"Najslabša zima, ki se jih spomnim, odkar počnem, kar počnem, je absolutno lanska. Enega od poglavitnih smučarskih tečajev v času februarskih počitnic smo se odločili odpovedati, ker stojim za filozofijo, da otroci smučajo po belem snegu. Lani pa je bilo Pohorje v času zimskih počitnic že popolnoma rjavo," pripoveduje Dora Skorobrijin, vodja smučarske šole Ilke Štuhec, učiteljica alpskega smučanja in profesorica športne vzgoje. V njeni družini vsi rastejo s smučanjem, tako je bilo tudi pri njima s sestro, izjemno alpsko smučarko Ilko Štuhec, danes pa s tem športom rastejo tudi Dorini otroci. Kaj se je zaradi podnebnih sprememb na belih strminah spremenilo od njenih otroških let do danes? "Po pričevanju mojih staršev naj bi bile zime med letoma 1986 in 1988 zelo suhe. Takrat smo več Pohorja prehodili kot presmučali, potem pa je bilo bolje. Svojih prvih korakov na snegu se ne spomnim, smo pa na domačem dvorišču v bližini Ljudskega vrta uspeli teči na smučeh po Vrbanskem platoju. V zimi 2017/18 smo hčerki na dvorišču delali igluje in bunkerje, s katerih je lahko smučala. Niso bile vse zime tako slabe, a razlika v zimah izpred 20 let pa do lanske se zagotovo pozna. V zadnjih štirih ali petih letih še čakamo na čudovito, belo zimo," razlaga Dora Skorobrijin.
Smučarji vedo, da je njihova sezona omejena, konec zime vedno pride in ga pričakujejo, toda težava so postali vmesni konci, ko je treba sezono prekiniti zaradi vremenskih neprilik. "Letos smo morali tečaj odpovedati zaradi vetra. Vedno bolj se kaže, da se sezona malenkost zamika - sneg pade kasneje, decembra, nato traja dlje, čeprav smo marca že vsi napol na morju. Največjo težavo predstavljajo vmesna obdobja, ko se temperature dvignejo tudi do 15 ali 16 stopinj Celzija. Pred dvema letoma je bilo 31. decembra na Pohorju 16 stopinj. To je divje." Podnebne spremembe od smučarjev zahtevajo več iznajdljivosti in prilagodljivosti, da lahko gredo iz enega ekstrema v drugega, iz hladnih dni v tople in nazaj, zato morajo sezono pametno načrtovati, a vedno se zgodi kaj novega - kak tečaj morajo odpovedati, prestaviti ali spremeniti lokacijo - takrat je treba dobro razmisliti in poiskati alternativo, ki bo čim boljša za vse, meni učiteljica smučanja.
"Pred dvema letoma je bilo 31. decembra na Pohorju 16 stopinj. To je divje"
Ker ni snega, tekme odpadajo, in to ne samo Lisica
"Če želimo na Pohorju smučati, kadar ni snega, je s tem povezano umetno zasneževanje, ki za sabo znova potegne ogromno stvari, recimo elektriko. Upravljavec smučišča se zelo trudi, včasih smučamo v neverjetnih in nemogočih pogojih, a še zmeraj - smučamo. Ponekod bi nas že odslovili. Naše Pohorje je svetovno," pripoveduje o izredno specifičnem smučišču, le lučaj od doma. "Ne vem, če kje na svetu obstaja smučišče, kjer od takrat, ko se odpravim iz centra mesta, čez 30 minut že sedim na gondoli in smučam. To je znanstvena fantastika. Ljudje se po svetu vozijo pet, šest ur do smučišča."
