"Sonce danes ni več pravo in je prevroče. To ljudi dela živčne. Medtem ko so pa zime bolj mile in so zato tudi bolj prijateljske. Če bi bil še zmeraj na cesti, ne vem, kako bi preživljal poletje, trpel bi kot sam satan," pravi klošar Tomo Golob Taubi, ki ima za seboj dvanajst let življenja na ulici, trenutno pa biva v socialnem stanovanju. In tudi pri prebivalcih "socialnega" bloka, kot mu pravi, vidi, kako vroče sonce psihično negativno vpliva na ljudi, ugotovitev pa je mogoče posplošiti na večino prebivalcev mesta, meni. "Prevroče je - in to se pozna tudi na počutju. Če se hočeš malo boljše počutiti, rabiš klimo. V našem bloku je ne moreš imeti, ker sobe niso naše. Lahko imaš 'bosanski helikopter, zrakomlat', ampak tisti ne pomaga kaj preveč. In si živčen. Tisti, ki pa so še vedno na cesti, pa še bolj. Kupiš flašo vina, po pol ure pa imaš kuhano vino. Nobena topla pijača te v vročini ne odžeja."
Ko te na klopci prebudi sneženje
Skupaj s podnebnimi spremembami se dogajajo tudi družbene spremembe, pravi Taubi. Ko je bil še na ulici, so bila vsa vrata odklenjena. Ponoči so se v mrzlih zimskih dneh klošarji lahko zatekli v kleti in prespali na bolj zmerni temperaturi. Danes so vrata zaklenjena. "Včasih so bile zime bolj mrzle, kakor so zdaj. Na srečo so zdaj bolj mile. 90 odstotkov klošarjev je ali pijanih ali zadetih in takrat ne čutijo mraza, ko zaspijo. Zato jih toliko zmrzne. Ker vreme najbolj vpliva na psiho, pa so zime zdaj lepše, ne le za klošarje, ampak za vse."
Večkrat se je zgodilo, da ga je sneg prebudil na klopci v parku. "Spiš v parku na klopci, zadet, sploh se ničesar ne zavedaš. Ko droga popusti, pa se kar naenkrat zbudiš v sneženju, takrat te pa strese, te začne zebsti kot hudiča. Potem se začne noro iskanje, kam, da bo bolj toplo." V Ljubljani je bilo od nekdaj veliko izpušnikov, iz katerih piha topel zrak, in so se stiskali k njim, se spomni sogovornik. Kot že omenjeno, pa se ob podnebnih odvijajo tudi družbene spremembe in danes se marsikje, na primer pri Cankarjevem domu v Ljubljani, ne da pogreti, saj so izpušniki za visokimi, nepreplezljivimi rešetkami.
Vremenu se meša
Če ga je sneženje kdaj prebudilo, pa dežja klošarji še občutijo ne, pravi. "Dež nam je včasih celo bolj pasal. Če si moker, se boš pa posušil. Klošarji ne damo kaj posebej poudarka na vremenske razmere, si pač moker. Vreme je vplivalo le na to, da smo bili vsi sprani in strgani." Tudi danes je podobno.
Kaj pa neurja, ki se zdijo vedno močnejša? "Najdeš nadstrešek, se tja postaviš in počakaš. Mislim, da so bila včasih neurja tudi močna, samo ne tako pogosta. To je bilo redko, da bi bili neki nalivi. Se je zgodilo, ampak vsake kvatre enkrat. Zdaj so bolj pogosto, vremenu se meša," pravi Taubi, ki se spomni še ene razlike, družbene, kakopak. "Včasih nisi potreboval denarja, da si šel v gostilno. Si se pač noter zapičil in počakal, da je bilo vreme lepše." Danes taka možnost odpade. "Nekateri, ko se začne sranje, gredo v kak podhod, pa so spet rešeni. To je že sto let tako in se ne bo spremenilo."
