Turistična infrastruktura v Afganistanu je dotrajana, marsikaj bi bilo treba obnoviti. Tudi izkušenj manjka, se je pa osebje povsod zelo trudilo, da bi nam ustreglo. Turistov pravzaprav ni bilo, razen štirih popotnic, ki smo jih srečali v času našega potovanja. Toda potovanje po Afganistanu ni za vsakogar, saj je ob že navedenih pomanjkljivostih treba upoštevati tudi dodatne omejitve, ki se vežejo na predpisana oblačila, še zlati za ženske, čeprav je treba priznati, da pri navedenih omejitvah niso preveč komplicirali. Pravzaprav so bili domačini zelo prijazni, vedno jih je zanimalo, od kod prihajamo, povsod so si želeli stika z nami. Zaradi obstoječih političnih razmer so pogoste kontrole na cesti, ki jih izvajajo talibani. Tudi vsa turistična središča in kraji so bili pod njihovim budnim očesom, spremljali so nas tudi pri posameznih ogledih.
Bogata zgodovina
Dežela ima zelo bogato zgodovino, zato jo pogosto imenujejo pokopališče imperijev. V preteklosti je bila priča številnim vojaškim akcijam - od Perzijcev, Aleksandra Velikega, Maurijskega cesarstva, arabskih muslimanov, Mongolov, Britancev, nekdanje Sovjetske zveze in ZDA. Zaradi vseh navedenih osvajalcev in mešanja različnih kultur je bilo območje središče zoroastrizma, budizma, hinduizma in kasneje islama.
Moderna država Afganistan se je začela z afganistanskim Duranskim cesarstvom v 18. stoletju, čeprav je Dost Mohammad Kan šele 1863. združil različne kraljevine in včasih velja za ustanovitelja prve moderne afganistanske države. Zaradi političnih interesov velikih sil je Afganistan postal tamponska država med Britanskim in Ruskim imperijem in je z Vahanskim koridorjem povezan s Kitajsko. Tako je bila preprečena direktna meja med Indijo in Rusijo.
Leta 1926 je nastala neodvisna Kraljevina Afganistan. Ta monarhija je trajala skoraj pol stoletja, dokler ni bil leta 1973 strmoglavljen Zahir Shah. Nato so se začele obsežne vojne, vključno z državnimi udari, invazijami, upori in državljanskimi vojnami. Leta 1979 je državo napadla Sovjetska zveza. Proti Sovjetom so se borili mudžahidi, ki so svoj boj nadaljevali tudi po umiku Sovjetov. Leta 1994 se pojavijo talibani - gre za radikalno skupino oboroženih in vojaško izurjenih puštanskih študentov koranskih šol v Pakistanu, ki so nadzorovali večino države do leta 1998, vendar so jih strmoglavile ZDA. Ponovno so se vrnili na oblast leta 2021 po zavzetju Kabula. Talibansko vlado so v zadnjem času priznali Rusi.
Večino od skoraj 44 milijonov prebivalcev predstavljajo Paštuni (več kot 40 odstotkov), ki živijo tudi v sosednjem Pakistanu in v zadnjem času povzročajo konflikte na meji med sosedama. Ravno v času popotovanja so izbruhnili obmejni spopadi, vendar v državi nismo opazili nobenih posebnih aktivnosti. Na severu države so močno zastopani Tadžiki (25 odstotkov), v osrednjih goratih predelih so Hazari (19 odstotkov) in čisto na severu Uzbeki. Večina prebivalstva je po verski pripadnosti sunitov, medtem ko Hazari veljajo za mongolski narod in so šiitske veroizpovedi.
Naše potovanje je bilo že med potjo iz Istanbula proti Kabulu prekinjeno zaradi zasilnega pristanka letala na vzhodu Turčije v Erzurumu. Razlog je bilo slabo zdravstveno stanje ene od potnic, nato sta imela zdravstvene težave še dva potnika - in letalo se je moralo vrniti nazaj v Istanbul. Afganistanski potniki so bili jezni tudi zaradi tega, saj so jih na letališču čakali številni svojci s cvetjem in drugimi dobrodošlicami. Z njihovo bojevitostjo smo se torej srečali že na letalu.
