Zdaj posejane korenovke so namenjene skladiščenju in zimski porabi. Na prvem mestu so repa, podzemna koleraba in črna redkev, ponovno sejemo korenček, rdečo peso pa tudi blitvo ali mangold. Prav tako v juliju poskrbimo za sajenje (in setev) endivije, radiča, presajamo sadike brstičnega, listnatega in glavnatega ohrovta, zelja za kisanje in tudi za svežo porabo.
Korenček sejemo trikrat v letu
Korenček sodi med najbolj popularne vrtnine na vrtu in v kuhinji. Za pridelavo potrebujemo od 60 do 100 dni, najhitreje rastoča sorta je pariška (Mercado de Paris 3). Korenje lahko sejemo vse od aprila do konca avgusta, v rastlinjake še prej in končamo nekaj kasneje. Zelo pomembno je, da ga pravočasno pospravimo, saj pozno spravilo zagotovo pomeni izgubo prehranske vrednosti, skladiščne sposobnosti, tudi okus je, ko pridelek preide tehnološko zrelost, slabši. Zdaj, ko je za nami dokaj dolg, naporen vročinski val, je smiselno zgodaj sejano korenje pobrati. Julijska strniščna setev pa je namenjena skladiščenju v kleteh, pesku, žagovini, listju ali zasipnicah. Spomladi sejan korenček je jeseni za to prestar.
Priprava gredic
Korenovke najbolje uspevajo v zračni, lahki, nezbiti zemlji. A vsak nima take, kaj torej narediti? Če sejemo dovolj narazen in v dovolj toplo zemljo, lahko tudi med vegetacijo poskrbimo, da zemlja ne bo preveč zbita. Posebno na vrtovih, ki nimajo stalnih gredic, lahko gredice dvignemo in sejemo na njih. Profesionalci sejejo na zelo visoke grebene, samo tam je namreč korenje enakomerno dolgo.
V zadnjih letih je veliko težav zaradi plevelov tako na njivah, kjer nimamo več ustreznih herbicidov, kakor na vrtovih. Zato se bo treba navaditi na tako imenovano slepo setev. To pomeni, da gredice za setev pripravimo, vsaj štirinajst dni preden nameravamo seme spraviti v zemljo. Po potrebi zalijemo, da pospešimo kaljenje semena plevelov, ki so tik pod površino. Ta bodo namreč neposredna konkurenca semenu korenčka, ko bo kalilo. Po tem času kaleči plevel fizično uničimo na izbran način, odlično orodje za to so grebljice, ki so jih naše babice dobro poznale, zdaj pa jih le še redko vidim.
Setev korenčka
Korenček sodi med svetlokalilke, to pomeni, da ga nikoli ne sejemo globoko. Najbolje je s kakšno desko samo nakazati vrste, saj ga le posejanega v vrste lahko okopavamo in rahljamo zemljo okoli njega vso vegetacijo. V nakazane vrste po želji nasujemo nekaj zemlje za rože, ni pa nujno. Nato posejemo seme. Ker je kakovost semena zadnja leta pri nas slaba, svetujem sejati dokaj na gosto. Setev nato s topim delom grabelj pritisnemo od podlago, brez strahu, naj seme kar ostaja na površini. Da pa ga ne bodo pojedli ptiči, ga do vznika prekrijemo s kopreno. Pazimo, da bo zemlja ves čas kaljenja vlažna. Tudi setve v prevročem vremenu slabše kalijo. Zato ob močnem sončnem obsevanju setev še zasenčimo.
Rdeča pesa
Rdeča pesa je s svojimi izrednimi lastnostmi danes pri nas preveč zapostavljena. Je dokaj enostavna vrtnina. Poznali so jo že stari Grki in Rimljani, vendar so jo gojili zaradi listov, ne odebeljenega gomolja v zemlji. Ta se je pojavil šele v 15. oziroma 16. stoletju. Takrat je bil še podolgovat. Okrogli koreni so se razvili še kasneje. Zanimivo je, da na vrtovih ponovno pridelujemo sorte s podolgovatim korenom.
