“Planina je moj dom, sicer začasen, ampak tu preživim četrtino leta že več kot dvajset let, in na dom se navežeš,” pravi majerica Lucija Gartner.
Datum
16. avgust 2025 07:00
"Kikiriki," je odmevalo v petkovem jutru na Planini v Lazu. Delal se je dan, ovce so ob novih prišlekih zastrigle z ušesi, še bolj pa njihov "čuvaj", lama Pablo, ki se do svoje ovčje družine vede zelo zaščitniško. Pasli so se ob robu planine, do koder je tu pa tam zajadral kak glas, ki je dajal slutiti, da je na okoli 1560 metrih nadmorske višine že živahno. Vedno bliže pastirskim stanovom – prav vsi so obnovljeni - je čebljanje postajalo vedno bolj glasno. Čeprav je planina še bila v senci in so bila tla še močno omočena od rose, bilo pa je tudi razmeroma hladno – "danes je bila po dolgem času spet malo bolj topla noč, trenutno je 12 stopinj Celzija" –, so njeni prebivalci že morali poprijeti za delo. Pastirica in majerica Lucija Gartner je v skupnostni sirarni prvič zakurila pod kotlom z mlekom, medtem pa je 12-letni Aljaž pred poslopjem cepil drva. O kravah ni bilo ne duha ne sluha, jutranja molža je bila namreč že končana in ducat prežvekovalk je že iskal svežo travo nekje za voglom.
Iz vsebine:
- Zakaj je geografinja in etnologinja zamenjala redno službo za delo na planini?
- Koliko sira prdelajo na planini in kako ga sploh pripravijo?
- Zakaj na planini pomagajo otroci in mladostniki in kako se imajo ob nekoliko drugačnem preživljanju počitnic?
Iz vsebine:
- Zakaj je geografinja in etnologinja zamenjala redno službo za delo na planini?
- Koliko sira prdelajo na planini in kako ga sploh pripravijo?
- Zakaj na planini pomagajo otroci in mladostniki in kako se imajo ob nekoliko drugačnem preživljanju počitnic?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
