K sreči je pot vodila po državah, kjer sva v vseh prestolnicah, z izjemo litovske Vilne, že bila.

Slavni in zloglasni trajekt iz Helsinkov v Estonijo pristane v Talinu. Slavni in zloglasni zato, ker bi naj to bil pijanski raj: na stotine Fincev naj bi se s tem trajektom podajalo na eno- ali večdnevne pijanske izlete. Na trajektu pa presenečenje: Fincev sploh ni mrgolelo, kot sva pričakovala, nihče ni bruhal ali nemočno ležal na tleh. Čeprav so bile cene zelo sprejemljive. Cene alkohola, seveda, drugo Fincev tako ali tako ne zanima.

Talin, kjer sva bila pred nekaj leti, sva zato kar obvozila in se ob Baltskem morju podala v smeri Latvije, proti mestu Pärnu, estonskemu "poletnemu mestu", ki ga domačini poznajo kot glavno letovišče ob Baltskem morju. Dolge peščene plaže in obalne promenade privabljajo turiste že več kot stoletje. Mesto ima sproščen utrip: sprehod po leseni obali, kava v eni od modernih kavarn in občutek, da se tu čas ustavi. Ker sva prišla pozno popoldne, sva, razumljivo, iskala tudi dobro večerjo. Restavracijo z imenitno hrano in spodobnimi cenami (približno 70 odstotkov slovenskih) sva našla brez težav. Pärnu je tudi kulturno središče - poleti gosti številne glasbene in umetniške festivale. In pa kraj, kjer stoji imenitni spomenik Paulu Keresu, najboljšemu estonskemu športniku dvajsetega stoletja. Njegov poklic? Šahist! V skladu z željami avtorja teksta.

Estonija naju je navdušila, zato sva se odločila, da svoj obisk še malo podaljšava. Prsti na zemljevidu, malo pa tudi najin zvesti svetovalec Chat GPT, so se odločili za Soomao. Nikdar slišali? Tudi midva ne! Soomaa, "dežela močvirij", je narodni park, kot ga najdeš le malo kje. Še najlažje si vse skupaj predstavljamo kot Lovrenška jezera. Krat 25! Po parku vodi krožna utrjena pot, dolga dobrih šest kilometrov. Toda kakšna! Prvinska narava; začne se v gozdu, nato po nekakšnih močvirnatih travnikih, vmes jezerca, v katerih se ljudje okopajo. Seveda tega nihče ne pričakuje, zato za pohod po močvirju nisi opremljen s kopalkami. Ostane ti kopanje v Evinem kostumu. Pri prvem jezercu sva naletela na skupino navdušenih kopalcev, na drugem sva bila sama. In ker sem sam bolj sramežljive in tudi zmrznjene sorte, mi je pogum ponosno pokazala moja boljša polovica. Ko je začela uživati in čofotati, me je skoraj premamila, a se nisem dal.

V nadaljevanju je stezica znova zavila v gozd in moja navdušena gobarka me je še enkrat presenetila. Majhen skok s poti in že se je vrnila z lisičkami v naročju. "Le kaj bova z njimi?" sva se vpraševala. In dobila odgovor nepričakovano hitro ...

Sicer pa Estonija navduši predvsem mlade. Država je izredno moderna in napredna: povsod te pozdravljajo hologrami, taksisti v glavnem vozijo tesle, računalniški usmerjevalniki so v vsaki trgovini. Ljudje se niti ne zavedamo, kaj vse so si tam izmislili - denimo aplikacijo Skype, ki ste jo zagotovo že uporabljali. In še marsikaj drugega. Mladim ponujajo izredne pogoje za delo, nizke davke, vzpodbude za startupe. Vse, le da bi prišli v njihovo deželo in ji dodali košček svojega znanja.

Latvija za naju brez presežkov

V Latviji, natančneje v njeni prestolnici Rigi, sva bila že nekajkrat, zato sva iskala obvod. Za državico, ki nama že tako ni preveč všeč, ker imaš tam občutek imaš, da si v nekakšni ruski koloniji, sva si rezervirala en dan. Natančneje noč in naslednji dan čimprej od tam.

Izbrala sva Siguldo, mestece v dolini reke Gauje, obkroženo z gozdovi in imenitno naravo. Ker te obcestni znaki ob reki nenehno vabijo na ta ali oni ogled, sva tudi sama zavila s poti in glej ga, zlomka: že po nekaj minutah je moja gobarka znova privihrala s polnim naročjem še lepših lisičk. Pa sva vzela še te.