Ostanki trdnjave, ki jo je porušil Džingiskan
Z enodnevno zamudo smo prileteli v glavno mesto Kabul. Naša prva pot je potekala iz Kabula proti znamenitemu mestu Bamyan, ki je kulturno središče Hazarov. Ob relativno dobri cesti so nas spremljali nasadi jablan, ki so letos očitno bogato obrodila, zato je bilo ob poti veliko stojnic z jabolki, med katerimi prevladujejo zelo sočne lokalne sorte, prilagojene hladnejšemu podnebju. Preko gorskega prelaza Shibar (3260 metrov), ki je bil na senčni strani malo zasnežen, smo se spustili v Bamyan, kjer je prevladujoča kmetijska kultura krompir. V času našega potovanja je ravno potekalo pobiranje krompirja, vsa polja so skrbno obdelana, čeprav jih v 21. stoletju še vedno obdelujejo z ralom.
Bamyan nekateri imenujejo Sijoča luč in Dolina bogov. V bližini mesta je več turističnih znamenitosti. Najprej si ogledamo ostanke islamske trdnjave Šahr-e Gholghola, ki jo je leta 1221 porušil Džingiskan, pobil vse prebivalce, trdnjava si kasneje ni več opomogla. Ogled je potekal pod budnim očesom talibanskega varnostnika. Pri gradnji so uporabljali lokalne materiale, torej posušeno opeko, ki so jo nato prevlekli z blatom. Zob časa je na objektih pustil vidne posledice. S trdnjave so lepi pogledi na skrbno obdelana okoliška polja, na letališko stezo, ki so jo pred leti uporabljali Američani in ni v funkciji, prav tako pa se preko naselja lepo vidijo skalne votline z uničenima kipoma Bude - 53 metrov visok kip, znan kot Salsal, in 35 metrov, znan kot Šahmama, sta bila vklesana v pečine na severni strani mesta Bamyan v 6. in 7. stoletja in so ju leta 2001 uničili talibani.
Mesto predstavlja najbolj zahodno območje, do koder je ob koncu 10. stoletja segala budistična kultura, v kateri je nekaj tisoč budističnih menihov živelo v jamah, vklesanih v goro. To je bil kraj, kjer se je vzhod srečal z zahodom - in njegova arheologija razkriva mešanico grških, turških, perzijskih, kitajskih in indijskih vplivov. Pri Šahmami se po notranjih stopnicah povzpnemo na vrh vklesane vdolbine brez kipa, od koder je lep pogled na dolino, po kateri so nekoč potekle trgovske poti, tudi deli svilne ceste. Dolina je bila v preteklosti ena najbolj turističnih krajev v Afganistanu, tudi danes je obvezna postojanka redkih turistov. V Bamyanu smo nabavili tipična afganistanska oblačila, ki so jih po naših merah sešili lokalni krojači. Za ženske je bila obvezna še ruta čez glavo.
Vzhodno od mesta nad sotočjem rek Kunduz in Kalu Ganga so še ostanki trdnjave Zuhak ali Šahr-e Zuhak, ki jo poznajo tudi kot Rdeče mesto. V njem je nekoč živelo 3000 ljudi. Trdnjavo naj bi med letoma 500 in 600 ustanovili Heftaliti, v islamskem obdobju (10.-13. stoletje), pod vladavino dinastij Gaznavidov in Goridov, pa je bilo mesto utrjeno. Trdnjava je bila zaščitena z obzidjem, zgrajenim vzdolž strmih pečin, ki omejujejo mesto, opremljeno je bilo z več stražnimi stolpi, od katerih nekateri stojijo še danes. Citadela je bila zaščitena s še tremi vrstami zidov in je bila na najvišjem delu hriba. Tudi to trdnjavo je kasneje oropal Džingiskan. Vzpon na trdnjavo je bil videti zelo strm, vendar smo se preko stopnic relativno hitro povzpeli na vrh razvalin. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti in pomanjkanja vzdrževanja, ki sta ga poslabšala nedavna vojna obdobja, so se številne strukture na mestu zrušile ali so nagnjene k propadu.
