Južna zelena smrdljiva stenica se pri nas dobro počuti. Da se klima res spreminja, nam žal kažejo tudi mnogi novi škodljivci, ki jih prej pri nas nismo poznali - ali pa jih je bilo tako malo, da niso delali škode. V letošnjem letu je med škodljivci zagotovo na prvem mestu stenica, ki se je k nam preselila iz južnih krajev, a se je zdaj, kot kaže, udomačila tudi v Sloveniji. Gre za zeleno smrdljivo stenico (Nezara viridula). K nam pa je prav gotovo prišla z uvoženo zelenjavo, saj zdaj zelenjava iz EU ne velja več za uvoz in prave kontrole nad njo na mejah ni več. Sama sem jo prvič videla na celini že leta 2013 - če se spomnite, tudi takrat je bilo zelo zelo vroče. Primorci so od takrat imeli z njo ves čas težave, k nam pa se je vrnila čez nekaj let. Zlasti v zadnjih dveh letih je postala pravzaprav največja težava na vrtovih in tudi v profesionalni pridelavi zelenjave.
Oglejmo si jo
Stenica se hrani s številnimi rastlinami, najpogosteje s plevelnimi vrstami. Kot vse kaže, pa ji je naša zelenjava najbolj všeč. Posebej zoprna je na paradižniku in fižolu. Izvirala naj bi iz Etiopije, danes pa je poznana skoraj na vseh celinah. Običajno jo najdemo v južnih, toplejših deželah, njeno večje razmnoževanje pri nas pa prav gotovo kaže na klimatske spremembe.
Jo poznate?
Odrasla stenica je povsem zelena, zbudi se nekje v sredini aprila oziroma ko se segreje. To pa je zdaj pri nas dokaj hitro. Hitro prične svoj svatbeni ples. Jajčeca spomladi odlaga na plevelne vrste, zato je eden od ukrepov tudi ta, da v bližini vrta redno kosimo vse plevelne rastline, predvsem pa ne puščamo preveč zrasti detelje, lucerne in drugih metuljnic. Te ima smrdljivka najraje, saj hitro zamenja plevele za grah, predvsem pa za fižol in sojo.
Pobiranje je eden od naravnih načinov zaščite
Iz jajčec se izležejo nimfe, ki so kot drobni črni kakci, okrogle in majhne. Te so najbolj občutljive in jih različni predatorji oziroma naravni plenilci, kot so plenilske osice ali tenčičarice, hitro najdejo in uničijo. Zato je veliko cvetja okoli rastlinjakov, visokih gred in tudi gredic plodovk in fižola tako zelo koristno imeti na vrtu. Koristne žuželke imajo najraje cvetlice rdeče ali rumene barve, ki imajo veliko cvetnega prahu. Poleg cvetlic koristne žuželke privabljamo tudi s sladkano vodo, ki jo nastavljamo na vrtu.
Nadaljnji razvoj zoprne stenice
Iz jajčec se izležejo majhne nimfe oranžno-črne barve, ki ostanejo nekaj dni skupaj, takrat je pobiranje najlažje. Nimfe se z rastjo spreminjajo, postajajo večje, sprva so še črne in imajo na okroglem telesu značilne bele pike, po robu telesa pa so pike rdeče. Nimfe se hitro spreminjajo, rastejo, dobivajo vedno več zelene barve. Vsi stadiji nimf so neleteči, a se izredno hitro umaknejo našim prstom. Prav vsi pa povzročajo težave, pikajo in sesajo vrtnine in sadje. Na mestu njihovega prehranjevanja ostanejo madeži, na paradižniku rumeni, na papriki svetli ali rumeni, prav tako na strokih fižola. Kasneje se te lise spremenijo v kraste.
Odrasla žuželka je povsem zelena, lahko opazimo le sledi pik, ki jih imajo nimfe, in je najbolj odporna. Od jajčeca do parjenja mine okoli 65 dni. Stenice so aktivne od aprila do oktobra in imajo več generacij na leto, če so vremenske razmere ugodne. Vroče leto jim najbolj odgovarja. Jeseni se obarvajo bronasto, vendar lahko prezimijo v vseh stadijih.
Kako se borimo z njimi
Biološka zaščita je težka, posebej odrasle stenice so odporne. Zato je nujno, da ves čas pregledujemo predvsem nasade plodovk v rastlinjakih in seveda kasneje nasade visokega fižola. Dvakrat na teden se zjutraj sprehodite čez posevke in poglejte tudi na spodnje strani listov, tam boste našli jajčeca. Ta so velika nekje 2 milimetra, bele do krem rumene barve, kot majhni okrogli biseri. Na vrhu vidimo črni trikotnik. Najlažje ročno oberemo prav jajčeca, saj ne bežijo.
