Od dolgotrajne (ne)oskrbe nimamo nič oziroma imamo skoraj vsi kakšen odstotek, dva ali tri manj, imamo pa eno samo zmedo. Tudi od poroke leta nimamo kaj dosti. V tem primeru gre za zasebno stvar, in če komu privoščim srečo, jo zagotovo vsem poročenim parom, pa tudi tistim, ki se iz različnih razlogov ne poročijo, a živijo skupaj. Torej, Tina in Robert, uživajta. Saj pravzaprav to že ves čas delata, se mi zdi, ko vaju spremljam po družbenih omrežjih, v medijih, ki so vama naklonjeni. Dopust na dopust. Morebiti je tako, kot je, celo za vse nas koristneje, kajti na dopustu vsaj škode ne delata. Čeprav, gospod predsednik vlade, ne vem, zakaj vas imamo potem na tem mestu, ki ga zasedate. Dajte naslednji mandat raje dopustovati, politiko in vodenje vlade pa prepustite drugim, ki to obvladajo. Vi ne!
A vrnimo se k dolgotrajni (ne)oskrbi. Kar nekaj znancev imam, tudi ožjega sorodnika, ki deluje v zdravstvu ali pa kje v domu starejših. Nič kaj vzpodbudnega mi ne povedo o tej zmedi, ki ste jo poslanci vladajoče koalicije uzakonili. Upam si zapisati, da ne gre za kaj drugega kot za polnjenje vse bolj prazne proračunske malhe. In še za več birokracije, ki jo je tako in tako iz leta v leto več. Zakon na zakon, predpis na predpis, pa je zmeda popolna. Natančno to, se mi zdi, pa si naša politika tudi želi. Da nas lahko kar naprej pelje žejne čez vodo. Najbolj slikovito je kaotično stanje v našem zdravstvu prikazala nedavna Tarča. Ko so to spremljali starejši, s katerimi sem se po oddaji pogovarjal, nekateri že precej bolni, so rekli, da so razočarani pomislili, da bi se kar poslovili s tega sveta, raje kot pa čakali na zdravstveno oskrbo v dolgih vrstah in polnih čakalnicah in hodnikih po zdravstvenih zavodih. Seveda zame to ni rešitev, zato sem prispeval svoj podpis za referendum proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je Državni zbor sprejel julija 2025. V oddaji je bila tudi predstavnica združenja Srebrne niti, ki ima na svoji spletni strani zapisano med drugim tudi tole: "Ni nam ni vseeno, kako živijo starejši, ki potrebujejo pomoč tako v domačih okoljih kot tudi v domovih za starejše. Ni nam vseeno, kako obravnavajo starejše v zdravstvenem varstvu od primarnega do bolnišnic..."
Super, kaj ne? Vse lepo in prav, ampak jaz sem pričakoval da jo bo voditeljica vprašala, kako to, da so za Boga milega bili med predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Noro, če mene vprašate. Za življenje se je treba boriti z vsemi štirimi, ne pa pripraviti in sprejeti zakonodajo, po kateri si ga bomo lahko sami ali ob pomoči drugih vzeli oziroma skrajšali. To ni prav. Namesto o smrti je treba razmišljati o tem, kako priti do dovolj strokovnega kadra, ki bo (po)skrbelo za bolne, ostarele, kako do še bolj razvejane mreže domov za ostarele in novih ustanov za neozdravljivo bolne, pa manj razmišljati o tem, kje in kako bomo lahko gojili marihuano.
Vsi na traktorje
Podobna zgodba, če ne že kalvarija, ki se dogaja v našem zdravstvu, ki je menda celo prioriteta te vlade, se dogaja z našimi cestami. Famoznega drugega tira, ki bo še kar en, tokrat ne bom omenjal. V moji občini, denimo, v samem centru Zagorja, je tako načeto cestišče, da včasih jezni rečemo, da živimo v "razdrtem" pri Zagorju, sam pa se rad pošalim (pa ni šala), da je pri nas škoda avtomobilov, sploh novih, najbolj primerni za to cesto so namreč traktorji. Ampak ker res veliko potujem po Sloveniji, tudi tečem in kolesarim po naših cestah, podobno žalostno zgodbo okrog naših slabo vzdrževanih in luknjičastih cest opažam domala povsod. Da ne razpredam o naši avtocesti proti morju. Saj se ti zmeša, če v avtu voziš starejšo osebo, ki mora na vsaki dve uri na malo potrebo. Zamaški, da te kap. A bolj kot razmišljaš, zakaj se kar naenkrat pojavijo, manj ti je jasno. Vožnja dolga iz Lucije do Ljubljane polnih pet ur, sredi tedna, okrog 11.ure, ko ljudje ne gredo ravno v službo, ni normalna, mar ne gospa ministrica Alenka?
Sicer pa bi bilo pametno, da bi naši kmetje traktorje začeli še malo bolj intenzivneje uporabljati za proteste. OK, kakšen lokalni šerif, beri župan, jih bo oglobil, ampak to, kar se dogaja na kmetijskem področju, jih bo slej ko prej privabilo do mestnih središč. Vse dobro in prav, da se zaščitijo živali, ampak vse ima svoje meje. Tisti živaloljubci, ki so najbolj goreči zagovorniki živali, imajo pogosto doma kakšnega psa ali celo dva ali tri. Kakopak zaprtega v dnevni sobi, od jutra, ko ga pred odhodom v službo peljejo za minuto ali dve na potrebo, do poznega popoldneva, ko pridejo domov in ga spet peljejo ven na potrebo. Vmes pa sameva, zaprt. Moti pa jih kakšen pes na prostranem kmečkem dvorišču privezan na dolgi verigo. Ki ima velik krog gibanja, pa še zunaj je.
A kar je še hujše, še tiste kmete, ki se jim še da pridelovati hrano za vse nas, ovirajo na vseh koncih, zasipavajo jih s papirologijo, pa omejujejo z novimi in novimi predpisi, ko pride bolezen (denimo bolezen modrega jezika), nimajo pojma, kako bi se je lotili, tako da res ni čudno, da ostareli kmetje nimajo naslednika. Kdo pa je tako nor, da se bo z našo noro državo ukvarjal? Čim prej na traktorje, sicer vas ne bodo slišali. Eno kazen jaz poravnam. Če ne bo previsoka.
Imamo pa odlične športnike. To pa. Vsak teden nas kdo razveseli, enkrat Janja, drugič Luka, tretjič Tadej, tako da se potem spet vse "zgliha". V resnici pa se ne, ker od Luke, Janje in Tadeja nimamo hrane, le uživamo. Jemo tisto, kar kmetje pridelajo na poljih in zraste v hlevih. Sicer pa, volitve se bližajo. Upanje umre zadnje.