Zemlje ne moremo uničiti, ona pa lahko nas
Marsikaj od govorjenja o podnebnih spremembah se sogovorniku zdi nakladanje. "Vremenske spremembe se dogajajo, zmeraj so se, zmeraj se bodo. Koliko smo k temu pripomogli ljudje, bi po moje lahko merili v promilih. Kako bomo vplivali na sonce, kako bomo vplivali na vreme? To je narava, narava je naš gospodar. Mi jo lahko 'zajebemo' s tem, ko izsekavamo gozdove, in potem so plazovi," začne svoj razmislek. Seveda je več tudi prometa in tovarn in podobno, se strinja, a meni, da se ti vplivi še vedno merijo v promilih.
Odzivi na podnebne spremembe se mu zato ne zdijo pravi. "A zdaj bomo imeli pa električne avtomobile? To se je eden spomnil, da služi. Koliko energije je treba, da se samo akumulator naredi, koliko zemlje je treba uničiti za en akumulator! Kaj smo naredili? Nič. Zemljo uničujemo, odkar obstajamo. Najprej so jo na drva, potem so jo na premog, zdaj jo na bencin, čez 20 let jo bomo pa z nečim drugim. Mi ustvarjamo strupe, a Zemlja se zmeraj brani. Zmeraj bomo uničevali, ampak Zemlja je še zmeraj toliko nad nami, da je ne moremo povsem uničiti. Mi smo podložniki Zemlje, Zemlja je gazda, mi je ne moremo uničiti, ona nas pa lahko."
A so ljudje z loki in puščicami sprovocirali ledeno dobo, zastavi sogovornik retorično vprašanje in se dotakne še ozonske luknje. "Pravijo, da so krave krive, ker prdijo. Lepo vas prosim. Preseravamo se in nekdo dobiva denar na ta račun, ostali smo pa prestrašeni. Najhuje pa je, da postajamo škodoželjni in drug drugega gledamo črno. Zaradi tega bomo uničili vse, Zemlja nas bo pa lepo prerasla, pa bo gospodarila naprej. Mi bomo sebe uničili, ne bomo pa vplivali na vremenske spremembe, toliko sposobni pa nismo. Žal ali pa na srečo."
Z avtom na vsako krtino in asfaltne ceste do vsake štale
Vseeno se mu podnebna prizadevanja ne zdijo brezpredmetna. Taubi veliko hodi v hribe in mu gre "blazno na živce", da ljudje "grejo z avtom malo manj kot na Kredarico": "Če si šel v hribe, hodi v naravi, sprehajaj se. Saj ni treba, da prideš na Triglav, bodi od spodaj, uživaj. Slovenija ima toliko lepih kotičkov, ko lahko uživaš, pa se ne zmatraš. Ampak je treba z avtom čisto na vsako krtino in da asfaltne ceste vodijo do vsake štale ..." Sogovornik po 36 letih ponovno hodi po slovenskem delu evropske pešpoti (E6 SLO) in opaža, da je skoraj polovica cest asfaltnih. "Za koga? To mi gre na živce. Preveč je tega. Koliko avtomobili uničujejo naravo z izpuhi, ne vem, ker nisem znanstvenik. Uničujejo pa jo s tem, ko parkirajo v hosti, v travi, ko uničujejo podrastje. Ljudje jo uničujejo še s tem, ko si v naravi naredijo piknik in pustijo svinjarijo. Včasih sem vsakič, ko sem šel v hrib, dol prinesel za dve vreči smeti, ki sem jih pobral za drugimi."
