Jesenske jutranje meglice nad Vuhredom v Dravski dolini niso nič neobičajnega. "Se bomo tudi dvignili nad njih, je potolažila inženirka gozdarstva Jerneja Čoderl, vodja krajevne enote Radlje ob Dravi Zavoda za gozdove Slovenije, ki je bila ta dan, med ekskurzijo Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor, vodnica po gozdovih, ki so v javni lasti pod okriljem Pahernikove ustanove. Ta se imenuje po nekdanjem lastniku Franju Paherniku, pionirju sonaravnega gozdarjenja.
In res je sonce kmalu razblinilo meglice, ko smo se iz naselja gor na Pohorje v smeri Ribnice na Pohorju, nato pa proti Hudemu Kotu vozili v gozd. Ob vsaki strani ceste so se razgrinjale krošnje smrek, jelk in bukev, ki v jesenskem času dajejo gozdu rumen, zlati ton. Med veličastnimi, tudi stoletnimi debli in mehkim mahom je zgodba človeka, ki je znal poslušati naravo - zgodba Franja Pahernika (1882-1976), gozdarja, ki je že pred stoletjem uresničeval načela, o katerih danes govorimo kot o trajnostnem razvoju. Rojen v Vuhredu je po študiju gozdarstva na Dunaju prevzel družinske gozdove na severnih pobočjih Pohorja. V času, ko je večina gospodarjev še sekala po meri dobička, je on govoril o sožitju človeka in gozda. Uvedel je izbirčni posek, spodbujal raznolikost drevesnih vrst in se zavzemal za ohranitev gozdne strukture. Zaradi miselnosti, naj se poseka le toliko, kolikor narava zmore nadomestiti, so Pahernikovi gozdovi še danes primer sonaravnega gospodarjenja, kjer se prepletajo mladje in stoletna drevesa. Med drugo svetovno vojno jih je zaplenil okupator, po vojni pa jih je nova oblast nacionalizirala - odvzeli so mu kar 620 hektarjev gozdov. Toda ironija življenja je hotela, da je postal - kot strokovnjak - v teh nekdaj njegovih gozdovih oskrbnik. Toda kljub krivicam se ni maščeval, nam je še pripovedovala Jerneja Čoderl, katere družinske korenine segajo prav v te gozdove, kjer so nekdaj bivali na eni od kmetij. Gozd nasploh jo spremlja od rojstva, saj je že njen oče bil gozdni delavec, s prav posebnim žarom govori o teh krajih, življenje tamkaj je popisala tudi v knjigah.
V postopku denacionalizacije so Pahernikovi dobili gozdove vrnjene, Franjo tega sicer ni dočakal. Pri tem, da so gozdovi danes v javni lasti, je imel pomembno vlogo inženir gozdarstva Maks Sušek, ki je ne le naredil dolgoročni načrt upravljanja z gozdovi, ampak tudi nagovoril Pahernikovo hčer Vido Pahernik Ribnikar, da jih preda oziroma da leta 2005 ustanovijo Pahernikovo ustanovo. Zelo je cenila očetovo ljubezen do gozda, tudi sama je gozd jemala kot naravno združbo, ki ima velik pomen pri ohranjanju ravnotežja našega planeta. Predala je celotno posestvo, ki meri 578 hektarjev, od tega je za 552 hektarjev gozdov sedaj v lasti Republike Slovenije. Iz prihodkov od gospodarjenja s temi gozdovi financira ustanova štipendije študentom gozdarstva pri Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, podpira raziskovalne projekte, sodeluje z drugimi ustanovami in širi zavest o sonaravnem gospodarjenju.
Pahernikovi gozdovi so več kot le gozdarska posest, so prostor tišine in miru, kjer se povezujeta narava in kultura, kajti na več mestih naletimo na prav posebne spomenike. Pri nekdanji kmetiji Samec je postavljen spomenik Franju Paherniku, ki čez pokošene planje zre na mešani gozd bukovih in smrekovih sestojev ter tja dol v dolino. Ob tem so na več drugih mestih še skulpture, ki nosijo vsaka svoje simbolne pomene. Ob cesti, kjer nas nato pešpot usmeri k Pahernikovi smreki, stoji spomenik, posvečen prav temu drevesu. Maks Sušek je dal zamisel za njegovo postavitev, saj smreka predstavlja razvoj Pahernikovega gozda, obenem predstavlja tudi naravni razvoj in potencial, ki ga smreke lahko dosežejo v tem delu Pohorja. Skulpturo, imenovano Znamenje, je leta 2005 postavil kipar Jiŕi Kočica. Kompozicija razkriva mogočen volumen drevesa in nekako "pripravlja" na srečanje z mogočno smreko, ki raste nedaleč stran v gozdu, njeno starost pa ocenjujejo na okoli 280 let.
Prihodki, ki jih daje gozd, gredo za štipendije in v znanstvene namene
Dodajmo še, da je bil Pahernik spodbujevalec razvoja na mnogih področjih. S svojim denarjem je dal leta 1913 postaviti osnovno šolo pri logarski hiši pri svetem Bolfenku v Hudem Kotu. Leta 1910 je omogočil gradnjo elektrarne v Vuhredu in leta 1919 žage na parni pogon. Bil je spiritus agens v vuhredskem predelu pohorske krajine, ki je na račun njegove dediščine ohranjena še danes v sonaravni obliki in vabi, da se potopimo v miren ritem njenih gozdov. "Nadaljevanje njegove začrtane poti je naša obveza, želja in zavestna odločitev. Pahernikovi gozdovi, ki so velikodušno podarjeni v korist razvoja gozdarske znanosti, nam dajejo možnost za strokovno izpopolnjevanje, za kvalitetno delo, so tudi izjemna zelena učilnica," še pravi Jerneja Čoderl. In seveda iz tamkajšnjih veličastnih gozdov nismo odšli lačni. Gozdarji so nam pri omenjeni logarski hiši nad odprtim ognjem pripravili še gozdarsko friko.