Sejemo jo direktno, vendar je možno tudi presajati sadike. To pride v poštev, predvsem če smo sejali pregosto. Tako rastlin ne zavržemo, ampak jih presadimo. Rdečo peso lahko sejemo do konca julija. V enem semenu ima več kalčkov, zato seme ohrani kaljivost dokaj dolgo, v ugodnih razmerah pa se jezimo nad pregosto setvijo. V tem primeru rastline razsadimo in jih ne zavržemo. Pri tem poskrbimo, da presajene rastline zasenčimo in da bodo imele dovolj vlage. Če za presajanje nimamo več prostora, populjene rastline pojemo. Dodamo jih zeleni solati, saj so mladi listi zelo okusni in predvsem koristni za zdravje. Je ena redkih vrtnin, ki dobro uspevajo tudi na polsenčnih gredah.
Pri načrtovanju kolobarja ne pozabimo, da je rdeča pesa v bližnjem sorodstvu z blitvo oziroma mangoldom in špinačo. Tako kot druge korenovke je občutljiva za pomanjkanje bora, zato ga je priporočljivo dodajati preko listov. V poletni vročini uporabimo gabezovo zastirko, za dognojevanje gabezovo brozgo. Če gabeza nimamo, lahko uporabljamo lesni pepel, v najslabšem primeru pa kalijeva mineralna gnojila.
Proti škodljivcem po večini zadošča širok kolobar in čim več žametnic po celem vrtu. Kolobar je pri rdeči pesi posebno pomemben, saj je znano, da sama sebe ne prenaša.
Pepelasta plesen bo manj nevarna, če so tla zastrta z organskimi zastirkami, najboljši je seveda gabez, lahko pa uporabimo tudi listje, posušeno travo, belo gorjušico …
Rdečo peso sadimo skupaj s čebulo, črna redkvijo, drobnjakom, fižolom, kolerabico, kumarami, pastinakom, peteršiljem ali solato. Ne mara pa špinače.
Črna redkev, strniščna repa in podzemna koleraba
Čeprav imata podobno ime, sta kolerabica in podzemna koleraba povsem različni rastlini. Sodita pa v isto botanično družino rastlin. V to družino, med križnice, spadata tudi strniščna repa in črna redkev. Za prehrano je pri vseh treh namenjena odebeljena korenina.
Sejemo jih v drugi polovici poletja, do začetka avgusta se bo vse še dobro izteklo in bomo pridelali za jesen in zimo neprecenljive vrtnine.
Sejemo na razdaljo 40 centimetrov. Sejemo jih na drugi poljini, pognojimo pa z malo komposta (do 5 l/m2), kalija, lahko pa uporabimo le gabezovo prevrelko in/ali zastirko iz njega. Običajno ne potrebujejo namakanja, razen če sejemo v veliki vročini ali se odločimo za presajanje.
Vsaka strniščna križnica ima svoj namen in korist v prehrani. Naj na prvem mestu omenim črno redkev, ki lahko zelo uspešno nadomesti farmacevtska zdravila, s katerimi nekateri preganjajo prehlad, vročino in kašelj. Štajerci jo najraje jedo v solati, skupaj z luščenim fižolom in bučnim oljem. Pravo zdravilo pa dobimo, če redkvi odrežemo vrh, izdolbemo jamico in vanjo damo žlico medu ali sladkorja. Sirup, sok, ki se ustvari v jamici, je zelo okusen pa tudi zelo zdravilen.
Podzemna koleraba uskladišči poletne sončne žarke in njihovo energijo v koren. Tega vso zimo uporabljamo v juhah vseh vrst in drugih zelenjavnih jedeh. Brez težav jo do novega leta obdržimo na vrtu, včasih celo prezimi, drugače pa jo potem hranimo v temni, hladni kleti. Najbolje se ohrani v pesku, žagovini ali zmletem suhem listju, slami, senu ...
Strniščna repa je prav tako izjemen zaklad dobrega in zdravega jeseni in pozimi. Najpogosteje jo sicer uživamo kisano. Vendar jo prav tako, kakor redkev, lahko naribamo, začinimo s kisom in soljo in jemo v sveži solati. Nekateri ji dodajo luščen fižol, drugi tudi papriko. Okus je zanimiv.