Spala sva nekaj kilometrov dlje, sobo pa sva dobila v nekakšni velikanski graščini. Sprva sva pomislila, da tam zagotovo straši. Ko pa sva videla goste, prevladovale so družine z otroki, in naju je sprejela ženska, na pol čarovnica v devetem mesecu nosečnosti, ter nama smeje podala ključ, sva se malo potolažila. In kot se na podobnih poteh pač vselej zgodi, nama je šefica ponudila uporabo kuhinje, če bi si morda želela kaj sama pripraviti. Nasmešek do ušes in povem vam, da boljših lisičk še nisem jedel!

Naslednje jutro še skok na grad v Siguldo. Nič posebnega, zato pa z zanimivo trgovinico v preddverju, kjer je bila Narcisa nagrajena za svoje gobarske podvige. Prav takšne rune, kot jih je iskala že na polovici sveta, je našla v neki pozabljeni škatlici v kotu tiste trgovinice.

Litva s strašno zgodovino

V Litvi sva bila oba prvič, zato sva ji namenila cele tri dni. Je največja (po površini resda le malenkost večja od Latvije) in najbolj naseljena država baltskega trojčka. Ima skoraj tri milijone prebivalcev, približno toliko kot Latvija in Estonija skupaj. Takoj za latvijsko mejo naju je čakal že prvi postanek. Morda najbolj znan litovski turistični kraj, vsekakor pa en najbolj ganljivih krajev v Evropi - znameniti Hrib križev, ki je seveda na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Hrib je blizu mesta Šiauliai, za ljubitelje statistike in tiste, ki se boste morda podali na pot. V bistvu gre za majhen grič, na katerem stoji na tisoče križev vseh velikosti: od majhnih lesenih do velikih kovinskih. Nihče ne ve natančno, kdaj se je tradicija začela, a prva pričevanja segajo v 19. stoletje, ko so ljudje tu postavljali križe kot simbol vere, še bolj pa kot simbol upora proti zatiralcem. V času sovjetske okupacije so križe večkrat (menda trikrat) odstranili, a so jih domačini vedno znova ponoči, tiho postavili nazaj. To je bilo njihovo dejanje upora in upanja.

Danes je Hrib križev romarsko središče in simbol litovske trdoživosti. Tja še zdaleč ne greš le zaradi vere, ampak zaradi česarkoli drugega. Upanja na to in ono, srečnih želja, upora, trme. Ljubezni, če hočete. Lahko prideš z velikanskim križem, ki ga zapičiš na neko prosto mesto, ali z majhnim, z verižico, ki jo nekam obesiš - pravil ni, križi so vsepovsod.

Hrib križev te ne navduši le z enkratno podobo. Tam je vselej veliko ljudi, ki se obnašajo neverjetno spoštljivo, kot bi vsi razumeli, da je to kraj spomina, bolečine, a tudi neuničljivega upanja. Vsak križ nosi svojo zgodbo - zgodbo družine, ki se je borila, posameznika, ki je verjel, naroda, ki je vztrajal. Hrib križev je tiha priča zgodovine, ki jo začuti vsak popotnik. In menda niti papež Janez Pavel II., ko se je potepal tod naokoli, ni preveč forsiral blagoslovov, ampak se je tudi sam predal sanjarjenju.

Vilna je prestolnica Litve, dobrih dvesto kilometrov naprej proti beloruski meji. Mimogrede, obisk Belorusije je bil ena izmed najinih želja. Žal je nisva mogla uresničiti: ne le zaradi vojne in nenehnih napetosti med Belorusijo in mejno državo, članico EU, pač pa zaradi neznosnih razmer na meji. Odprti so trije mejni prehodi med Litvo in Belorusijo, vsi trije kopenski, za prehod z avtomobilom. Za vstop v državo ne potrebuješ vizuma, od Vilne do beloruske prestolnice Minska je le dobra ura vožnje. A za pot porabiš vsaj šest ur. Sami si lahko predstavljate, kaj to pomeni na mejnem prehodu ... Vilna je eno najbolj očarljivih mest Baltika. Staro mestno jedro je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, očara te s pisanimi baročnimi cerkvami, tlakovanimi ulicami in živahnim utripom. Sprehod po centralni ulici Pilies vodi do katedrale in njenega trga, kjer stoji znameniti zvonik. Baročna cerkev sv. Ane je tako lepa, da naj bi jo Napoleon, ko jo je videl, želel prenesti v Pariz.

