sem kupila zaradi spomina na čas, ko je bil njihov koncert zame prvi v Mariboru, in pri vsaki pesmi iz tistega časa se mi je vrtel film dogodkov na maturantskem plesu, zaključku gimnazije in slovesu fantov, ki so odhajali služit vojsko. Fajn je bilo po štiridesetih letih spet slišati pesmi v živo, čeprav tokrat ne pred odrom, temveč na tribuni. Tak, naslednjih štirideset pa ne grem več!
/ SOBOTA, 8. NOVEMBER
Zunaj megla, jaz še ležim, ko me pokliče gospa iz Zagreba, če ji lahko pomagam pri organizaciji izleta v Svečino, saj je že vse na internetu pogledala, le še kak namig potrebuje.
To me spravi v slabo voljo, ker skupine ne želijo plačati lokalnega vodenja, zato sami pripravijo program, potem pa kličejo, ko se zatakne. Pošljem ji, kar potrebuje. Grem na Kebl pripravit kozarce in vino, saj jim bom prišla odpret muzej. Ko zaklepam, dobim sms gasilcev iz Ceršaka, da bodo danes pripravili kolo za kolesarja iz Avstrije. Pred mesecem dni je zdrsnil s poti proti obrežju Mure in so ga morali reševati poklicni gasilci iz Maribora. Obvestim gospoda Emila, da naj pride po kolo. Na poti v Ceršak obiščem Bar Kavica, kjer je Katja imela otvoritev. Spijem njeno kremasto kavo in hitim na srečanje z gasilci, ki so čakali v tovarni Paloma. Kot majhen otrok se je gospod, star več kot 80 let, razveselil svojega kolesa, ki so ga izvlekli iz strmin gozda in ga očistili. Pogleda kolo in reče, da se bo z njim odpeljal domov. Žena skomigne in me povabi na kavo.
Klepet zmoti klic zaskrbljene mame, če bi lahko njenemu sinu pomagala pri pripravi govornega nastopa. Jan in Jaka sta se vpisala v kmetijsko šolo v sosednji Avstriji. Privolim, zaključim klepet in šibam v Svečino. Jako poberem ob cesti, Jan pa je čakal pred hišo. Naredimo načrt, saj bosta skupaj predstavila Svečino, poiščemo fotografije, podatke, jaz jih prevedem in sestavimo predstavitev. Datoteke nisem mogla poslati po mailu, ker še vedno nimamo signala za mobitel, čeprav je večina listja že odpadla, kaj šele interneta. Besna sem se odpeljala na vas, kjer je boljši signal, da sem lahko poslala dokumente. Še bolj sem besna, ker pri vseh naših sosedih polagajo cevi za optiko, le pri nas ne, ker smo neka bela lisa in za nas ni rešitve!
/ NEDELJA, 9. NOVEMBER
Gospodov dan, rečejo pri nas na vasi, še posebej, ker je sijalo sonce in sem načrtovala sprehod s psom med vinogradi, takoj ko postrežem hrvaškim pohodnikom.
Po zamudi prispejo v Svečino, prosijo me, če lahko gospoda, ki ne more hoditi, vzamem v avto in ga odpeljem na Kebl. Poleg njega peljem še taščo, ki bo v hrvaškem jeziku predstavila muzej. Sicer govorim srbohrvaško verzijo jezika, za katero pa nikoli ne vem, kako se bodo nanjo odzvali. Čakam. Sprehodim se do vinograda, od koder imam razgled, a jih ne vidim. Pokličem in povedo, da pijejo pri Jarcu. Super, da se še kje ustavijo, a od začetne dogovorjene ure sta minili več kot dve. Pridejo nasmejani, zadihani in navdušeni. Nalijem mladega falota in predam besedo tašči. Ogledajo si muzej, spijejo vino in pridejo po več. Lepo jim je bilo in so ostali še dve uri. Nato se odločijo, da pot skrajšajo. Usmerim jih do Avstrije, jaz pa odpeljem gospoda do Vina Jamnik. Klepetam z Ivanko, jo prosim, da poskrbi za gospoda, saj je moj dan prostovoljstva pri koncu, ko ponovno zazvoni telefon.
Kolega Tomaž iz Domžal se vrača z izobraževanja za trenerje in bi se rad ustavil, da se pomeniva o teku med vinogradi. Pove mi, da je v Italiji v začetku decembra Prosecco-v tek in bi šli pogledat, kako to poteka, da ga nato organiziramo v Svečini. Zakaj pa ne. Vinotour je treba nadgraditi.
/ PONEDELJEK, 10. NOVEMBER
Pomemben dan za vrtec v Ratschu. Ves dan priprav za praznik lučk Laternenfest, okrasitev, vaja z otroki. Vse tri sodelavke ostanemo ves dan. Otroci pridejo v družbi družine vsak s svojo lučko in se sprehodimo okoli vrtca, prepevamo pesmi o lučkah, zvezdicah in svetem Martinu. Nastop uspe, zapojemo tudi slovenske pesmi in zaplešemo. Za uro programa z otroki smo si zaslužili velik aplavz in vroč čaj. Starši so prinesli pecivo in prigrizke ter se ob klepetu družili še kakšno uro. Treba je bilo še vse pospraviti in po trinajstih urah sem se dobesedno privlekla domov. Doma pa me čaka presenečenje – Martinova pojedina, ki sta jo skuhala hči in njen fant. Odlična kremna bučna juha, gosje prsi so bile sočne in s hrustljavo kožico, mlinci in zelje kot pri Kalinšci. Nepozaben okus je imela omaka, ki se je menda kuhala več ur in je bila iz drobovine in karamelizirane pomaranče. Odličen zaključek večera. Hvala, Tinkara in Tilen!
