Za letošnjo poletno avtomobilsko avanturo sva si z ženo zadala težko nalogo: do Helsinkov po eni strani in po drugi nazaj. Enajst držav (dvanajst, če vštejemo še našo), ob le eni zavezi: izogibajva se prestolnic, razen tistih, v katerih še nisva bila. Torej brez Dunaja, Prage, Berlina, Kopenhagna, Talina, Rige, Varšave, Bratislave. Zato pa Stockholm, Helsinki in Vilna! Z drugimi besedami: čim manj blišča, zato pa toliko več skritih, majhnih zakladov.
Tako dolgo krožno potovanje (5500 kilometrov) nekakšen načrt kljub vsemu potrebuje. Že res, da voziš vseskozi naprej in se izgubiti praktično ne moreš. A kje stati, kaj videti, kaj si ogledati? Odločila je najina radovednost, gimnazijska najstniška leta in nekaj nagnjenj, ki sva si jih "nabrala po hitenju v penzijo". Veliki umetniki, znanstveniki - kje so živeli, kaj so delali? Kje tam gori rastejo gobe? Se sploh da kopati v tistih mrzlih vodah? Ali Skandinavci res živijo tako dobro? Je res tako peklensko drago? Ali res tako slabo jedo? Kako je z migranti? Nas države ob Baltiku res že prehitevajo? Takšne in podobne odgovore boste našli v tem potopisu, kakršnega ne najdete v nobeni turistični brošuri.
Na pot! Malo sva si "delala reklamo", zato se nama je na prvi polovici pridružila prijateljica Vesna. Nič narobe, še za enega ali dva smo imeli prostor.
Češka brez Prage
Pot do Skandinavije vodi čez Nemčijo, tja pa lahko iz Maribora prideš na dva "logična" načina. Najhitrejša je seveda avtocestna povezava čez Avstrijo in Nemčijo, kjer avtoceste ne zapustiš, kot bi mignil si na nemško-danski meji, a ob tem ne vidiš ničesar. Razen kakšne frajerske avtocestne postaje, seveda. Mi smo se odločili za "malo mešano": po avtocesti do Linza, potem pa oster zavoj na Češko, kjer smo se ob južni meji prebijali na vrh.
Začeli smo kot pravi turisti, s slovitimi gradovi. Ker za vse seveda nismo imeli časa, smo izbrali dva, razvpiti Češki Krumlov in Hluboko. Oba s svojo zanimivo zgodbo, oba prečudovita, čeprav oba tudi turistom prilagojena. Kar z drugimi besedami pomeni, da te hočejo oskubiti na vsakem koraku.
Češki Krumlov je mestece kot iz pravljice, stisnjeno ob vijugasto reko Vltavo, ki od tu nadaljuje svojo pot do Prage in naprej do izliva v Labo. Ljubitelji umetnosti reko Vltavo poznajo tudi po simfonični pesnitvi, ki ji jo je namenil njihov največji glasbeni mojster, Bedřich Smetana. Ljubitelji športa pa po kajakaštvu, ki je tam neverjetno priljubljeno. Reka je polna navdušencev, ki veslajo s tokom, brzicami ali kakorkoli. Nič čudnega torej, da so Čehi (in Slovaki) prava kajakaška velesila, ki na največjih tekmah meša štrene tudi Slovencem.
Češki Krumlov je prepleten z ozkimi uličicami, polnimi trgovinic, kavarn, restavracij in vsega tistega, za kar bi turisti odprli svoje mošnjičke. Sladkosneda Vesna se ni mogla upreti njihovemu sladoledu in je brezbrižno, ne da bi pogledala ceno, naročila nekaj kepic in okraskov. Enajst evrov, takšna poštena nemška cena, smo si takrat mislili.
Nad uličicami, pisanimi fasadami in majhnimi mostički se mogočno dviga grad - drugi največji na Češkem, takoj za praškim. Tisti, zaradi katerega se v Krumlovu sploh ustaviš. Tam se naučiš, da so na južnem Češkem dolga stoletja gospodovale mogočne rodbine Rosenberg, Eggenberg in Schwarzenberg, ki so si lastništvo gradu medsebojno podajale. Čudovite arkade, renesančne freske, razgledna terasa in posebnost - baročno gledališče, eno redkih v Evropi, kjer je vse še ohranjeno: od kulis do mehanizmov. Pravi kulturno-zgodovinski spektakel.