Trdnjava ima izjemno strateško lokacijo, zato so z nje v preteklosti popolnoma nadzirali trgovsko pot, ki je iz Kitajske in Indije potekala proti zahodu. Manjša obnovitvena dela, za katere v dani situaciji ni denarja, potekajo nekoliko v nasprotju z metodami konservatorske stroke.
Prvi narodni park v Afganistanu
Zahodno od Bamyana se po zelo dobri cesti pripeljemo v narodni park Band-e Amir, ki je bil ustanovljen 22. maja 2009 kot prvi narodni park v Afganistanu za spodbujanje in zaščito naravnih lepot niza intenzivno modrih jezer, ki so jih ustvarili naravni jezovi. Band-e-Amir predstavlja verigo šestih jezer, ki so nastala iz z minerali bogate vode, ki je pronicala iz prelomov in razpok v skalnati pokrajini. Sčasoma je voda odložila plasti utrjenega minerala travertina, ki se je vgradil v stene in zdaj zadržuje večino vode v jezerih, rob pa je lahko višji od okoliškega terena, zato se voda v obliki manjših slapov na zeleni podlagi bodisi preliva preko roba ali pa pronica skozi špranje Najprej z razgledne točke občudujemo modro gladino spodnjega jezera, nato se po betonskih stopnicah podamo do roba jezera, ki je v tem primeru višji od okoliškega sveta.
Nenadoma z motorjem pridrvita dva talibana, eden z značilno temno obleko in spremljevalec z bolj pisano, k sreči oba brez znamenitega orožja talibanov - puško kalašnikov. Temnejši je bil zelo razburjen in je zahteval, da se takoj umaknemo, ženskam pa je celo prepovedal fotografiranje. Pogajanja z lokalnim vodnikom in šoferji nista obrodila sadov, tudi podkupnina v višini sto ameriških dolarjev ni prinesla rešitve. Morali smo se vrniti nazaj in si jezera ogledati z druge strani. Kasneje se je izkazalo, da je bil pogled na vsa tri obiskana jezera še boljši, kot če bi se podali po prvotno planirani poti. Čeprav so bile nočne temperature negativne, je sonce sredi dneva prijetno ogrelo ozračje, šoferji pa so nam na sklanem pomolu nad jezerom pripravili piknik.
Tradicionalno prehrano v Afganistanu sicer predstavlja riž na različne načine, pečeno ovčje in kurje meso na žaru, malo zelenjave in različne juhe z mnogo želeja, zato smo jim dali ime tresoče juhe. Seveda smo imeli vedno odličen kruh naan, ki ga pečejo v pečeh tandoor. Posebno specialiteto predstavlja mesna jed mantu in zelenjavna jed ašak.
Pri povratku v Bamyan si ob poti gledamo še Zmajevo dolino. Eden od šoferjev je bil domačin, zato je predlagal stransko, bolj adrenalinsko pot, ki je bila daljša, zato smo do Zmajeve doline prispeli ob mraku. Na vrhu ene od vzpetin iz skal izvira vrelec mineralne vode in ustvarja skalne formacije, ki imajo podobo pravljičnega zmaja. Je pa imel večerni ogled eno prednost, saj smo lahko opazovali vzhod polne lune, ki je bila v oktobrskih dneh še posebej veličastna.