/ TOREK, 11. NOVEMBER
V dobro voljo me spravi današnji Štajerski argo in spomnim se martinovanj, ko se je delovnik končal po malici. Že nekaj let te tradicije ne nadaljujem, a danes sem hčerki obljubila, da jo po službi pridem iskat na martinovanje. Sodelavkam v vrtec prinesem vsaki steklenico mladega vina, malo za hec in malo zares jim voščim ob štajerskem novem letu. Poskušam razložiti, zakaj pri nas praznujemo martinovo s krstom mošta in veselico v Mariboru, in ugotovim, da ne vem. Vem le, da je sveti Martin zavetnik vinarjev in vinogradnikov ter da smo očitno potrebovali slavje, da se zahvalimo za obilje vina in hrane. Popoldne se odpravim v Maribor, da najdem odgovor. Prisežem si, da bom ostala le kako uro.
Na trgu je bilo ogromno ljudi in nemogoče je bilo prebiti se do lokacije, kjer sem želela nazdraviti s svojimi študenti. Tako še vedno pravim sedaj že odraslim fantom, ki so delali z mano v UŠC-ju. Pri prvi stojnici z zadnje strani pozdravim družino Leber in ona mi odzdravi s kozarcem mladega vina. Ker obiskovalci pritiskajo, sem se pomaknila do Kleti na bregi, ki je poleg muškatne Farmerke delila nalepke Srečnega pa zdravega. Pri njih opazim nekdanje sodelavke. Iskreno smo bile vesele druga druge in dogovorimo se za srečanje v Svečini. Hoja na drugo stran trga me je spominjala na gladiatorske igre. Srečam hčerko, pove mi, da še ne gre domov, in tako ostanem še jaz. Veliko poznanih obrazov, veliko nasmejanih ljudi in seveda veliko vina. Pri Vinu Pliberšek mi naredijo odličen sendvič in končno se objamem s študenti, nazdravimo Vanji in Tomiju za obletnico poroke, nazdravimo še komu, ko nam prijazen varnostnik pove, da je čas, da gremo domov. Z Marinom se sprehodim do kioska, kjer mi časti jufko in se čudiva, kam le čas beži.
Moj odgovor, zakaj pri nas tako praznujemo martinovo, bi bil, ker smo po naravi veseljaki in smo veseli vsakega, ki rad z nami nazdravi. Zdravja pa je vsak vesel.
/ SREDA, 12. NOVEMBER
Čeprav vidno utrujena, sem se morala odpeljati do Gradca na pregled grla, saj pogosto kašljam. Ponudili so mi puding, keks in tekočino ter snemali, kaj se v grlu dogaja. Glasilke se ne zapirajo pravilno in morda je to razlog, da mi hrana uhaja v sapnik. Za hrano si je treba vzeti čas, jo temeljito prežvečiti in staro pravilo, da se s polnimi usti ne govori, velja tudi zame, tako se bom zagotovo izognila kašljanju.
Danes je moj delovnik podaljšan v popoldne, zato sem s petimi otroki pripravila mizo za kosilo, ki nam ga pripeljejo iz menze. V Sloveniji imamo veliko prednost - lastne kuhinje in enake obroke za vse. V Avstriji si otroci malico prinesejo s seboj in pogosto želijo pokusiti sosedovo. V popoldanskem varstvu se nam pridružijo še otroci iz šole, zato po kosilu sledi domača naloga. Ko je naloga končana, se otroci igrajo. Igra med šolarji in otroci iz vrtca je zelo dragocena, saj se drug od drugega učijo. Po temi se vozim domov, kjer me čaka hči in mi ponosno pokaže svojo prvo pogodbo za delo. Kot grafična oblikovalka bo delala pri Red Bullu v Salzburgu. Tako z novim letom ostajam doma sama s psom, štirimi mačkami in želvo.
/ ČETRTEK, 13. NOVEMBER
Danes delam v vrtcu v Berghausnu, kjer je 15 otrok in le dve vzgojiteljici. Prihajam tedensko in z otroki prepevam slovenske pesmice, se igram in ustvarjam. Od tam grem v šolo v Ratsch, kjer imam uro slovenščine za otroke nižje stopnje. Tokrat pa sem obljubila kolegici iz Prekmurja, da peljem skupino njenih gostov do srca med vinogradi. Vreme je oblačno, a na Kmetiji Dreisiebner so vedno turisti, ki se slikajo na terasi, od koder se vidi jesensko srce. Navdušeni nad sprehodom po več kot tristo let stari vinski kleti obiščemo še vinogradniški muzej na Keblu, kjer pokusijo mlado vino Vina Leber. Na poti proti meji nam je Alenka Valdhuber Čeh pripravila svoje mesnine, domači kruh in priloge, ki jih avstrijski gostje kar ne morejo prehvaliti. Čas jih priganja, zato so se kmalu poslovili in obljubili, da nas še obiščejo. Danes mi je zgodnje slovo ugajalo, saj sem se lahko odpravila počivat na kavč.
Tako, ko bo moj mož, ki trenutno dela v Strasbourgu, ta dnevnik prebral, bo zmajal z glavo in rekel, da kaj mi je vsega tega treba pri mojih letih, ali res ne morem le hoditi v službo, priti domov in dati mir.
Kaj te vem, jaz po mojem ne.
Pika Radmilovič, ponosna mama treh uspešnih hčera, organizatorka in pobudnica svečinskega Vinotoura, ki povezuje slovensko in avstrijsko vinsko cesto. Na obeh straneh meje vodi krožke slovenščine in nemščine. Zdaj dela kot vzgojiteljica. Uživa v nordijski hoji med vinogradi.