Dobrih dvajset kilometrov naprej stoji naslednji spektakularni grad Hluboka. Ta je po slogu drugačen, spominja bolj na Anglijo. Grad navduši s svojo snežno belo fasado, stolpiči in bogatimi notranjimi prostori. Tu so gospodovali Schwarzenbergi, ki so grad iz roda v rod krasili z novimi in novimi umetninami. A največji čar gradu Hluboka je njegova okolica: urejeni vrtovi s cvetličnimi gredicami in stoletnimi drevesi kar kličejo na sprehod. Legende pravijo, da se je na grajskih vrtovih spletla, zapletla in razpletla prenekatera češka romantična štorija.
Dovolj gradov, naš dnevni cilj je bil oddaljen še dobrih dvesto kilometrov. Na poti do zdraviliškega trikotnika nas je zaustavila lakota, ki smo jo potešili kar v pivovarskem središču Plzen. Čeprav nismo imeli časa za ogled slovite pivovarne, ji velja nameniti besedico ali dve. Pivovarni je ime Pilsner Urquell in tam so leta 1842 zvarili prvo slovito svetlo lager pivo. Da ne bomo predolgi: Čehi obožujejo svoj Gambrinus. Nemci svoja piva varijo prav po plzenskih receptih, posebno zgodbo pa pišejo v ZDA, kjer je Urquell tako ali tako pojem zase. V Plznu pa lahko tudi zelo dobro ješ: njihovi knedlički - cmoki, pripravljeni iz kvašenega testa in skuhani v osoljenem kropu, golaži raznih vrst, v katere te knedličke pomakaš, in številne druge specialitete te skoraj prisilijo, da vse skupaj zaliješ z vrčkom ali dvema.
Naš dnevni cilj - mestece, v katerem smo prenočevali, Marianske Lazne. Prvo od treh mestec, ki tvorijo nekakšen zdraviliški trikotnik - ob Marianskih še Františkove Lazne in sloviti Karlovy Vary.
Mariánske Lazne očarajo z eleganco 19. stoletja. Parki, fontane in kolonade dajejo občutek, kot da čas teče počasneje. Sprehod po glavni kolonadi z okrašenimi železnimi loki spremlja glasba znamenite "pojoče fontane", ki vsako uro zaigra klasične melodije. Mesto se ponaša z aristokratsko zgodovino: sem so hodili na svoje zdravilne kure Goethe, Chopin in celo britanski kralj Edward VII., če omenimo le nekaj velikanov. In hoteli? Vsi v tem starinskem, aristokratskem slogu, podobnem kot v naši Rogaški Slatini. Verjetno vas zanima tudi cena. Za čuda smešno nizka. Velika dvoposteljna soba z zajtrkom 60 evrov, trideset po osebi. Le kje pri nas lahko sredi sezone prenočujete v tem cenovnem okviru? In da ne bo pomote: hotel se ponaša s štirimi zvezdicami, ima svoj bazen in savne. Posebna zgodba pa je imenitni zajtrk, kjer si postrežeš z vsem mogočim. In še posebnost: na eni od mizic stojijo papirnate vrečke, česar najprej sploh nismo razumeli. Ko pa so si gostje vanje začeli nalagati hrano, smo ostali odprtih ust. Namesto tistega "odnašanje hrane iz restavracije je strogo prepovedano", te tukaj pričakajo vrečke in "mizica, pogrni se". Pravljica!
Karlovy Vary so največje in najbolj znano češko zdravilišče, z dvanajstimi vročimi vrelci, ki se v obliki pare dvigajo iz globin. Sprehod med stebričastimi arkadami, kjer si obiskovalci s posebnimi vrčki natočijo zdravilno vodo, je pravi ritual. Drugi zaščitni znak mesta je beherovka, zeliščni liker, ki mu rečejo kar "trinajsti izvir". Mi smo imeli srečo (malo pa smo tudi načrtovali), da smo v mesto prišli med znamenitim filmskim festivalom, kjer vsako leto (od 1948) podelijo čislani kristalni globus. Vedeli smo, da bosta letos tam tudi Michael Douglas (sicer ostareli, a damam še vedno vzbuja skomine) in Dakota Johnson. Da, tista iz Petdesetih odtenkov sive, za moške ljubitelje "ta prave umetnosti". Čeprav smo se vztrajno potepali okrog Grandhotela Pupp, kjer so zvezdniki nameščeni in kjer je središče dogajanja, nismo videli ne enega in ne drugega. Še na balkon nista prišla pomahat. Toliko o zvezdniški prijaznosti.