Kabul
V Kabulu si seveda ogledamo Narodni muzej Afganistana, katerega muzejska zbirka je bila včasih ena najpomembnejših v Srednji Aziji - ima več kot sto tisoč predmeti, starimi več tisočletij, vključno s predmeti iz perzijskih, budističnih in islamskih dinastij. Z začetkom državljanske vojne leta 1992 je bil muzej večkrat izropan in uničen z raketami, kar je povzročilo izgubo 70 odstotkov razstavljenih predmetov. Nekatere države so iz moralnih razlogov začele vračati ukradene artefakte. V času našega ogleda so si obstoječe muzejske zbirke ogledovali tudi šolarji, seveda fantje ločeno od deklet.
Več pozornosti in fotografiranja kot razstavljeni eksponati je bila deležna naša skupina. Med moškimi učitelji so bile tudi ženske učiteljice, ki so ob medicinskem osebju tudi edina večja skupina, ki ji talibani niso prepovedali zaposlitve. Izobraževanje za dekleta višje od 6. razreda trenutno ne obstaja, razen za medicinske poklice. Prepričan sem, da so šolarji imeli doma več povedati o nenavadnih obiskovalcih iz Evrope kot o eksponatih, ki pričajo o slavni preteklosti Afganistana. V Kabulu smo se povzpeli na vzpetino Bibi Mehra, kjer je za domačinke dostop prepovedan. Ogromna talibanska zastava je mirovala, veliki bazen s skakalnim stolpom je zapuščen, drevesni fond v parku pa delno obnovljen. Z vrha hriba je lep panoramski pogled na mesto, ki je prostorsko izjemno veliko, šteje okoli šest milijonov prebivalcev, reka Kabul je v sušnem obdobju brez vode, Kabul pa na poti, da postane prvo mesto na svetu brez pitne vode.
Ob vznožju hriba Asamayi je Modra mošeja, ki je okrašena z barvnimi ploščicami v neo-safavidskem slogu. Mošeja je znana po tem, da naj bi v svetišče Ali, ki je bil zet in bratranec Mohameda, prinesel njegovo ogrinjalo. V steni je tudi odtis njegove dlani.
Vredni ogleda so tudi Baburjevi vrtovi, ki imajo trinajst teras, majhno mošejo in veliko sprehajalnega prostora, na spodnjem delu so kasneje zgradili karavanseraj, na zgornjem pa harem za ženske. Znotraj vrtov je tudi grobnica prvega mogulskega cesarja Baburja. Park naj bi bil zgrajen okoli leta 1504, ko je Babur dal ukaz za izgradnjo drevoreda v Kabulu. Park so uporabljali v poletnih mesecih, saj leži Kabul na nadmorski višini okoli 1800 metrov in ima tako poleti nekoliko zmernejše temperature. V tradiciji mogulskih vladarjev je bilo, da so v času svojega življenja razvijali kraje za rekreacijo in užitek, pozneje pa so enega od teh izbrali za svoje zadnje počivališče.
Brez semaforjev in brez nesreč
Brez ogleda mestne tržnice ni mogoče doživeti živahnega utripa mesta. Gneča avtomobilov, tuk tukov, modrih taksijev, ki imajo enako barvo v celi državi, samokolnic in ostalih prevoznih sredstev je neverjetna, še zlasti v krožiščih in križiščih je pravi kaos. Semaforjev praktično ni, pa še tistih, ki obstajajo, nihče ne upošteva. Velja pravilo drznejšega, toda za čuda se vse nekako premika brez prometnih nesreč.
Na ulicah je ogromno sadja, predvsem jabolk in ostale zelenjave, zlasti nas presenečajo velike glave karfijole, banane so uvožene iz Pakistana, v majhnih delavnicah domačini opravljajo običajno delo. Še posebej je zanimiva ptičja tržnica, saj Afganistanci veljajo za velike ljubitelje ptic. Ogled relativno hitro končamo, saj se je treba nenehno izogibati majhnim prevoznikom s samokolnicami, ki dobesedno dirkajo po ozkih ulicah in brez zadržkov prečkajo prometno cesto, tako da se je smiselno postaviti na nekoliko dvignjen pločnik in nekaj časa opazovati dinamiko življenja in vsakodnevni boj za obstanek. Ponoči so nas presenetili nekateri večji, zelo osvetljeni objekti - velike poročne dvorane, v katerih so poroke, na katerih je lahko tudi do tisoč svatov. Poroke na podeželju so seveda veliko skromnejše.
