Strastna vrtičkarica in strokovnjakinja z več kot 35-letnimi izkušnjami zadnja leta opaža velike spremembe. "Podnebne spremembe so dejstvo, posledice poznamo, nanje se moramo prilagoditi in država bi morala narediti več," je prepričana agronomka Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo na Kmetijskem zavodu Maribor.
Škodljivci, novi in stari
Najbolj se je spremenilo vreme, predvsem zime. Te niso več dovolj mrzle, da bi zmrznila zemlja, kar pomeni, da škodljivci preživijo. Posledično jih je več, tudi nove vrste se pojavljajo. Najbolj kritični so škodljivci, ki se zaradi milejših zim širijo tudi na območja, kjer jih nekoč ni bilo. "Stenic pri nas prej sploh ni bilo – prvič sem jih videla leta 2013, ko je bilo zelo vroče poletje. Danes se pojavljajo vsako sezono. V preteklosti jih je uničila prva zima, zdaj pa to ni več dovolj." Po drugi strani se na vrtove vrača bramor. "Moji študijski zapiski so govorili, da bramorja pri nas ni več. Zdaj se spet pojavlja. Nismo še ugotovili, zakaj – ali je razlog podnebje ali pa dejstvo, da smo nehali uporabljati sredstva, ki so ga prej učinkovito zatirala." Pušenjakova omeni še polže, kjer pa se pojavljajo celo nove vrste: "Iz Madžarske denimo prihaja polž, ki se naseli v gomolju in naredi škodo od znotraj, od zunaj pa ni videti nič. Čeprav vroča poletja zmanjšajo njihovo populacijo, je dovolj ena vlažna jesen, da se znova čezmerno razmnožijo - in to se praviloma zgodi vsako leto." Poleti pa suho in vroče vreme ugaja praktično vsem ostalim škodljivcem, zato se tudi veliko bolj razmnožujejo, kot bi se v vlažnem okolju. "Delno na vedno več škodljivcev vpliva tudi vedno bolj razširjena oljna ogrščica, saj tam številni škodljivci lahko prezimijo in imajo tudi hrano," dodaja.
Tradicionalne metode boja proti škodljivcem, kot je kolobarjenje, danes pogosto niso učinkovite. "Stenice so na primer polifagi – napadajo sadje in zelenjavo, zato kolobar ne pomaga. Za zdaj nimamo rešitve, ki bi bila naravi prijazna. Pri vrtičkarjih zagovarjam le sredstva, dovoljena v ekološki pridelavi. Bolje je, da pridelek propade, kot da zaužijemo hrano, ki ni varna," meni Pušenjakova in ob tem doda, da so prav zaradi težjega prilagajanja novi škodljivci še toliko bolj trdovratni. "Narava nanje nima odgovora, niti ne napadene rastline. Pri običajnih škodljivcih rastline na napadalce odgovorijo, ta odgovor običajno ni močan, je pa. Kadar gre za nepoznane škodljivce, pa odgovora ne morejo imeti."
Suše in poplave
Druga velika težava, s katero se spopadajo zelenjadarji, pa je suša. Spominja se let 2003 in 2013 kot obdobij velikih suš: "Tudi z namakanjem nismo dosegli povprečnih pridelkov. Pridelava zelenjave je občutljiva – že samo visoka temperatura lahko prepreči rast, recimo solate poleti skoraj ni mogoče pridelati." Večjih suš je bilo po letu 2013 še kar veliko. Praktično vsako naslednje leto je bolj vroče od prejšnjega. Spomni pa tudi na poplave. "Ne vem točno katerega leta, a vem, da so Avstrijci spustili vodo - in pretok Drave se je tako povečal, da je poplavilo vrtove. Ni jih le poplavilo, zraven je prineslo tudi veliko strupenih in nevarnih snovi. Težko smo rešili kaj od tistega pridelka - pa tudi v naslednjih letih smo v zemlji še zaznavali snovi, ki tja ne sodijo," se Miša Pušenjak spominja dogodkov, ki so vrtičkarje najbolj prizadeli. "Sicer pa je pridelava zelenjave vedno pestra. Imamo več kot 50 vrst različnih vrtnin, vsako leto se še pojavi kakšna nova vrsta, zato imajo zelenjadarji vedno izzive," dodaja.