Minila je šesta sezona, odkar vodi smučarsko šolo, prvo licenco je pridobila pri 15 letih, naziv učiteljice smučanja ima 23 let, trenerka pa je, odkar je zaključila fakulteto za šport. Nahaja se v turistično-komercialno-rekreativnih vodah, kot sama opiše, manj v tekmovalnem športu. "Okuževanje ljudi s smučanjem je blizu moji naravi." Toda ekstremnim vremenskim pogojem ne morejo ubežati - ali pa jih morda čutijo še bolj - tudi profesionalni smučarji. "Pred 20, 25 ali več leti so imeli profesionalni alpski smučarji dobre pogoje za trening na dosegu roke. Danes se krčijo ledeniki, zaradi gneče, ki nastaja, ker sneg ne zapade dovolj hitro, je podaljšan čas treninga, za dobre pogoje je treba opraviti daljše poti, s tem so povezani večji stroški, ker ni snega, tekme na večjih smučiščih odpadajo, in to ne samo Lisica," se spomni na Zlato lisico, ki jo je iz Maribora odneslo prav pomanjkanje snega. Po selitvi v Kranjsko Goro ni za njo od lani ostalo niti ime. "Še vedno verjamem, da je bilo veliko narejenega, da bi ostala tukaj. A glede na to, kje se je izvajala in kakšno zgodovino ima, bi morali na občinski in državni ravni narediti več, da bi ostala tukaj," je odločna sogovornica.
"Proti naravi ne moreš. Vedno znova nam pokaže, kako zelo nepomembni smo"
"Vsak organizator se vsakič maksimalno potrudi, da zagotovi tekme svetovnega in evropskega pokala, ampak proti naravi ne moreš. Vedno znova nam pokaže, kako zelo nepomembni smo. Zelo hitro nas lahko ustavi in uniči. Smučarji se bodo vedno pogosteje srečevali s težavo, kako dobiti primeren teren. Vedno bo prvi na vrsti svetovni pokal, sledili bodo smučarji po klasifikaciji, kar pomeni, da bodo 12-letni smučarji vedno zadnji pri možnosti izkoriščanja terena in prog," meni Dora Skorobrijin. Toda odgovornost in naloga, da naredimo več, se začne pri vsakem od nas, je prepričana.
En papirček manj v parku ne bo prinesel spremembe
"Če vsak pomete pred svojim pragom in poskrbi, da bolj pametno ravna z odpadki, da za premike po mestu več uporablja svoje noge, skiroje na nožni pogon ali kolesa brez elektrike, smo že nekaj naredili. Vemo pa, da smo mi res kapljica v morje v primerjavi z velikimi tovarnami, korporacijami, ki zastrupljajo Zemljo. Za nas ni plana B, imamo samo plan A, in to je planet Zemlja. Zato bi morali okoljevarstvo vzeti bolj resno." En papirček manj v parku ne bo prinesel velike spremembe, a na dolgi rok in če bo teh papirčkov vedno manj, se bo to nekje poznalo, ostaja optimistična. "Ampak papirčki ne pripomorejo veliko k temu, ali bomo lahko dolgo in veliko smučali. Optimizirati bi morali druge stvari. To se je včasih dalo, zakaj se ne bi dalo zdaj. Vsi moramo stopiti iz cona udobja. "
Tudi otroci, s katerimi veliko dela. "S tem jih ni treba obremenjevati in jih strašiti, toda vedeti morajo, da smo vsi soodgovorni za okolje, v katerem živimo, tako naravno kot družbeno. Soustvarjamo ga, ne ustvarja ga samo en človek, mi pa smo lutke, ki gledajo. Vsak lahko nekaj naredi." In tudi Dora, ki se poslužuje več trajnostnih praks - avtomobil uporablja le redko, v službo hodi s kolesom ali peš - začne pri sebi: "Moja družina bi lahko zmanjšala uporabo embalaže pri nakupih sadja in zelenjave iz trgovine. V primarni družini smo štirje, a pridelamo toliko embalaže, da boli glava. Malo bolj sem mirna le, ker jo ločujemo, saj vem, da v nekaterih drugih državah steklo in biološke odpadke še vedno mečejo skupaj."
Kako dobro pa so o svojem odtisu, ki ga lahko z malomarnim ravnanjem pustijo v naravi, ozaveščeni smučarji na smučiščih? Dobro, meni Dora Skorobrijin. "Vsak da odpadek v svoj nahrbtnik. Toda smučar mora uporabiti vlečnico, umetni sneg, z avtom ali letalom, ki je še bolj problematično, mora priti do smučišča. Temu se v osnovi ne da izogniti. Na smučarske priprave v Južno Ameriko ne moreš priplavati s smučmi pod roko. Lahko pa si vsaj skrben v okolju, ki ga v tem času zasedeš."
