Od Los Angelesa do San Francisca je dobrih 600 kilometrov (natančno 614) ali 381 milj, v katerih razdalje merijo Američani. Šeststo kilometrov, toda kakšnih! Če se odločiš za pot z avtomobilom, kot se odloči vsak kolikor toliko radovedni popotnik, izbereš eno od dveh osnovnih cest: zgornjo, celinsko, ki se takoj nad Los Angelesom dvigne nad morje in vodi proti San Franciscu po najhitrejši poti, ali obmorsko, ki pot podaljša za 160 kilometrov, zato pa se ti vsak kilometer nekajkratno povrne v užitkih. Če bi kilometre in užitke lahko postavili na tehtnico, seveda.
Obmorska pot je del kalifornijske Higway 1, ki skupaj meri še skoraj dvakrat dlje. Zgradili so jo leta 1934 (kot del velikih ukrepov s svetovno krizo), cesta pa je v ZDA slavna vsaj tako kot Route 66 - tista legendarna ameriška cesta, po kateri hrepeni toliko evropskih pustolovcev in ki ZDA preseka med Chicagom in Santa Monico, predmestjem Los Angelesa. Dober voznik razdaljo med Los Angelesom in San Franciscom brez težav prevozi v pol dneva - v ZDA so ceste praviloma široke in udobne, za razliko od velikih mest in predvsem vpadnic vanje pa tudi ne prepolne. Toda, pozor! Na cesti in ob njej je toliko dogajanja, toliko zanimivih mest in mestec, da si lahko zanjo vzameš tudi teden dni in več. No, mi jih nismo imeli, zato se zaustavimo le na najbolj udarnih točkah.
Monterey in Carmel
Po nekaj sto kilometrih, ko se cesta že prevesi v drugo polovico in si že počasi sit neštetih belih, peščenih plaž (denimo Malibu, kjer mimogrede naletiš na kakšnega zvezdnika), jadralnih rajev (Ventura - znova zvezdniki) ali takih, po katerih se sprehajajo morski sloni (zvezdniki se jim raje izogibajo), si lahko pijačo privoščiš v San Simeonu. Mesto ni nič posebnega, razen kolonije že omenjenih morskih slonov, še bolj pa zaradi domovanja in veličastnega dvorca Randolpha Hearsta. Medijski mogotec, ki bi po bogastvu sodil bolj v Silicijevo dolino, si je zadal nalogo, da bo svoj rojstni kraj povzdignil na piedestal. In res - ni je stvari v San Simeonu, ki ne bi na ta ali oni način nosila Hearstovega podpisa. Za javnost je odprl tudi svoj dom, ki je danes pravzaprav muzej arhitekture, umetnosti in vsega lepega. Človek, ki ne čepi na denarju, temveč si z njim kupuje lepe stvari.
In že smo v Carmelu, nekakšnem predmestju večjega in predvsem bolj slavnega Montereyja. Oba sta neverjetno priljubljena med ameriškimi zvezdniki - za tiste, ki ne marajo blišča Hollywooda, je to naravnost idealno mesto za življenje. Carmel je manjši, bolj umirjen, nekako bolj evropski. Levo in desno od glavne ulice, polne galerij, butikov, kavarnic, se raztezata čudoviti plaži. Na drugo stran, le nekoliko višje, pa vile. Od starih, mogočnih, kot jo je izbral Clint Eastwood (nekaj časa celo župan!), do moderne, vse v steklu, kot sta jo nekdaj izbrala Brad Pitt in Angelina Jolie. Danes lahko tam srečamo Taylor Swift, Bradleyja Cooperja ali Gigi Hadid, domačini pa se najraje spominjajo ikonične igralke Doris Day, ki je tam preživela večino življenja in precej časa namenila promoviranju tega čudovitega mesteca ob pacifiški obali.
Monterey bi bilo greh zapustiti, ne da bi pokusili chowder
Le nekaj kilometrov naprej zaviješ v Monterey. Še vedno zgolj mestece, z dobrimi 30 tisoč prebivalci, toda izredno priljubljeno. Njegov ponos je zagotovo akvarij, eden najboljših in največjih ne le v ZDA, temveč kar na svetu. Tisti, ki ste se ujetih rib in ribic že nagledali, pa središče ob obali vabi v eno od gostilnic, kjer ponujajo morske dobrote na tisoč in en način. Monterey bi bilo greh zapustiti, ne da bi pokusili chowder: gosto morsko juho, postreženo v kruhovi skodelici. Ker jed izredno nasiti, lahko naročiš tudi polovičko - in zagotavljam vam, da boste tudi po njej siti.