Sicer pa so Karlovy Vary med festivalom navdušujoči. Za festival živi vse mesto - in tisti teden je vse podrejeno sedmi umetnosti. Veselje na vsakem koraku, tisoči vzporednih dogodkov, paša za oči in radost za dušo. Še cene niso previsoke, vsaj v primerjavi s Krumlovom ne. In zanimivost: ob češkem in angleškem je skoraj uradni jezik tudi ruščina. Pred leti, v času ruskih tajkunskih osvajanj, so bili namreč prav Karlovy Vary ena od njihovih top destinacij. In kar nekaj, menda skoraj deset tisoč, se jih tam naokrog potika še danes.
Od tolikšnega dogajanja nam za najmanjše od treh zdravilišč, Františkove Lazne, časa ni več ostalo. Za ljubitelje statistike pa le toliko: Františkove Lazne so majhne, umirjene, spokojne. Tam so specialisti za zdravljenje ženskih bolezni in težav s srcem. Ko se sprehodiš skozi mirne ulice, dobiš občutek, da si vstopil v nek drug čas - kjer zdravje, počitek in spokojnost še vedno pomenijo največ. Vsakemu svoje.
Nemčija nekoliko drugače
Naslednjih nekaj dni smo posvetili Nemčiji, in sicer tisti manj znani Nemčiji, mestom, ki jih ne najdeš na turističnih zemljevidih. Naslednjih nekaj mest bi lahko poimenovali kulturni kvartet Nemčije, mesta v srcu Bavarske in Turingije, vsako s svojo imenitno zgodbo, ki je vsaka zase pisala zgodovino Evrope. Prav v tem je njihov čar in prav to smo iskali. V teh mestih se srečujejo glasba in arhitektura, cesarska moč in reformacija, poezija in filozofija, umetnost. Pivo in klobasice, seveda.
Kaj povprečen človek sploh najprej pomisli pri omembi Nemčije? Verjetno na velikansko gospodarsko silo. Gledaš levo, desno, se oziraš za tovarnami. Teh pa nikjer. Širna polja, ravnica, kamor ti seže oko. Že res, da je Nemčija velikanska dežela, a toliko "po nemško" organiziranega kmetijstva nismo pričakovali niti v sanjah.
Takoj za češko mejo je bil že naš prvi cilj - Bayreuth. Mesto, ki ga pozna vsak ljubitelj glasbe, mesto, kjer glasba še vedno živi na vsakem koraku. Bayreuth je mesto Richarda Wagnerja, najbolj priljubljenega nemškega skladatelja, ki je imel le eno lepotno napako: za svojega ga je vzel Adolf Hitler, čeprav je v fürerjevih zlatih letih Wagner že nekaj desetletij počival. Želel si je počitka v miru, a mu ga nacistični fanatizem še dolgo ni privoščil.
Na Wagnerja je bil nor že Ludvik II. Bavarski, tisti napol nori kralj, ki je dal graditi tako čudovite gradove. Wagnerju je poklonil vilo, ki je danes veličastni muzej. Wagner mu je vračal z deli, predvsem pa z opernim festivalom, ki si ga je zamislil kot srečanje glasbenih velikanov, ki naj vsako poletje preigravajo njegova dela. Začeli so leta 1876 in nadaljujejo še danes. V glasbi menda velja, da če nisi dirigiral ali pel v Bayreuthu, nisi bil nikjer. Festival še danes vodi in usmerja družina Wagner, za ogled ene od oper pa se moraš potruditi nekaj let vnaprej in, jasno, globoko seči v žep. Wagner je seveda še precej več kot imenitni skladatelj. Bayreuth je bil v njegovem času eno od središč evropske inteligence. Ne le kronane glave, tja so hiteli tudi Otto von Bismarck, Friedrich Nietzsche, Peter Iljič Čajkovski. In Franz Liszt seveda, ta še s posebnim razlogom, saj je Wagner poročil njegovo hčerko Cosimo.