Ko hodi po pešpoti, "prekleto dobro" spremlja vremensko napoved. Ne zaradi dežja, ampak zaradi vročine, se vrne na izhodišče sogovornik. "Vzpenjati se na hrib pri 34 stopinjah Celzija je napor. Pred dnevi sem imel za zaključek dneva hud vzpon, sem 'klel' - in na sredi vzpona, kot da se je on zgoraj spomnil, mi je poslal dež, zmernega, in sem mu rekel hvala. Mi je dež prav pasal, ker me je 'frišal'." Ne spomni se, da bi bilo pred 36 leti, ko je tudi hodil po E6 SLO, vreme tako vroče. "Vročina ubija. V hribih je po moje polovica reševanj gorskih reševalcev povezana z vročino. Četudi je v visokogorju 20, 25 stopinj, je vroče, ko se sonce odbija od skal in ti zmanjka energije, koče pa niso tako na gosto in moraš vodo nositi s seboj."
Birokrat bo pa imel denar za novo jahto
Da bi država ali družba kaj okrenila okoli podnebnih sprememb ali uničevanja okolja, ne pričakuje. "Nihče ne bo naredil nič, ker ima moderna varianta življenja samo eno točko – pohlep. Midva sva lahko pametna in eko usmerjena, govoriva, kaj se ne sme. Tisti, ki ima pa denar, bo vprašal, zakaj ne. On pač hoče imeti hišo ob jezeru in bo dal milijone, da bo porušil hektarje gozda v ta namen. Nekdo bi na primer rad gradil nekje, kjer ne smeš, ampak kak pohlepen birokrat mu bo dal gradbeno dovoljenje v zameno za denar. On bo uničil okolje, birokrat bo imel pa denar za novo jahto - tako to gre."
Spomni še na katastrofalne poplave, ki so se zgodile zaradi "neurejenih hudournikov, ker jih nihče ni urejal": "Enkrat je moralo udariti, saj bo tudi doma, če ne očistiš lijaka, svinjarija. Hudourniki so bili neurejeni, par nalivov in je bil dizaster. Prav tako pa je bilo treba posekati gozdove, da so si nekateri zgradili hišo na obali reke. Tri četrtine hiš, porušenih ob poplavah, je bilo porušenih, ker so bile zgrajene tam, kjer ne bi smele biti. Zraven reke, ki je ponekod brez nabrežin, so zgradili celo naselje," zmajuje z glavo.
Ob vseh omenjenih primerih pohlepa ali negospodarne rabe okolja pristavi: "Ljudje vsiljujemo naravi, narava nas pa na koncu 'zajebe' in pove svoje!" Nadvse ceni nedavno dogodivščino, ko je ob hoji po evropski pešpoti, ko je prespal v naravi, sredi noči videl roj kresničk, ki jih "zaradi strupov, ki uničujejo žuželke, komarje in klope", ni videl že od otroštva. Visoko in stran od civilizacije je še mogoče najti čisto okolje. "Kresničke so bile, mater, ej, jih je bilo, da je bilo noro."
Beton zadrži 2000-krat več toplote kot zrak
Urbani toplotni otoki so pogost pojav v vseh večjih mestih. Ker beton in asfalt akumulirata toploto čez dan, tudi noč tam praviloma ne prinese ohladitve
Četudi se zdi, da spremenjenih vremenskih vzorcev v mestih ne čutimo tako zelo kot tam, kjer živijo bližje naravi, je to vse prej kot res. Mesta, z njimi pa meščanke in meščani, so podnebnim spremembam v marsikateri kategoriji izpostavljena bolj kot podeželje, zagotovo pa bo nujno prilagajanje in krepitev odpornosti večjih naselij. Med drugim gre za bolj učinkovito odvodnjavanje, saj izjemni nalivi marsikje predstavljajo prevelike obremenitve za kanalizacijske sisteme, tudi škoda ob naravnih nesrečah je bistveno večja, če se pripetijo v mestih.
