Mnogi se še spomnite, da lahko čebulo tudi sejemo, saj se je pred dvajsetimi leti to redno počelo. Nekje na vrtu ste posejali vrstico čebule na gosto, potem pa ste jo v oktobru razsadili. Posejana sedaj bo sicer nekoliko pozna, razsadili jo boste lahko šele februarja, a posejana čebula bo prezimila veliko lažje in z manj težav kot pa tista iz čebulčka. Čebula iz čebulčka tudi rada zacveti, zlasti če je čebulček predebel. Direktna setev ima zato veliko prednosti. V času vznika in na začetku rasti lažje nadzirate plevele, ki so ravno v jeseni lahko velika težava. Setveno mesto dobro pripravimo, večer pred setvijo po potrebi (ki je letos bolj ali manj ni) zalijemo. Seme sejemo na gosto, saj boste kasneje sadike izpulili in razsadili. Treba je paziti, da ob vzniku ne zmanjka vlage.
Nekje od sredine februarja naprej pa sadike presadite na stalno mesto. Takrat naj bo v vrsti razdalja med njimi pet centimetrov. Nato posevek okopljite. Prekrivanje mladih rastlin preko zime ni potrebno. Prav tako ni potrebno prekrivanje pred začetkom aprila. Čebule, ki jo boste do konca maja pojedli, sploh ni smiselno prekrivati. Tako pridelano boste lahko pustili tudi dalj časa na vrtu in konec junija populili mlado, odebeljeno belo čebulo za sprotno uporabo. Videli boste, da boste s pridelkom mlade čebule veliko bolj zadovoljni. Seveda pa ima čebula iz semena nekaj slabosti in je kasnejša od čebulčkove. Zato po želji in potrebah nekje v začetku oktobra posadite še nekaj čebulčka.
Stoletna čebula
Tudi stoletno čebulo lahko sejemo ali presajamo zdaj. Lukovke sodijo med najbolj zanimive in uporabne zelenjadnice na vrtu. Brez čebule skoraj ne znamo kuhati, česen pa je postal ponovno popularen v zadnjih letih. Večina tudi vsako jesen posadi vsaj nekaj čebulčka majskega srebrnjaka, saj imajo mnogi radi mlado čebulo. Tudi kasneje mnogi populijo kar nekaj čebule, ki bi jo lahko hranili čez zimo, kadar potrebujejo nekaj ostrega na kakšnem poletnem pikniku ali praznovanju. Pa je škoda, saj imamo že nekaj let na našem trgu prav posebno zelenjadnico - najbližjo sorodnico čebule. Ima eno botanično ime, pa več slovenskih. Latinsko jo imenujemo Alium fistulosum (za razliko od čebule, ki je Alium cepa), staro slovensko ime zanjo pa je stoletni luk ali stoletna čebula. Ne gre za novo vrtnino, le pozabili smo nanjo za nekaj deset let. Nekoč pa so jo imeli na vsakem vrtu, saj je lahko na voljo deset mesecev na leto, tudi pozimi; izjema sta le konec maja in junij, ko cveti.
Značilnost te zelenjadnice je, da se spodnji del nikoli ne odebeli, vedno ostane bel in mlad, ne obda se s suhimi luskolisti, skratka ostane večno mlad. Stoletna čebula je kot mlada čebula veliko uporabnejša kakor navadna čebula. Ta rastlina ni nova v naši krajih, novo je samo, da jo lahko tudi sejemo. Včasih so jo razmnoževali s trganjem narazen, podobno kot drobnjak. Danes pa jo lahko ponovno posejemo vsako leto. Ker pa prezimi, jo seveda čez zimo pustimo, morda celo posejemo nekaj rastlin v rastlinjak v avgustu, potem jo lahko večji del zime uživamo. Lahko pa jo seveda pustimo kot trajnico za vse čase, kot pravimo.
Ne gnojimo, še posebej ne s hlevskim gnojem, saj ga čebulnice ne prenašajo. Lahko pa dodate pred setvijo 3 do 5 litrov komposta na kvadratni meter, če menite, da je vaša zemlja slabo založena s hranili. Posejemo v vrstice 30 centimetrov narazen. Še bolje je, da pustite med vrsticami 60 centimetrov, spomladi pa posejete med vrstice še korenček in peteršilj. Taka mešanica bo poleti uspešno kljubovala škodljivcem, spomladi, v začetku aprila, pa je gredico le treba pokriti, da ne naredi preveč škode čebulna muha. Čebula je dobra spremljevalka tudi solatam, zato lahko zdaj med vrste posejete zimsko solato.
Toplo pa priporočam vzgojo sadik. Ker gre za grmičasto rastlino, lahko posejemo več semenk v en lonček, zato setev res ni težavna. Najbolje je sejati v multiplošče, meni so enostavnejše tiste iz stiropora. Premer lončka naj bo okoli tri centimetre. Na prosto presadimo sadike takrat, ko korenine prerastejo lonček. Sama svetujem, da imate nekaj grmov stoletne čebule tudi v rastlinjaku, da bo na razpolago za vsak piknik, mogoče tudi pozimi. Prav letos, ko je mnogim vreme naredilo veliko škode, tudi na čebuli, je ta lukovka res dobrodošla popestritev vsem, ki s pridelkom čebule niste zadovoljni.