Prihodnost vidi predvsem v podpori države in Evropske unije: "Prva stvar je namakanje. Z zalivalko ne moreš več zaliti dovolj. Druga stvar so rastlinjaki, kjer pa zakonodaja postavlja ovire. Govorim o pridobivanju gradbenih in vodnih dovoljenj. Če želimo ohraniti pridelavo zelenjave, mora država nujno spremeniti kompas. Potrebujemo več spodbud za gradnjo rastlinjakov, namakalnih sistemov in protitočnih mrež." A če vse to v resnici že obstaja, pa se ob razpisih pojavljajo nesmisli. "Spomnim se denimo zadnjega razpisa, za stroje za spravilo pridelka, med katerimi je bila tudi zelenjava. Takrat je bil pogoj, da ima kmetija vsaj 40 hektarjev. Takih zelenjadarskih kmetij pri nas skorajda ni. Lahko jih preštejem na prste ene roke," je ostra in postreže še z enim primerom obdavčevanja. "Ne vem, od kod ideja, da bi morali biti zelenjadarji bolj obdavčeni kot sadjarji. Katastrski dohodek je ovrednoten 1,3-krat več kot za sadjarje, pa je že pri sadjarjih visok. Res sicer je, da so stroški za zasaditev rastlinjaka večji, a so sofinancirani, zelenjadarji imajo na koncu več stroškov," razmišlja. Prepričana je, da je kmetijstvo za slovenske politike nepomembna panoga in tema na sploh. "Predvsem pa ukrepe pripravljajo tisti, ki se sploh ne zavedajo, kako pridelava poteka. Ti si na vrtu seveda lahko pridelaš pet solat brez vsakega pesticida ali kakšnega drugega sredstva, le z okopavanjem. Tega pa nikakor ne moreš narediti na enem hektarju. Večina na to ne pomisli. Strateškega uvida v zelenjadarsko panogo ni - in predvsem zato smo tudi tako zelo slabo samooskrbni," je kritična.
Pomanjkanje namakanja in ... naslednikov
Območje Dravskega in Ptujskega polja je odlično za pridelavo zelenjave. "Tukaj je super prst, le namakanje je potrebno," je prepričana in nadaljuje, da se je glede namakalnih sistemov veliko že zgodilo med Ptujem in Ormožem, več pa bi bilo treba narediti še na Dravskem polju. "Če ne bo namakanja, talna pridelava več ne bo mogoča. Niti za vrtičkarje ne. Vseeno si želim, da bi klasična talna pridelava ostala. To je ključnega pomena za našo samooskrbo. Predvsem za vrtičkarje. Rastlinjakov si ne morejo privoščiti vsi, prav pa je, da si lahko vsak kaj zase pridela sam," še dodaja. In to tudi opaža kot trend v zadnjih letih. "Vmes so bile generacije, ki so verjele, da se vrt ne izplača. Zdaj se vrtičkarstvo znova vrača. Sploh po covidu je vedno več mladih začelo vrtnariti. Še dobro, da imamo tisto generacijo, ki lahko znanje preda - in upam, da bo to znanje šlo naprej," še razmišlja.
Kar pa se tiče profesionalnega zelenjadarstva, opozarja, da se tudi v tej panogi dogaja opuščanje. "A bolj kot opuščanje opažamo zmanjševanje pridelave, zamenjavo panoge za poljedelsko in pomanjkanje naslednikov na kmetijah. To zadnje me najbolj skrbi. Mladi v tem več ne vidijo perspektive. Veliko poklicev in možnosti imajo drugje, kjer je lažje. Zato je še toliko bolj pomembno, da država poskrbi za spodbudno okolje."
Boljši, bolj uspešni in bolje razširjeni. Škodljivci
Razširjenost škodljivcev, ki poškodujejo pridelke in zmanjšujejo njihov pridelek, se po vsem svetu povečuje zaradi sprememb v podnebju in rabi tal, kar ogroža prehransko varnost. Na splošno se škodljivci odzivajo na segrevanje z razširjenimi geografskimi razponi in povečanim številom reproduktivnih generacij na leto. Predvideva se, da bo povečana škoda zaradi škodljivcev pri segrevanju poslabšala izgube pridelka za 46 odstotkov, 19 odstotkov in 31 odstotkov pri segrevanju za dve stopinji Celzija za pšenico, riž in koruzo. Škodljivci v srednjih do visokih zemljepisnih širinah se bolj pozitivno odzivajo na segrevanje kot tisti v tropih. Zmerna suša lahko poveča škodo škodljivcev na pridelkih zaradi zmanjšane odpornosti rastlin in naravnih sovražnikov škodljivcev. Povečane količine padavin zmanjšajo število majhnih škodljivcev tako, da jih izperejo, vendar dajejo prednost škodljivcem na splošno z ublažitvijo toplotnih in hidro obremenitev. Sprememba rabe zemljišč, kot je krčenje gozdov in pretvorba v obdelovalne površine, povečuje segrevanje in zmanjšuje biotsko raznovrstnost, kar povzroča večjo škodo na pridelku. Intenzifikacija kmetijstva, zlasti gnojenje in namakanje, poveča kakovost in količino gostiteljskih rastlin in ščiti škodljivce pred ekstremnimi okoljskimi razmerami, kar spodbuja širjenje. Globalizacija trgovinskih omrežij povečuje vdore škodljivcev ter s tem povezano škodo, ki je v letu 2019 presegla 423 milijard ameriških dolarjev. Tujerodni škodljivci postajajo vedno večja težava.