Največji vpliv ima v mestih zagotovo vročina. Če vročinskih valov do pred desetletjem Slovenija praktično ni poznala, so zdaj stalnica. Ne veča se le pogostost, temveč tudi trajanje vročinskih valov. Pravkar smo tako zabeležili rekordni vročinski val, prvi junijski vročinski val, ki je zajel vso Evropo. Glede na hitro znanstveno analizo, objavljeno v sredo, je med hudim vročinskim valom, ki se je končal prejšnji teden, v dvanajstih evropskih mestih zaradi vzrokov, povezanih z vročino, umrlo približno 2300 ljudi. Študija se je osredotočila na deset dni, ki so se končali 2. julija, v katerih je velik del zahodne Evrope prizadela ekstremna vročina, s temperaturami, ki so v Španiji presegle 40 stopinj Celzija, v Franciji pa so izbruhnili gozdni požari. Analiza je zajela le dvanajst največjih mest, med drugimi Barcelono, Madrid, London ter Milano. Podrobnejše analize bodo zagotovo prikazale še bolj črno sliko.
Z vročino v mestih je povezan tudi pojav tako imenovanih toplotnih otokov. Za urbana območja je namreč značilen pojav mestnega toplotnega otoka, gre za območja, ki so bistveno toplejša od okoliških podeželskih območij. Temperaturna razlika je običajno večja ponoči kot podnevi in je najbolj očitna, ko so vetrovi šibki, v pogojih vremenskih blokad (dolga obdobja stabilnega vremena), opazni pa so tako poleti kot pozimi. Glavni vzrok za nastanek toplotnega otoka je spreminjanje rabe površin, medtem ko je odpadna toplota, ki nastane zaradi porabe energije, sekundarni dejavnik. Urbana območja zavzemajo približno 0,5 odstotka zemeljske kopenske površine, vendar v njih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Ko naseljeno središče raste, se pozidano območje širi in jemlje prostor vodnim ter zelenim površinam, sledi višanje povprečne temperature. Tako je lahko razlika med zelenim zaledjem in toplotnim otokom kar deset stopinj Celzija.
Mesečna količina padavin je nad mesti ali v smeri vetra večja, saj pregrevanje v toplotnem otoku poviša zračno vlago, povečanje toplote v urbanih središčih podaljša dolžino rastnih dob, zmanjša kakovost zraka s povečanjem proizvodnje onesnaževal, kot je ozon, ki nastaja na pregretih površinah pri tleh, in zmanjša kakovost vode, saj je toplejša voda manj kvalitetna in boljše gojišče mikroorganizmov.
Čez dan, zlasti ko je nebo brez oblačka, se mestne površine segrevajo zaradi absorpcije sončnega sevanja. Zaradi svoje visoke toplotne kapacitete mestne površine delujejo kot rezervoar toplotne energije. Beton lahko na primer zadrži približno 2000-krat več toplote kot enakovredna prostornina zraka. Posledično je visoke dnevne temperature površin znotraj toplotnega otoka enostavno opaziti s termičnim daljinskim zaznavanjem. Kot se pogosto dogaja pri dnevnem segrevanju, ima to segrevanje tudi učinek ustvarjanja konvektivnih vetrov znotraj urbane mejne plasti. Ponoči se situacija obrne. Odsotnost sončnega segrevanja vodi do zmanjšanja atmosferske konvekcije in stabilizacije urbane mejne plasti. Če pride do zadostne stabilizacije, se oblikuje inverzijska plast. Ta ujame mestni zrak blizu površine in ohranja površinski zrak topel nad še vedno toplimi urbanimi površinami, kar ima za posledico toplejše nočne temperature zraka znotraj toplotnega otoka. Tako toplotni otoki v bistvu poganjajo sami sebe in toploto nad njimi.
Temperature v mestih ter toplotne otoke lahko preverite na https://www.meteoblue.com/en/products/cityclimate
Prispevamo lahko vsi
Podnebne priče nastajajo v sodelovanju s projektom Samo 1 planet, ki ozavešča in obvešča o povezavi med trajnostno mobilnostjo, energetsko učinkovitostjo, o trajnostno rabo zemljišč in praksami za prehod v nizkoogljično družbo, zmanjševanjem odpadne hrane, zelenim javnim naročanjem in obnovljivimi virih energije. Ker do uspešne uresničitve ciljev lahko prispevamo vsi.
