Vse kaže, da nas bodo naši športniki tudi po izjemno uspešni zimi prikovali pred televizorje. Če smo skozi celotno zimo spremljali naše odlične zimske športnike, tudi odlične dvoranske športnike, nam pomlad ponuja spremljanje in navijanje za športnike, ki nas navdušujejo na zunanjih igriščih in tudi cestah in dirkališčih, kjer lahko spremljamo naše kolesarske ase Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča na eni strani in na drugi odličnega motokrosista Tima Gajserja na bolj blatnih progah. Seveda pa nas pred ekrane pomladi privablja tudi košarkarski as, ki navdušuje po športnih dvoranah širom ZDA in Kanade. Še najbolj nas je pred kratkim na tekmi v njegovem nekdanjem Dallasu, kjer so mu pripravili res veličasten in čustveno nabit sprejem. Solze so se nabirale v očeh vseh, tudi pri Luki, tako kot točke zadetih košev v njegovi statistiki, ki očitno ne pozna meja. Spremljanje naših športnih asov me pomirja in mi vedno znova in znova pove, da Slovenci nismo kar tako. Da smo iz pravega testa. Nemalokrat napišem, da smo tudi na drugih področjih odlični, pravzaprav na vseh, le ...
Ja, le v politiki bi lahko bilo boljše. Zdi se mi, da je iz leta v leto slabše. Že sam izbor oziroma tisto, kar se nam na vsakokratnih volitvah ponuja, ni ne vem kako bogat. Medtem ko za "staroselce" v politiki, ki vztrajajo iz volitev v volitve, lahko rečemo, da nekateri med njimi vendarle predstavljajo neko kvaliteto, da imajo izkušnje in veliko političnega znanja, to le redko lahko rečemo za mnoge tiste, ki se na volitvah pojavijo prvič. Zdi se, kot da se volitev oziroma politične aktivizacije izogibajo vsi po vrsti. Na žalost predvsem tisti, ki imajo neko dokazljivo znanje, ugled v družbi, pozitivne življenjske izkušnje in je za njimi uspešna poslovna pot oziroma kariera. Zato smo tam, kjer smo. Nižje po mojem ne gre. To, da se skrivajo podatki o računih, ki jih imajo kakšni visoki politiki odprte v tujini, kje v davčni oazi, to, da se skrivajo podatki o osebah, ki celo ponoči vstopajo v prostore hrama demokracije po bogve kakšnih opravkih, da se povsod, kjer se da, nameščajo poslušni kadri, in kar je še bolj žalostno, nesposobni, da se denar deli le tistim medijem, ki so na liniji z vsakokratno oblastjo, da na razpisih za evropska ali državna sredstva zmagajo tisti, za katere znajo župani in državni sekretarji bolje lobirati, da razveljavljajo celotne razpise, če med prejemniki, ki jih je več deset, najdejo enega ali dva s prsti v marmeladi. Vse to govori le o tem, kako nizko smo padli. Po drugi strani pa že tako šibko opozicijo meljejo kot mlin melje zrna, jim jemljejo besedo in jih preko svojih medijev packajo in mažejo, kolikor si pač v danem trenutku zaželijo. Ali pa denimo že skoraj štiri desetletja preganjajo enega in istega politika. Še tako daleč gredo, da ljudi pozivajo, naj se majskega referenduma ne udeležijo. Da naj ga bojkotirajo. Hkrati pa se hvalijo, da v deželo prinašajo svobodo. Svoboda je, ko se na referendum vabi, ne da pozivajo, naj ga volivci bojkotirajo. Se mar bojijo ljudstva? Bodo morebiti čez leto ali kdaj kasneje pozivali, da naj se bojkotira tudi vsakokratne volitve? Jih bodo morebiti celo ukinili?
Nisem kakšen strokovnjak za slovenski jezik, je pa edini, ki ga kolikor toliko poznam. Ker je jezik mojih prednikov, moje družine, moje domovine. Imam tudi privilegij, da gre vse, kar zapišem, ali je to članek, kolumna ali knjiga, skozi roke lektorja, skozi roke nekoga, ki naš lepi in bogati slovenski jezik mnogo bolj pozna, kot ga sam. A ne bom razpredal o pravopisu, opozoriti želim na nekaj, kar me vse bolj moti. Denimo, ko naši slovenski športni trenerji vodijo kakšen hrvaški, nemški ali arabski klub. Kaj pravite, kako komunicirajo s tamkajšnjimi mediji? Zagotovo ne slovensko. Zelo se potrudijo, da se hitro naučijo jezika, kjer delajo. Ker to od njih pričakujejo. Kaj pa tuji trenerji, ki delujejo pri nas v naših klubih in celo v reprezentanci? Odgovora verjetno ne potrebujete, ker ga poznate. Čast izjemam, a večina od njih pozna le kakšno našo kletvico, kaj več pa ne. Zakaj le bi, če tudi mi sami ne spoštujemo svojega jezika in ne nazadnje od njih tega niti ne pričakujemo.
Torej, le zakaj bi? Nenazadnje tudi naši odločevalci ne cenijo dovolj našega maternega jezika. Politiki, inšpektorji, pa predvsem tisti na kulturnem ministrstvu. Sicer ne bi dopuščali, da se pri nas v kakšni ljudski univerzi ali drugi javni ustanovi ne poskrbi za prevod, če predavatelj ne predava v našem, slovenskem jeziku. Tudi ne bi dopuščali, da sredi naše prestolnice, pa še marsikje drugje, denimo v Rogaški Slatini, gostilne v svoje prostore vabijo z jedilniki (menijem) v nam tujem jeziku.
Moti me tudi, da v mnogih družinah dopuščajo svojim mladoletnim otrokom, da brskajo po pametnih telefonih, kjer med drugim pogosto spremljajo kratke youtube posnetke v tujem jeziku. Ali da raje kot po slovenskih knjigah ali v slovenščino prevedenih tujih knjigah prebirajo knjige v angleščini. Saj ne rečem, da ni prav, da se naučijo še kakšnega drugega jezika, a pri nas v Sloveniji mora biti naš slovenski jezik vedno na prvem mestu. Ne pa sramežljivo tam nekje spodaj ali skrit.