Herat - biser Horasana
Iz Kabula smo se proti mestu Herat podali z letalom, saj je cesta v tej smeri v zelo slabem stanju. Pregled prtljage na letališču je bil kljub notranjemu letu temeljitejši kot na mednarodni relaciji. Pri iskanju mamil so si pomagali tudi s psi.
V srednjem veku je bil Herat znan kot biser Horasana. Pod dinastijo Guridov v 12. stoletju naj bi bilo v Heratu neverjetnih 359 fakultet, dvanajst tisoč polno zasedenih trgovin, šest tisoč kopališč; poleg karavanserajev in mlinov tudi samostan Darviš in tempelj ognja. Bilo je približno 444 tisoč hiš, ki jih je naseljevalo lokalno prebivalstvo; za primerjavo - danes ima mesto nekaj več kot pol milijona prebivalcev.
Po osvojitvi Timur Lenka (1336-1405) je mesto postalo pomembno središče intelektualnega in umetniškega življenja v islamskem svetu. Pod vladavino Šaha Rukha je mesto služilo kot osrednja točka timuridske renesanse, katere slava naj bi se primerjala s Firencami. Po padcu Timuridskega cesarstva so Heratu od začetka 18. stoletja upravljali različni afganistanski vladarji. In kaj je do danes ostalo?
Citadela izvira iz leta 330 pred našim štetjem, ko je Aleksander Veliki in njegova vojska po bitki pri Gavgameli prispela v današnji Afganistan. V zadnjih 2000 letih so jo številni imperiji uporabljali kot sedež in je bila skozi stoletja večkrat uničena in ponovno zgrajena. V svojih najboljših časih je bila citadela utrjena s kamnom in žgano opeko, njena zunanjost pa obložena z glaziranimi ploščicami. Na enem od obrambnih stolpov so te ploščice še delno ohranjene. Med letoma 1976 in 1979 je citadelo Unesco izkopal in obnovil. Po desetletjih vojne in zapuščenosti se je citadela ponovno začela rušiti, vendar se je v zadnjih letih več mednarodnih organizacij odločilo, da jo v celoti obnovi. Obnovitvena dela potekajo počasi, saj ni dovolj denarja za obnovo.
Slabšo usodo je doživel kompleks Musalla; gre za nekdanji islamski verski kompleks, katerega gradnja se je začela leta 1417 pod kraljico Gavhar Šad, ženo timuridskega vladarja Šaha Rukha, in je bila končana v poznem 15. stoletju z gradnjo medrese, ki jo je zgradil sultan Husein Bajkara. Kompleks je bil resno poškodovan leta 1885, ko je britanski in vladajoči afganistanski emir porušil večino stavb v kompleksu, da bi preprečili njihovo uporabo kot trdnjavo, če bi ruska vojska poskušala vdreti v Indijo. Res žalostno. Kompleks je imel nekoč dvajset minaretov, zaradi potresov in vojne so tekom 20. stoletja padli štirje dodatni minareti. Večji del kompleksa iz 15. stoletja je danes v ruševinah. Kompleks ruševin danes sestavlja pet minaretov, od tega je eden podprt z mogočno kovinsko konstrukcijo in je videti kot ikebani podobna moderna instalacija, tukaj je še mavzolej Mir Ali Šer Navai, mavzolej Gavhar Šad, znan kot Bajsunghurjeva grobnica in je služila tudi kot kraljeva grobnica, ter ruševine velike mošeje in kompleks medres. Tudi parkovne površine so nevzdrževane, tako da je od nekdanjega blišča ostalo bore malo. Vprašanje časa je, kako dolgo bodo stali še obstoječi nepodprti štirje minareti.