Je pa Vilna mesto kontrastov. Poleg baročnega središča je tu glavna atrakcija boemska četrt Užupis, nekakšna umetniška svobodna republika z "lastno ustavo" in kipom angela na trgu. Tam srečaš vse, ki jih na takem kraju pričakuješ. Umetnike vseh vrst, ki svoje izdelke prodajajo v eni od uličnih trgovinic ali kar na stojnici ob njej. Ob umetnikih so tu čudaki, pa narkomani, prostitutke. Ljudje so oblečeni tako, da v pol ure spoznaš vse modne trende v svetu. Kar precej jih kadi, pa ne klasičnih cigaret, seveda. Urica sprehoda in imaš dovolj. Če te ne privlači kakšna od zgoraj opisanih pregreh ... Poseben pomen za Vilno imajo Vrata Zarje (Aušros Vartai) s podobo Device Marije, kamor prihajajo romarji z vsega sveta. Črno Marijino podobo bežno vidiš sicer že z ulice, a se večina romarjev kljub temu povzpne po stopnicah, kjer se pred njenim obličjem ustavijo in jo poprosijo za kaj lepega.

Del zgodbe o Vilni je tudi njena judovska zgodovina. Vilna je stoletja veljala za eno najpomembnejših judovskih središč v vzhodni Evropi. V nekaj stoletjih je tu nastala velika judovska skupnost, ki je skozi stoletja razvila bogato mrežo sinagog, šol in kulturnih ustanov. Tukaj je denimo deloval Gaon iz Vilne (1720-1797), eden največjih talmudskih učenjakov v judovski zgodovini. Pred drugo svetovno vojno je v mestu živelo več kot 60 tisoč Judov, skoraj tretjina vseh prebivalcev. Tragedija je prišla z nacistično okupacijo med letoma 1941 in 1944. Judovsko prebivalstvo so zaprli v vilenski geto, kjer so kljub strašnim razmeram delovale šole, gledališče in odporniško gibanje. Tisoče ljudi so odpeljali v bližnji gozd Ponary, kjer so bili umorjeni. Do konca vojne je preživela le peščica vilenskih Judov. Judovska dediščina je prisotna v muzejih, spominskih obeležjih, obnovljenih sinagogah. Na ulicah nekdanjega geta so postavljene spominske plošče, ti pa se med brezskrbnim sprehajanjem sprašuješ, ali so Judje res krivi za polovico zla v sodobnem svetu (druga polovica je, vsaj po politiki sodeč, rezervirana za Ruse) ali pa so najbolj preganjan narod v zgodovini. Juda Iškarijot jim jo je res pošteno zakuhal.

Danes je Vilna je moderna prestolnica, ki diha z mladostno energijo. V mestu mrgoli kavarn, galerij, festivalov, ulice so polne življenja. Litva in Vilna se, verjetno v strahu pred številnimi okupatorji, ki so v preteklosti stegovali roke po njej, vse bolj in bolj opirata in ozirata po EU. To se zelo pozna že na krožnikih: ko prideš v restavracijo, tam prevladujejo težke, srednjeevropske jedi, namesto severnjaških, na katere so "nori" v Latviji in Estoniji, manjših sestricah Litve. V Litvi dobiš na krožnik zelo nasitne in okusne cmoke, polnjene z mesom, težke enolončnice, velike kose ocvrtega mesa, zelje na tisoč in en način.

Še in še bi lahko razpredali o Litvi, a nas dajeta čas in prostor. Do doma sva imela še poldrugi tisoč kilometrov in le tri dni. Odločila sva se za večji preskok: Poljsko že dobro poznava, zato bova tam pokukala le v slavne, nam dobro znane Zakopane, kraj številnih uspehov slovenskih smučarskih skakalcev.

V Zakopanah plakati v arabščini

Če sva bila kje na najini poti razočarana, sva bila v Zakopanah, gorskem mestu na jugu Poljske, ob vznožju Tater, preko katerih sva se nameravala prebiti do doma. Zakopane že od 19. stoletja privabljajo umetnike, pisatelje, popotnike in predvsem turiste, ki tja pridejo zaradi smučanja, smučarskih skokov ali pohodništva. Prodajo vam tudi termalni turizem.