Prevladovale bodo s snežnimi padavinami in snežno odejo skromne zime
Gregor Vertačnik, Agencija RS za okolje: "Podnebne spremembe v zadnjih desetletjih v Sloveniji so za laika verjetno najbolj opazne prek povečanja pogostosti in jakosti vročinskih valov na eni ter zmanjšanja količine snega in skrajšanja trajanja snežne odeje na drugi strani. Segrevanje ozračja zaradi povišane vsebnosti toplogrednih plinov je krivec za oba pojava. Snežne padavine in snežna odeja se zlasti očitno zmanjšujeta v nižinah, gričevjih in sredogorju v notranjosti Slovenije.
Dolgoletni nizi meteoroloških meritev Agencije RS za okolje (prej Hidrometeorološkega zavoda RS), ki so bili skrbno preverjeni, deli nizov pa usklajeni na enotno merilno mesto, kažejo na izrazit upad s snegom povezanih podnebnih spremenljivk v zadnjih desetletjih. Ta sprememba zaradi medletne vremenske spremenljivosti ni časovno enakomerna, temveč so se izmenjevala obdobja bolj pogostih nadpovprečno oziroma podpovprečno snežnih sezon. Po letu 1950 sta bili s snegom najbolj bogati 11-letni obdobji okrog let 1968 in 1983, najbolj skromne snežne razmere pa so bile okoli leta 1993 in v zadnjih letih. V večjem delu Slovenije zelo skromni snežni sezoni 1988/89 in 1989/90 sta prekinili obdobje s snegom precej bogatih zim in, vsaj navidezno, hipno pomaknili dolgoletno povprečje na nižji nivo.
Tako imenovane 'zelene' zime, ko je trajanje snežne odeje močno pod dolgoletnim povprečjem, so se pojavljale že pred 50 in več leti, a so bile mnogo redkejše kot v zadnjih 40 letih. Takšni sta bili zimi 1958/59 in 1974/75, za kateri bi v zadnjih letih dejali, da sta običajni zimi.
Če primerjamo obdobji 1950/51-1979/80 in 2000/01-2024/25 se izriše naslednja slika. Na izbranih merilnih postajah Maribor, Novo mesto, Ribnica na Pohorju in Kranjska Gora znaša upad v količini novozapadlega snega na sezono med 26 in 46 %, največ v Mariboru, najmanj v Novem mestu. Trajanje snežne odeje z debelino vsaj 1 cm (50 cm) se je med omenjenim obdobjema v Ribnici na Pohorju in Kranjski Gori zmanjšalo za okoli 28 % (48 %). Še bolj očitno je zmanjšanje količine novega snega in trajanja, če pogledamo drseče 11-letno povprečje, saj so bile skoraj vse zadnje zime skromne s snegom.
To pomeni, da je zlasti debela snežna odeja, ki je nujna za smučanje na naravnem snegu, mnogo redkejša kot nekoč. Rekordna debelina snežne odeje je bila po letu 1950 zlasti pod nadmorsko višino 1000 metrov dosežena že pred desetletji: februarja 1952 v Kranjski Gori, Ljubljani in Mariboru (218, 146 oziroma 88 cm), februarja 1969 v Novem mestu (103 cm) ali februarja 1986 na Ribnici na Pohorju (152 cm). Zelo verjetno v nekaj naslednjih desetletjih teh vrednosti ne bomo presegli.
Ob pričakovanem nadaljnjem segrevanju ozračja do sredine stoletja sicer še pričakujemo nekaj s snegom bogatih zim, vendar pa bodo (glede na pretekle podatke) močno prevladovale s snežnimi padavinami in snežno odejo skromne zime."
Prispevamo lahko vsi
Podnebne priče nastajajo v sodelovanju s projektom Samo 1 planet, ki ozavešča in obvešča o povezavi med trajnostno mobilnostjo, energetsko učinkovitostjo, o trajnostno rabo zemljišč in praksami za prehod v nizkoogljično družbo, zmanjševanjem odpadne hrane, zelenim javnim naročanjem in obnovljivimi virih energije. Ker do uspešne uresničitve ciljev lahko prispevamo vsi.