Če je manjši bratec Carmel bolj moderna postojanka slavnih, je to vlogo v preteklosti odigral Monterey. Ko se je Salvador Dali pred grozotami druge svetovne vojne umaknil v ZDA, se je naselil prav tukaj. Verjetno je ure v gostilni preživljal z nobelovcem, pisateljem Johnom Steinbeckom. V tistih medvojnih letih pa sta bila rojena tudi dva glasbena velikana, ki sta svoja najboljša leta preživela prav v Montereyju. Jimmy Hendrix, menda najboljši kadarkoli živeči kitarist, in Joan Baez, prijateljica in sopotnica še bolj slavnega Boba Dylana.
Mesto pa ne privlači zgolj umetnikov. Tu je svojo pot do slave začel Steve Jobs, tukaj domujejo številni milijarderji, ki v mestu puščajo takšen ali drugačen pečat. Ne nujno zgolj pozitivnega, a kaj hočemo: v ZDA veljajo posebna pravila, kjer sta na prvem mestu slava in denar. Šele daleč za njima pa vrednosti, ki jih, ali smo jih, vsaj nekdaj spoštovali v dobri stari Evropi.
Silicijeva dolina
Le nekaj deset kilometrov naprej po pacifiški magistrali prideš do področja, ki so ga Američani poimenovali Silicon Valley (Silicijeva dolina). V resnici ni dolina, so mesteca okrog nekoliko večjega San Joseja, kjer so svoje domovanje našla vsa najpomembnejša visokotehnološka in inovacijska podjetja. Če rečeš Google, ga najdeš tam, Meta - lastnik Facebooka in drugih družabnih omrežij - tam, Apple, sloviti izdelki z logotipom jabolka, ki ga je v svet poslal že omenjeni Jobs - tam, Oracle - tam, danes nepogrešljiva Nvidia - tam. Če želiš biti konkurenčen na računalniško-tehnološkem področju, moraš biti prisoten v Silicijevi dolini. Tu najdeš tudi na tisoče start-upov in raziskovalnih podjetij. Ime izhaja iz silicija, osnovnega materiala za izdelavo računalniških čipov. Regija simbolizira podjetniški duh, tehnološki napredek in globalni vpliv digitalne revolucije.
Najpomembnejša podjetja so si tam zgradila svoja mesteca. Google, denimo, nekaj deset velikanskih, podolgovatih stavb, v katerih svoje delo najdejo tisoči najboljših računalničarjev na svetu. Apple, Meta, Amazon, Tesla, Nvidia - vsi podobno, skoraj enako. Razlikujejo se le po zunanjosti, ostalo je zelo podobno. Za delavce je vrhunsko poskrbljeno. Tam menda ne gledajo na uro, temveč na opravljeno delo, učinkovitost, po domače. Sta tam zaposlena oba, mož in žena, z majhnimi otroki? Ni problema, vsako od teh podjetij ima svoj vrtec. Ob njem so restavracije, številne kavarne, športna igrišča, umetniške dvorane, od kina do gledališč. V vsaki od teh utrdb lahko živiš. Le spat menda hodijo domov, pa še to ne vsi.
Gledaš in skoraj ne verjameš, ko ti nasproti drvi povsem prazen avto
Življenje teh modernih ljudi je seveda močno vzpodbujeno z imenitnimi plačami. V ZDA se o njih pogovarjajo na letni ravni. Že popolni začetniki smejo v Silicijevi dolini računati na 75.000 dolarjev, čez (ne predolgi) čas se plača poviša na nekaj sto tisočakov. Tisti najboljši odnašajo milijone, tisti še boljši morda celo majhen delež, kjer že promila lahko pomeni bogastvo: Nvidia je menda danes na trgu vredna pet tisoč milijard, torej je ena promila deleža, ki si ga nekoč prejel za nagrado, vredna petsto milijončkov.