Pot do tja je še najbolj podobna poti do naše Kranjske Gore. Iz Krakova vodi tja le ena cesta in ker je bilo sredi poletne sezone, nama je navigacija vztrajno kazala, da bova za slabih 80 kilometrov porabila skoraj tri ure. In nobenega večjega zastoja! Hitro nama je tudi postalo jasno zakaj: trideset kilometrov na uro je bilo že divjanje … Na vhodu v mesto sva ostala odprtih ust: velikanski plakati so vabili v ta "turistični raj", a razumela jih nisva, saj so bili spisani v arabščini! Odgovor sva dobila na spletu: Zakopane so s svojo turistično kampanjo uspele prepričati arabski svet, da se na zimski turizem hodi k njim. Ne v Davos ali kakšen drug prestižni kraj, temveč v Zakopane!

Sicer pa se vse dogaja na dveh glavnih ulicah. Prva je ulica Krupowki v spodnjem mestu, kjer je polno trgovin in restavracij. Spomnijo te na tiste v naši nekdanji državi pred štirideset in več leti, očitno "ubogi" Poljaki danes lovijo našo tedanjo modo. V restavraciji sva komaj našla prosto mizo, sedela sva nasproti neke velike arabske družine, ki se je pravkar odločala, kaj bo naročila. A je bil šef strežbe, hkrati tudi lastnik, do njih neusmiljen. Trdil je, da jim lahko postreže le z izdelki iz svinjskega mesa, saj naj bi vsega drugega zmanjkalo! Da pa imajo pri kolegih na drugi strani ulice še vse ... Ko nama je ob tem veselo mežikal, sva pogruntala, da sva prvič v življenju v restavraciji, kjer goste odganjajo. "Prekleti Arabci," si je brundal v brado, ko se je družina odpravila h kolegu čez cesto. Nama je seveda ponudil karkoli na jedilnem listu, pa še kaj zraven.

Utrujena od vrveža na ulici Krupowki sva se naslednji dan odpravila z gondolo kakšnih tisoč metrov višje, kjer sva upala, da bova našla nekaj miru in videla vsaj kakšno drevo. Žal ni bilo nič od tega. Iz gondole izstopiš neposredno na ulico Krupowki 2, le da se po njej gor in dol sprehaja še dvakrat več ljudi. Kot bi na Bellevueju na Pohorju postavili nekaj tisoč kioskov, kjer bi turistom ponujali bolj ali manj enako ceneno robo. Ko sva končno našla kolikor toliko spodobno restavracijo in čakala, da naju posedejo, je za nama prišla še ena arabska družina. Pred napol prazno restavracijo jih je šef strežbe povprašal po rezervaciji. "Nimamo," so začudeni povedali in se ozirali po eni od vsaj dvajsetih nezasedenih miz. "Potem pa žal. Boste vedeli za prihodnjič." In ko so odšli, je sledil obvezni: "Prekleti Arabci ..."

Utrujena od Zakopan (mimogrede, skakalnic ne vidiš, zato pa številne reklame, s katerih se smehljata Adam Malysz in Kamil Stoch) sva se odločila za večer v razvpitih Gorjačih vodah, menda najboljšem termalnem kopališču na Poljskem in daleč naokrog. Bog pomagaj! Morda je res največje - iz skoraj dvajsetih bazenov se kadi vroča voda, ljudi pa toliko, kot bi na nekdanjo mariborsko Fontano spustil 20 tisoč ljudi. Ki sicer lahko zlezejo v bazen, premikati pa se v njem ne morejo.

Dovolj je bilo Poljske, dovolj potovanja, čas je bil za pot domov. Odločila sva se, da jo udariva kar v kosu. Preko Tater na Slovaško, tam pa na prvo avtocesto - preko Bratislave in Dunaja domov. Lakoto sva si potešila na slovaški strani Tater, kjer so naju v neki obcestni gorski gostilnici šokirali z imenitno fižolovo juho in še boljšimi makovimi svaljki. Za male denarce sva dobila verjetno najboljši obrok na celi odisejadi. Videla sva skoraj pol Evrope, potovanje pa zaključila z znanim rekom: "Ljubo doma, kdor ga ima."

Utrujen od vtisov sem se pisanja potopisa lotil šele čez dobra dva tedna. V vmesnem času sem dobil kar nekaj pisemc. Iz Češke, Nemčije, Poljske … Pisemca s tamkajšnjih policijskih postaj, ki so me opozorila, da sem bodisi k posameznim krajem prehitro drvel bodisi kakšnega želel prehitro zapustiti. Tako sva proračunu dodala še kakšnih deset odstotkov.

Čudovito potovanje, ki bi ga priporočil vsem, ki ste radovedni, imate nekoliko več časa in se vam ljubi. Namesto desetih dni na letos menda pregrešno dragi hrvaški obali si lahko privoščiš potovanje, ki ga zlahka ne pozabiš.