Nekoliko zunaj mesta proti severovzhodu pridemo do svetišče Khvaja Abd Alaha, običajno imenovano svetišče v Gazur Gahu in pogrebni kompleks sufijskega svetnika Khvaja Abdulaha Ansarija. Svetišče je iz leta 1425. Okoli svetišča so grobnice princev, dervišev, državnih uradnikov, vojakov, pesnikov in drugih, ki so imeli visok status v družbi.
V Heratu je velika ali petkova mošeja, zgrajena leta 1200. Kasneje je bila večkrat razširjena, ko je Herat skozi stoletja menjal vladarje. Osnovna zgradba mošeje je ohranjena, vendar so bili deli dodani in spremenjeni. Današnjo podobo je petkova mošeja v Heratu dobila v 20. stoletju.
Na robu mesta je tudi znameniti most Pul-i-Malan - dvopasovni obokani most čez reko Hari. Zgrajen je bil okoli leta 1110, sestavlja ga 22 lokov in je preživel več poplav, ki so odnesle druge mostove, ki so prečkali reko Hari. Dolg je 230 metrov, širok osem in visok deset metrov. V času našega ogleda je bila široka struga popolnoma brez vode.
Kandahar
Herat smo zapustili in se po zelo dobri cesti napotili proti Kandaharju. Pokrajina je bila najprej gorata, nekje na polovici poti se je spremenila v popolno ravnico. Ob cesti so bila redka naselja, kjer so bile hiše z značilnimi majhnimi kupolami zgrajene iz lokalno pripravljene opeke, nobena hiša po višini ni izstopala, tako da so se lepo skladale z okoliško pokrajino. Cestne kontrole so postajale redkejše, zato so tadžiški vozniki brez problemov poslušali svojo nacionalno glasbo; pred vsako kontrolo so radijske sprejemnike ugasnili, saj so talibani prepovedali sodobno glasbo. Proti Kandaharju se je v popoldanskih urah kvaliteta cestišča začela slabšati, tako da smo v temi po številnih manjših obvozih in nepredvidljivih prehitevanjih vendarle prispeli v mesto. Še sreča, daj je podobno kot v Kabulu, dostop kamionom do 22. ure zvečer v mesto prepovedan.
Mesto Kandahar je ustanovno mesto in duhovno središče talibanov, ustanovljeno po invaziji Aleksandra Velikega leta 330 pred našim štetjem. Čeprav je glavno mesto Afganistana Kabul, kjer je sedež vladne uprave, je Kandahar sedež oblasti v Afganistanu, saj tam domujeta vrhovni voditelj in njegovi duhovni svetovalci. Kandahar je pomembno trgovsko središče za sveže in suho sadje, vključno z žiti, ovcami, volno, bombažem, svilo in filcem. V mestu si ogledamo mavzolej kana Hotaka (1653-1715), ki velja za enega največjih afganistanskih narodnih junakov in ga občudujejo številni Afganistanci, predvsem Paštuni. Leta 1709 je namreč razglasil neodvisnost Kandaharja od Perzijcev.
Na robu mesta je skalna dvorana Čilzina, do katere vodi približno štirideset strmih stopnic, v votlini je vklesano poročilo o mogulski osvojitvi. V mestu je tudi grobnica Ahmada Šaha Durranija, v njej pa hranijo tudi Durranijevo medeninasto čelado in druge osebne predmete. Pred Durranijevim mavzolejem je Svetišče plašča, v katerem je shranjena ena najdragocenejših relikvij v islamskem svetu, ki jo je emir iz Buhare Murad Beg podaril Ahmadu Šahu Durraniju. Sveti plašč je zaklenjen in ga vzamejo ven le v času velikih kriz. Mula Omar ga je novembra 1996 vzel ven in ga razkazal množici verskih učenjakov, da bi se sam razglasil za poveljnika vernih. Pred tem so ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzeli ven, ko je mesto prizadela epidemija kolere. Med ogledom smo bili pod budnim očesom lokalnih talibanov.