Ure in ure se lahko voziš po tej dolini. Ponekod te celo spustijo, da v kakšno stavbo pomoliš svoj radovedni nos, večina se jih zadovolji s foto postanki ob velikanskih logotipih, ki se bohotijo pred temi utrdbami. Škljoč, škljoc in hitro na instagram ali facebook. Naj se vidi!
Verjetno se sprašujete, od kod se vzamejo vsi ti junaki. Tako je: belcev tam skoraj več ne vidiš (čast lastnikom in inženirjem prejšnjih rodov). Mladi so večinoma rumene ali rjave barve kože, s kitajskimi, korejskimi, indijskimi (teh je vse več) potezami. Del Silicijeve doline je tudi znamenita univerza Stanford, kjer najboljše že v prvih letnikih nanovačijo "veliki", delo pa najde tudi velika večina drugih. Ob Stanfordu so tu še srednje šole, kolidži, univerze, vsi večinoma povezani z računalništvom.
Kakorkoli, pohajkovanje po Silicijevi dolini te navda z ogromnim strahospoštovanjem na eni in neke vrste grozo na drugi strani. Si predstavljate, pa čeprav le v najhujših sanjah, da bi se našel junak, ki bi na to tehnološko središče sveta zabrisal atomsko bombo. Svet se bi ustavil, večina modernih ljudi več ne bi znala živeti. Žalostno, a še kako resnično. Kar vprašajte se, kako bi bilo, če …
Ulice San Francisca
Starejši bralci se zagotovo spomnite ameriške kriminalne serije Ulice San Francisca, v kateri sta nas v vlogi (nepremagljivih) inšpektorjev navduševala izkušeni Karl Malden in takrat še rosno mladi Michael Douglas. O San Franciscu smo že do takrat slišali pravljice, serija pa je to legendarno mesto katapultirala na vrh popotniških želja. San Francisco, vau!
San Francisco je četrto največje kalifornijsko mesto, v ožjem središču ne živi niti milijon ljudi, šele ko kroge ustrezno povečamo, pridemo do sedemmestnih številk. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1776 kot španska misija in utrdba svetega Frančiška Asiškega. Pravi razcvet pa je doživelo po kalifornijski zlati mrzlici leta 1849, ko je iz ribiške vasice zraslo v živahno pristaniško metropolo.
V naslednjih letih je šokiralo z nekaj neverjetnimi podvigi. Leta 1937 so odprli Golden Gate, verjetno najbolj znani most na svetu, ki povezuje mesto s sosednjimi otoki. Že tri leta prej so na bližnjem otočku Alcatraz odprli zapor, tudi ta je hitro postal najslavnejši na svetu, saj se iz njega ni dalo pobegniti. Mesto stoji na tisočih gričkih, po katerih švigajo najbolj nore ulice - na nekaterih avto pred rdečo lučjo stoji skoraj navpično. Po ulicah sopihajo tramvaji, ki mestu dajejo posebni, komaj verjetni pridih. V pristanišču se bohoti Fisherman's Wharf, četrt, prepredena s pomoli, danes najbolj znan je tisti z zaporedno številko 39, ki je nekakšno turistično srce mesta.
Moderni San Francisco je živahen, v ZDA pa velja za simbol svobodomiselnosti, umetnosti in kulturne raznolikosti. Zaradi bližine Silicijeve doline tudi za simbol visoke tehnologije, ki jo predstavijo predvsem samovozeči taksiji, ki jih po mestu kar mrgoli. Sprva se nanje težko navadiš: gledaš in skoraj ne verjameš, ko ti nasproti drvi povsem prazen avto. Komaj pogoltneš to prvo dejstvo, že je na vrsti drugi, kjer je zaseden le sopotniški sedež, tretji, ki prevaža dva otroka v šolo, oba lepo in pridno sedita zadaj. Ti avtomobili prihodnosti seveda nimajo težav ne z ustavljanjem, ne s parkiranjem, ne z upoštevanjem prometnih predpisov. Malce te sicer stisne, ko greš čez prehod za pešce, proti tebi pa šviga avto, ki se bo pred rdečo lučjo pravočasno ustavil. Saj veš, da se bo, a se je le treba navaditi, da zaupaš tehniki.