Več škodljivcev in bolj uspešni bodo
Zaradi podnebnih sprememb lahko pričakujemo več različnih škodljivcev in bolezni rastlin in živali v kmetijstvu. Pričakujemo lahko spremembe v vrsti in številu škodljivcev ter v vrstah in razširjenosti bolezni rastlin in živali. Blage zimske temperature, torej višje minimalne temperature, vzpodbujajo razvoj več gljivičnih in bakterijskih bolezni ter pospešujejo utrujenost tal, zaradi katere se patogeni organizmi hitreje širijo - več je infekcij škrlupa, več rakastih obolenj zaradi vlažnih in milih zim, povečan napad alternarie, hruševega ožiga … več je škodljivcev (cikade in listne uši, prenašalci mikoplazem, metličavost), krvava uš, jabolčni zavijač lahko razvije tudi po tri generacije. K nam prihajajo organizmi, ki jih prej ni bilo v tem prostoru, taka je marmorirana smrdljivka. Pisali smo že tudi o spremenjenih fenoloških vzorcih.
Selitveni škodljivci se dobro prilagajajo globalnim spremembam zaradi svoje visoke odpornosti na stres in njihovega selitvenega vedenja, ki jim omogoča sledenje primernim gostiteljskim rastlinam in podnebju. Talni škodljivci uspevajo po vsem svetu, saj jih tla ščitijo pred izpostavljenostjo ekstremnim podnebjem, strupenim kemikalijam in naravnim plenilcem, škodljivci pa lahko locirajo optimalne toplotne in vlažne pogoje z navpičnim gibanjem znotraj profila tal.
Boljše preživetje patogenov
"Posledice spremenjenih razmer pomenijo povečanje uporabe različnih fitofarmacevtskih sredstev, zaradi spremenjene prisotnosti nekaterih škodljivcev in bolezni, ki ogrožajo živino, tudi povečanje uporabe biocidov in veterinarskih pripravkov. Pogostejša in večja uporaba teh snovi povečuje tveganje za zdravje človeka. Obstaja namreč večja nevarnost prisotnosti ostankov omenjenih kemikalij v/na poljskih pridelkih, v mleku in mesu ter posledično v zaužiti hrani. Varnost hrane ogrožajo tudi težke kovine, ki so prisotne na kmetijskih površinah. Pogostejše poplave lahko povzročajo prenos težkih kovin iz industrijsko onesnaženih območij na rodovitno zemljo in naprej v živila. Poplave lahko povzročajo zalitja skladišč hrane in shramb. Tudi hude suše in namakanje z onesnaženo vodo pomenijo nevarnost prenosa težkih kovin in drugih škodljivih kemikalij na pridelke in živila," pišejo pri Nacionalnem institutu za javno zdravje.
Iz živali se nekatere bolezni širijo na ljudi (tako imenovane zoonoze). Okoljski dejavniki namreč lahko vplivajo na porazdelitev in preživetje nekaterih mikroorganizmov, kot sta na primer Salmonella in Campylobacter. Posledica je lahko pogostejše pojavljanje črevesnih nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, prisotni v živilih. Višje temperature okolja ustvarjajo ugodne pogoje za razmnoževanje mikroorganizmov. Med povzročitelji, ki povzročajo črevesne okužbe in so odvisni od temperature okolja, sta najpogostejši Salmonella in Campylobacter, pa tudi Listeria, Staphilococcus aureus, Bacilus cereus, Clostridium perfringens in drugi. Incidenca okužb s hrano v Sloveniji je namreč visoka, tako NIJZ, in je pomemben javnozdravstveni problem.