Pobiranje je eden od naravnih načinov zaščite. Zgodaj zjutraj gremo v nasad. Pod rastline podstavimo rjuhe, najboljše pa so posode z vodo in milnico. Nato liste stresemo. Stenica se rade kar spustijo na tla, ko jih skušamo pobrati. Zato sta tu voda in milnica, da se ujamejo v past. Drugače so prehitre za nas. Zgodaj zjutraj so še nekoliko otrple in so lažje ulovljive. Začeti pa najbolje zgodaj spomladi, ko jih je še malo.
Spomladi redno kosimo okoli rastlinjakov, saj so jajčeca tam. Odstranjujemo tudi rastlinske ostanke, kjer se takrat najraje zadržujejo. Ena od variant zaščite je tudi, da namerno posejemo obrobek, gredo z deteljo, še bolje rumeno cvetočo nokoto, in jih potem uničujemo tam.
Pobiranje je težko, saj so žuželke izredno hitre, lahko pa poskusimo zgodaj zjutraj, ko so še nekoliko otrple
Še vedno velja, da posejemo cvetoče enoletnice, s katerimi množično privabimo koristne žuželke. Nekatere poznate, to so ognjič, kapucinke, izredno privlačne so tudi vse cvetoče kobulice, koriander, koper, tudi korenje, zanimiva in uporabna je vedno cvetoča ajda. Še eno rastlino v Evropi cenimo manj, zelo pa jo uporabljajo v ta namen v ZDA, to je belo cvetoč, dišeč grobelnik. Zdaj jih vidimo v cvetličnih koritih, včasih so bile redne na grobovih in gredicah. Imajo značilen vonj po medu. Prav zato privabijo številne koristne žuželke.
Pripravki
Mlajše stadije lahko zatiramo s pripravki, ki jih naredimo iz rabarbarinih listov in/ali vratiča. Vendar je treba škropiti dokaj redno, prav vsak teden. Tudi naravni piretrin, ki ga kupimo v trgovinah, deluje le na mlajše stadije. Deluje tudi olje neem, ki ga dobimo pri nas v različnih pripravkih.
Našla sem še en recept, za katerega pa ne vem, ali deluje. Devet listov bršljana sesekljamo na drobno in dodamo 250 ml vrele vode. Vse to naj stoji eno uro. Nato precedimo in dodamo 100 ml jabolčnega kisa in 500 ml vode. Zmešamo in škropimo tako dolgo, da stenice izginejo. Nekateri priporočajo tudi uporabo vode, v katero smo zamešali nekaj kapljic eteričnega olja. Rastline, kot so meta, sivka ali čajevec, imajo močan vonj, ki ga smrdljivci ne marajo.
Zmešajte nekaj kapljic eteričnega olja z vodo in razpršite po rastlinah, tudi plevelih, ki jih vidite v okolici nasada. Po mnenju nekaterih tudi vonj česna odganja smrdljivce. Zmešajte dva stroka česna, liter vode in žličko mila. Pustite stati nekaj ur, precedite in poškropite rastline. Vzamete lahko tudi dve žlički česna v prahu. Vendar vseh teh pripravkov nisem preverila.
Zelo pomembno je, da začnemo vse naravne ukrepe čim bolj zgodaj. Različne ukrepe kombiniramo, samo škropljenje, česar se poslužuje večina tistih, ki so zaradi škode že obupani, namreč ne bo zadoščalo. Škropimo tudi po rastlinah v okolici posevkov, predvsem rastlinjaka in visokih gred. Vedno uporabljamo sveže pripravke, saj jih večinoma ne moremo hraniti. Bolj učinkoviti bomo zgodaj zjutraj, saj mora večina pripravkov pasti na škodljivca. A začnemo pred sončnim vzhodom. Tudi zvečer je seveda mogoče preganjati škodljivce, a temperatura mora pasti pod 30 °C, bolje še manj, in predvsem mora biti sonce za obzorjem.
Vendar naj takoj povem, da trenutno nobeden od teh ukrepov ni povsem zadovoljiv. A vendarle nekaj moramo storiti. Najbolj učinkovita bi bila mrzla zima, ki jih žal nimamo več.
Zelena smrdljivka
Zelena smrdljivka (znanstveno ime Nezara viridula) je rastlinojeda vrsta stenic iz družine ščitastih stenic, ki je razširjena v tropskih in zmernih predelih sveta. Je nevpadljivo zeleno obarvana žuželka ščitaste oblike, dolga približno en centimeter, največkrat pa se zadržuje na zelnatih delih in plodovih rastlin. Vrsta je poznana predvsem zaradi izločka neprijetnega vonja, ki ga žival izloči v obrambi pred napadom plenilca, in škode, ki jo s sesanjem rastlinskih sokov kulturnih rastlin povzroča v kmetijstvu. Vrsta se v zadnjih nekaj stoletjih intenzivno širi po vseh celinah, zaradi česar je najhujši škodljivec med ščitastimi stenicami. Prehranjuje se lahko z mnogimi različnimi vrstami rastlin, tako divjimi kot kultiviranimi, najraje pa ima nekatere vrste stročnic, ki jih za svojo prehrano goji človek. (Wikipedia)