Najbolj slavna ulica v San Franciscu nosi ime Lombard Street. Znana je kot "najbolj vijugasta ulica na svetu", strm odsek na "ruskem hribu", kjer cesta v osmih ostrih ovinkih vijuga po pobočju. Ulico so v 20. letih zasnovali tako, da bi vozila lažje premagala 27-odstotni naklon hriba. Danes jo krasijo lepo urejeni cvetlični nasadi pred elegantnimi hišami, gre za eno najbolj fotografiranih točk v mestu. Je pa posebno doživetje parkiranje tam okrog - predstavljajte si, da morate avtomobil, ki stoji skoraj navpično, bočno zapeljati v ozek prehod - ali ga celo parkirati na enem od označenih mest. Le za šoferske sladokusce in mojstre vožnje.
Kako pobegniti?
Le dobra dva kilometra od obale se pred San Francisom bohoti majhen, skalnati otoček z imenom Alcatraz. The Rock (Skala) mu rečejo domačini. Otok je znan po zloglasnem zaporu, ki je deloval med letoma 1934 in 1963. Zakaj zloglasnem? Predvsem zato, ker se z otoka (menda) ni dalo pobegniti. Ta dva kilometra poti v svobodo je namreč zaznamovalo ledeno mrzlo morje, še bolj pa neverjetno močni tokovi, ki jih je bilo nemogoče preplavati. Zato so v ta zapor naselili najhujše kriminalce, med drugimi tudi Al Caponeja, vodjo mafije iz tridesetih let 20. stoletja, ki so ga "zašili" na klasičen način - zaradi neplačevanja davkov.
Legendo o Alcatrazu so gradili tudi poskusi pobega, okrog trideset so jih našteli, za uspešnega pa niso potrdili niti enega. Najbolj znan je tisti iz leta 1962, ko je skupina zapornikov več mesecev skrivaj kopala tunel skozi zidove svojih celic. Ko so zbežali (na improviziranem čolnu iz dežnih plaščev), so izginili v meglenem zalivu. Uradno so jih razglasili za utopljene, a trupel niso nikoli našli. Zato legenda živi, še bolje jo poznamo iz filma Pobeg iz Alcatraza, z neponovljivim Clintom Eastwoodom v glavni vlogi.
Most vseh mostov
Kar 40 milijonov vozil prečka most Golden Gate Bridge vsako leto. Povedano drugače: dobrih 100 tisoč dnevno. Oranžno-rdeča tehnološka pošast je ena najbolj fotografiranih zgradb na svetu - in šele ko si tam, se v bistvu zaveš, zakaj je tako. Barva ni bila izbrana naključno. Ker se nad San Francisom pogosto spuščajo težke megle in meglice, mostu prav ta barva ponuja kar najboljšo vidnost. Po drugi strani pa barva ponuja imenitni kontrast v jasnih, sončnih dneh: zgoraj modro nebo, spodaj morje, med njima rdeča in oranžna. Viseči most povezuje mestno središče s severom preko ožine Golden Gate, ki predstavlja nekakšen vhod v mesto z oceana. Brez mostu bi za isto razdaljo potreboval skoraj sto kilometrov po cestah, vselej močno prometnih, seveda. Tako pa 2,7 kilometra nad morjem in že si na drugi strani.
Most so odprli leta 1937, v letih, ko so ZDA šokirale s številnimi tehnološkimi čudeži in se s tem spopadale s svetovno gospodarsko krizo. Kako drugače kot denimo Nemci, ki so gospodarske težave reševali s pospešeno izdelavo orožja. In ker niso vedeli, kam z njim, so se pač šli malo vojskovat. Kar skrbi, so znaki, da smo danes priče podobnemu. Namesto mostov tovarne izberejo naboje.
Golden Gate so gradili štiri leta. Z najdaljšo razpetino, 1280 metrov, je dolga leta veljal za najdaljši viseči most na svetu - in hitro se ga je oprijel naziv sodobnega svetovnega čudesa. Ob vseh vozilih je tam še več pešcev in kolesarjev, ki si za sprehod vzamejo tudi po nekaj ur in so za trud nagrajeni z najbolj spektakularnimi fotografijami. Ko pa most prečkaš z avtom, pustiš čarobni San Francisco za seboj. Čas je za naravo, neverjetne naravne čudeže, ki smo jim posvetili nekaj naslednjih dni.
(se nadaljuje)
