Upajmo, da še obstajajo otroci in tudi učitelji, ki se veselijo začetka pouka. Prvi september je vsaj nekdaj prinašal vznemirjenje ob srečanju prijateljev po bolj ali manj brezskrbnih in vznemirljivih počitnicah. Saj ne, da šolstvo v preteklosti ni bilo vsakič znova deležno izzivov, kako izpeljati šolsko leto, a zdi se, da prihajajo vedno težje zahteve. Medtem ko šole na Štajerskem zadnja leta še kar dobro shajajo in pomanjkanja učiteljev še ne občutijo, z drugih koncev države že lep čas opozarjajo na težave, ki jih prinaša izpraznjen kadrovski bazen. Po nekaterih podatkih se bo v prihodnjih desetih letih upokojila kar tretjina učiteljev, mi pa medtem ne poznamo niti točnih podatkov, koliko učiteljev primanjkuje že danes. Po oceni ministrstva jih okoli tri tisoč, ravnatelji ocenjujejo, da v vzgoji in izobraževanju manjka okoli sedem tisoč zaposlenih, v javnosti pa se pojavlja ocena, da bi potrebovali okoli pet tisoč strokovnjakov, ki bodo poučevali otroke in mladostnike.
Kako doseči, da bomo imeli v šolah čim več ustreznih učiteljev?
Dobro bi bilo, da se čim prej zedinimo o tem, kakšna je prava številka, še bolj pa, kako ukrepati. Ker za zdaj še vedno samo gasimo požar, pravih rešitev, ki bi dajale rezultate, pa nimamo. Naj bo v razredu še tako dober strokovnjak, ki obvlada določeno področje, vsak učitelj potrebuje tudi pedagoška znanja, kot sta denimo posredovanje znanja in motivacija. Odpredavana snov še ne pomeni nujno tudi doseženega pedagoškega cilja. Kje je potem še vzgojna naravnanost v šolah, pravilno odreagiranje v raznolikih šolskih situacijah ali pa opravljanje vloge razrednika. Biti učitelj pač ni običajna služba, ki bi jo lahko opravljal vsakdo. Res pa je, da smo učiteljski poklic v družbi uspeli povsem razvrednotiti. Začelo se je s tem, da učitelji nič ne delajo, da so zgodaj doma in venomer na počitnicah, nadaljevalo s tem, da so nekompetentni, celo z grožnjami ob različnih priložnostih, najpogosteje pa kar zaradi slabih ocen. V šolah v zadnjem času spet ugotavljajo, da bo treba nekaj storiti na področju spodkopavanja učiteljeve avtoritete zaradi odnosa staršev do izobraževanja in učiteljev.
Kako torej doseči, da bomo imeli čim več pravih ljudi na pravem delovnem mestu, torej čim več ustreznih učiteljev v šolah? Čeprav se včasih zdi, da je znanje danes lažje dosegljivo, še bolj pa so dosegljive informacije, so usmeritve in kritična presoja teh, učenje kritičnega razmišljanja še kako pomembni. In šola ne bo kos vsem novodobnim zahtevam, začenši z umetno inteligenco, ki je že povsem vdrla v naša življenja, če se bo zataknilo že pri osnovah, ki naj bi vzdrževale kritično misel. V spirali hitro vrtečega sveta, ko zadnje čase govorimo samo še o vojnah in obrambi in se zdi, da naš planet vedno pogosteje meče s tečajev, bi morali ključni poudarek dati izobraževanju. In učiteljem. In to dobrim učiteljem.