Iz Kandaharja preko Kabula in gorovja Hindukuš poletimo še v četrto največje mesto Mazar-e-Šarif, ki predstavlja regionalno središče na severu države. V mestu je mavzolej imama Alija ali Modra mošeja; je ogromno svetišče, v katerem naj bi bila grobnica kalifa Alija, prvega imama šiitskih muslimanov (vladal 656–661). Številni muslimani sicer verjamejo, da je kalif Ali pokopan v Nadžafu v sosednjem Iraku, vendar številni romarji še vedno obiskujejo ta kraj in tukaj vsako leto praznujejo novruz - iransko oziroma perzijsko novo leto. Obstaja tudi svetniška legenda iz predislamskih časov, saj se domneva, da je bil tu prvotno pokopan staroperzijski prerok Zaratustra. Ogled Alijeve grobnice je mogoč samo za muslimanske vernike. Po našem obisku je območje prizadel močan potres, tako da je bila tudi mošeja poškodovana.
V središču budizma, sufizma, zaratustrstva
Približno 20 kilometrov severozahodno od upravnega središča province Mazar-e Šarifa je starodavno mesto Balh, nekoč središče budizma, sufizma in zaratustrstva. Mesto je prav tako porušil Džingiskan, tudi Timur Lenk je storil enako, vendar je zmeraj znova oživelo. Skozi njega je potoval tudi Marko Polo in ga opisal kot razkošno in veličastno mesto. Mošeja Hadži Pijada ali mošeja Noh Gonbad, tudi mošeja devetih kupol, je zgodovinska zgradba, domneva se, da je to najstarejša islamska stavba v Afganistanu, ki sega v 9. stoletje ali morda v pozno 8. stoletje. Zelo zgodaj so jo poškodovali potresi.
V mestu sta še Zelena mošeja in grobnica Rabije Balhi, verjetno prve pesnice v zgodovini novoperzijske poezije. Od nekoč ogromnega obzidja, dolgega deset kilometrov, so ostale bolj ali manj samo razvaline, saj je bil zgrajen iz doma narejene opeke in obdelan z blatnim ometom. Po delu obzidja je mogoče iti peš, vendar ne v slabem vremenu, saj se vrhnja plast zmoči in postane zelo spolzka.
Zahodno od Mazar e Šarifa je v okolici mesta Ajbak Takht-e Rustam stupast budistični samostanski kompleks, zgrajen v 3. do 4. stoletju, ko je bilo območje del Kušansko-sasanidskega kraljestva - v celoti je izklesan iz skalne podlage kot cerkev svetega Jurija v Lalibeli v Etiopiji. Na sosednjem hribu je okoli podnožja več votlin, v katerih so prebivali budistični menihi.
Ob povratku se ustavimo še pri palači Bagh-e Jahan Nama na južnem obrobju Kholma, zgrajena v letih 1890-1892, obnovljena in prenovljena je bila v letih 1974-1976. Načrt je bil, da bi palačo spremenili v muzej, vendar je potres leta 1976, ki je povzročil veliko škodo, preprečil uresničitev te ideje. V naslednjih obdobjih konfliktov in državljanske vojne sta bila tako palača kot palačni vrt poškodovana in zanemarjena, palača pa je bila uporabljena v vojaške namene. Vrt je razdeljen na osem teras, skupna višinska razlika pa je devet metrov. Vrt je v zelo slabem stanju. Okoli kompleksa je v celoti obzidje. Večerni odtis bližnjih gora in palače v velikem bazenu vsaj deloma pričara nekdanje razkošje.
V preteklosti se je po vsakem propadu Afganistan ponovno pobral. Se bo tudi tokrat? Ali bodo tuje velesile opustile nenehno vmešavanje v notranje konflikte ne samo Afganistana, ampak tudi drugih držav? Krivice, ki so bile storjene v preteklosti, so pogosto zmeraj žarišče novih konfliktov. Praviloma pa ta nesoglasja najbolj prizadenejo preprosto prebivalstvo.