Le dobrih petdeset kilometrov podeželskih cest naprej trčiš v mestece Bamberg. Da si bomo na jasnem: Bamberg je velik skoraj kot Maribor, je pa mestece majhno za nemška merila, pri nas bi bil tretje največje mesto v državi, približno tako velik pa je tudi Bayreuth. Bamberg nima svojih slavnih ali zvezdniških prebivalcev. Zato pa svojo srednjeveško zgodovino, ki mu je prinesla ime "frankovski Rim". Mesto leži na sedmih gričih - na vsakem od njih najdemo cerkev. Bamberg je bil v srednjem veku pomembna škofija (to je še danes), zato ne čudi, da je večina mesta v cerkveni lasti. Čudoviti srednjeveški duh najbolje občudujemo ob reki Regnitz, sredi katere so zgradili mestno hišo! Ta stara zgradba je še danes ena od glavnih bamberških atrakcij, vanjo pa pridemo le z enega od dveh mostov! Nedaleč proč so tudi Male Benetke, čudovita kolonija ribiških hiš iz 19. stoletja. In še in še - v Bambergu se čas ustavi. Ko pa nožice le nekoliko zabolijo, si truden popotnik privošči pivo v eni od značilnih gostišč v srednjeveškem slogu. Imajo svojega, dimljenega, pripravljenega na prav poseben način. Če imate radi viski, razlaga ni potrebna: značilen okus po dimu že poznate. Ocena pet, a ženske bi izbrale Aperol Spritz. Seveda ga imajo tudi v tem srednjeveškem biseru.
Je že bil kdo med vami v Erfurtu? Jaz sem bil prvič, priznam. Mesto (za dva Maribora), središče zvezne dežele Turingije, je v povojni delitvi ostalo na "napačni" strani železne zavese, zato o njem ne vemo skoraj ničesar. Danes jim je uspelo obuditi srednjeveški duh in zgodovino, kar najbolje začutimo na Kramarskem mostu (Krämerbrücke), posejanem z malimi hišicami in delavnicami, še danes pa je zelo živahen in ne zgolj turistična atrakcija. Erfurt je povezan z Martinom Lutrom, ki je tukaj študiral in vstopil v samostan (pozneje se je preselil v Wittenberg). In smo že pri najlepšem delu Erfurta: veličastni stolnici, ki se dviga nad glavnim trgom in ima največji prosto nihajoči zvon na svetu. Cerkev je veličastna, druga največja v Nemčiji - če vas pot kdaj zanese tja, vsekakor vredna ogleda. Glavni trg pa se podnevi spremeni v tržnico, kjer svoje dobrote prodajajo okoliški kmetje. Le kot zanimivost naj povem, da je kilogram neverjetno slastnih češenj stal devet evrov. Glede na 2,5-kratnik povprečne nemške plače proti slovenski, torej skoraj zastonj.
Zaključimo svoj bavarsko-turingijski potep v Weimarju, mestu duha, v katerem se je rodila nemška klasična kultura. V tej zibelki nemškega razsvetljenstva sta ustvarjala Wolfgang Goethe in Friedrich Schiller, zato mesto kar diha poezijo in filozofijo. Goethejeva hiša je danes (povprečen) muzej, Schillerjeva rezidenca pa pripoveduje zgodbo o prijateljstvu dveh velikanov. Nekaj desetletij pozneje je tam deloval Franz Liszt, skoraj istočasno se je v Weimarju rodilo gibanje Bauhaus, oblikovalska šola, ki je spremenila ne le nemško, temveč kar celotno svetovno arhitekturo.
Ima pa tudi Weimar, kljub svoji slavni zgodovini, svojo črno pikico. To je bilo mesto, v katerem je bila po prvi svetovni vojni podpisana prva nemška demokratična ustava, ki je dala obdobju ime Weimarska republika. Prav tista, ki jo je nacionalsocialistična propaganda mitologizirala in dala mestu temačen pridih, ki ga je nekako čutiti še danes.
Naj tukaj zaključim prvi del našega potepa. Polna malha doživetij nas je v prvih dneh že pošteno utrudila, zato so naša telesa kar klicala po oddihu.