Vročine ne marajo niti križnice
Križnice so skupina vrtnin, v katero uvrščamo na prvem mestu seveda kapusnice. Vendar so križnice tudi redkev in redkvica, pa seveda podzemna koleraba in strniščna repa, pa tudi kitajski kapus, kitajsko zelje (pak choi), tudi rukola in azijske listnate rastline.
Naj začnem z dvema, ponovno zelo priljubljenima vrtninama, to sta cvetača in brokoli. Vsako leto znova ljudje tožijo, da jima ne uspeta. Seveda v spomladanskih setvah oziroma sajenju sadik, če smo prepozni ali če pride poletje prehitro, ne uspevata dobro. Vsem, ki imate ti dve vrtnini res radi, naj povem, da je njun čas jesen. Zdaj je za sadike že prepozno; upam, da kje v kakšni vrtnariji ali pa pri prijatelju, sorodniku sadike še dobite (v rastlinjak ju še lahko sadite). Brokoli in cvetača, posajena v jeseni, bosta skoraj zagotovo uspela. Za sajenje zelja in ohrovta v vseh treh oblikah pa je že prepozno.
Zagotovo pa je še čas, da posadite sadike nadzemne kolerabice, sploh tisti, ki imate pozimi radi krepke zelenjavne juhe. Prav uspešno lahko nadomesti podzemno kolerabo, če je niste posejali do konca julija.
Najbolj tipični križnici za pomlad in zdaj za jesen sta mesečna redkvica in rukola. Tudi ti dve vrtnini sta zelo priljubljeni. A veliko ljubiteljev zelenjave meni, da se sejeta samo spomladi, ker pozabljajo, da bistvo uspeha vrtnin niso letni časi, saj jih rastline ne poznajo. Zaznajo pa seveda temperaturo in dolžino dneva. Dan pa je enako dolg jeseni in spomladi. Predvsem z rukolo se trudijo konec pomladi in poleti, ko je zanjo prevroče in je dan predolg; zato rada zacveti. Redkvice sicer poleti ne sejemo. Gre za vrtnino, ki jo pri nas poznamo dalj časa in so nas mame lepo naučile, da se redkvica seje zgodaj spomladi, nekje do sredine aprila, potem pa ne uspeva več. Torej je konec avgusta pa vse do sredine oktobra ponovno smiselno posejati obe vrtnini.
Mesečno redkvico bi jaz posejala celo skupaj s korenčkom ali solato, rukolo pa samostojno ali pod paradižnik (za jesen). Rukola se dobro razume tudi s špinačo. Za nekoliko bolj nenavadne solate ju lahko sejete kar skupaj.
Rukola je ena izmed mnogih rastlin, ki hitro kalijo in popestrijo naš jedilnik jeseni, pozimi in spomladi, obenem pa ne zahtevajo veliko prostora in hranil. Še latinsko ime za vse, ki jih mogoče to zanima: Eruca sativum. Izvira s Sredozemlja, našli so dokaze, da so jo uživali že stari Rimljani. Italijani in Primorci raje sejejo divjo rukolo, ki ima drugo latinsko ime in tudi bolj divji okus: Diplotaxis muralis, včasih pa tudi Rucola selvatica ali Diplotaxis tenuifolia. V bistvu so to tri nekoliko različne rastline, ki pa jih pogosto dobimo pod enim imenom - divja rukola, tankolistni dvoredec in obzidni dvoredec.
Razlika med navadno in divjo rukolo je v obliki listov, velikosti listov in predvsem prezimnosti. V Slovenijo je že pred leti prišlo seme tiste prve, pa ji recimo navadna rukola. Botaniki se z mano sicer ne bodo strinjali. Raste nekoliko počasneje. Ima večjo listno ploskev, listni rob pa je veliko bolj gladek. Tudi okus je manj izrazit in močan. Meni osebno bolj ustreza. Vendar se nekoliko slabše obrašča, tudi prezimi ne. Je pa veliko primernejša za zimske setve v lonce na okenske police. V gostilnah in tudi trgovinah običajno vidite, kupite in uživate t. i. divjo rukolo. Botanično so si rastline samo v sorodstvu. Divja rukola raste hitreje, njena rozeta je gostejša. List je daljši, a veliko bolj narezljan. In to razliko so mnogi opazili, zato je bilo vedno veliko vprašanj, zakaj moja rukola ni takšna kot tista, ki jo kupim v trgovini. No, zdaj jo lahko imate. Je pa veliko bolj ostrega, izrazitega okusa. Lahko jo večkrat režemo. Vendar postaja njen okus še ostrejši, starejša ko je rastlina. Divja rukola tudi prezimi, vendar ni tako primerna za setev v lončke.
