Najsi še tako sanjamo - jaz pogosto, da se bo ta svet enkrat postavil v prave tirnice, kjer bo človek enak človeku - se to ne bo zgodilo. Ker nikoli ni bilo tako, ker ni in tudi nikoli ne bo. Ne govorimo kar tja v tri krasne, da je človek pravzaprav edina napaka sveta.
Pesimističen uvod v to kolumno, ki jo že kar nekaj let pišem za Večer, pa ne zamaja mojega večletnega sanjanja. Ne le tistega, ko sem v globokem spancu, ampak tudi tistega, ko se s kolesom, rolerji ali tekaje potepam po naši tako lepi domovini. Tudi takrat sanjam ali natančneje razmišljam, kako lepo bi nam lahko bilo, če ... Ja, veliko če- jev je.
Prvega vidim v tem, da bi bilo koristno, če ne bi kar naprej sebično živeli v svojem eg(ozim)u in bi kdaj pogledali tudi na ljudi okrog sebe. Jih kdaj kaj vprašali, a ne le, kako se počutijo. Se tudi pozanimali, kako oni gledajo na kakšen problem, na kakšno težavo. Ampak ne, mi raje buljimo vase, pa v pametne naprave, pogosto s čepki v ušesih, da postane svet okrog nas takšen, kot ne bi smel biti, neslišen in neviden. Če se že s kom pogovarjamo, se z malimi hišnimi ljubljenčki.
Drugi če vidim v naši nepripravljenosti pomagati sočloveku v težavah. Ne rečem, da niso med nami ljudje, ki znajo pomagati, ki znajo priskočiti na pomoč, ki znajo najti lepo besedo za sočloveka ... A ker sem tudi sam humanitarec, vem, kako je, ko slišim, da se trudim zaman, da naj se raje država, ali da tistemu, ki mu pomagam, nič ne manjka ... Morebiti tega ne opazijo, ker sveta okrog sebe ne vidijo, pomislim. Kdo mi tudi reče, da to delam tudi zase, za svojo korist. Ko bi vedeli, kako so zadeli! Kakopak tega ne delam zaradi materialnih koristi. Humanitaren, empatičen in pripravljen pomagati drugim sem pravzaprav zato, ker mi to hrani dušo.
Tretji če vidim v vojnah blizu nas in po svetu. Vedno so bili, so in bodo med nami tisti, ki so veliki, ki so močni, ki imajo v vrhu državnega aparata tirane, avtokrate, ki sprožajo vojne zaradi ozkih lastnih interesov. A se med nami najdejo mnogi, ki menijo, da so veliki ravnali prav (denimo Rusi), ker da jih je napadena stran (Ukrajina) sprovocirala. Torej lahko jaz svojo ženo, ker sem močnejši od nje, vsakokrat premikastim, ker se mi je zdelo, da me je sprovocirala, ker mi je denimo naročila, naj vendarle enkrat jaz skuham kosilo.
Četrti če vidim tudi v tem, da veliki popuščajo velikim, mali pa zanje niso nič drugega kot poslušni pajaci ali kolateralna škoda. Naj mali spišejo še tako pravične resolucije, kako naj se spor ali vojna končata, to za velike ne velja nič. Nič! Konec je šele takrat, ko se veliki naveličajo ali na koncu vendarle spoznajo, da se vse vojne končajo s porazom. A tega zdaj še ne vedo.
Peti če vidim v uničevanju družin, pomena družine. Ne le zato, ker mladi (skoraj) nikjer nimajo na voljo finančno dostopnega stanovanja, kjer bi začeli novo življenje, vprašam se tudi, kakšno življenje je to, če starša domov prihajata z dela šele pozno popoldne.
Šesti če vidim tudi v poskusu spreminjanja naravnih zakonitosti. Denimo v izumljanju vedno novih in novih spolov, kot da ne bi globoko v sebi vsi vedeli, da na naši zemlji obstajata le dva. Pustimo ob strani tistih nekaj promilov, ko se narava z nami kdaj tudi poigra. Kako pa se nekdo počuti v svoji koži, je - vsaj kar se mene tiče - njegova pravica. Kar pa ne pomeni, da mu lahko kdorkoli daje pravico, da lahko meni vsiljuje svoje mnenje ali svoj prav.
Sedmi če vidim tudi v naši (pre)odvisnosti od sodobnih tehnologij. Kar najbolj opazimo, ko zmanjka štroma, kot pri nas v Zasavju rečemo električni energiji. Ko vse obstane. Zdi se mi, da hodimo po robu, če nismo že napol zdrsnili čezenj. Še čip nam dajo v telo, pa smo pečeni. Že tako smo nadzorovani kot še nikoli doslej.
Bilo bi koristno, če ne bi kar naprej sebično živeli v svojem eg(ozim)u in bi kdaj pogledali tudi na ljudi okrog sebe
Osmi če vidim v vzgoji naših otrok. Ni prav, da mnogi starši v roke svojih otrok raje porinejo pametne naprave, kot pa da bi jih vzpodbudili, da prosti čas preživijo z njimi v igri (brez pametnih naprav), ob pogovoru, branju ali zunaj na sprehodu.
Deveti če vidim v pomanjkanju bralne kulture. Vse manj jih je med nami, ki še posegajo po klasičnih medijih, kakršen je denimo Večer, kjer še veljajo neka pravila. Žal mnoge med nami bolj zanimajo bombastični spletni naslovi v stilu "naj bi". Brez etike in morale. Prav je, da omenim še medijsko zakonodajo, ki jo ta oblast sprejema in je pravo skropucalo, ki bo služilo edino in le utišanju drugače mislečih.
Deseti če vidim v neenakopravnosti, ko govorimo o verski svobodi. Dejstvo je, da so naše korenine v krščanstvu, ki nas je oblikovalo mnogo bolj kot katerakoli druga religija. Medtem ko lahko veliko kritičnega preberemo, slišimo o nas kristjanih, Cerkvi in duhovnikih, na drugi strani nič podobnega ne slišimo o kakšni drugi religiji. Zanimivo, mar ne?
Enajsti če vidim v zanikovanju slovenstva, mačehovskega odnosa do našega jezika, naše kulture, običajev in šeg. Še muzej osamosvojitve, ki bi ga morali le še nadgrajevati, je ta oblast ukinila.
Dvanajsti če, potem pa za tokrat končam, vidim v zlaganosti politikov, ki botruje skorumpirani družbi, kjer velja le, ali si ali nisi naš. Zato ni čudno, da celo prvi med nami gratis letuje. O poznavanju naše zgodovine pa zgovorno govori prva med prvimi, ki ne ve niti tega, kdaj smo dobili prvo slovensko vlado.
Ampak, jaz še vedno "sanjam nov, pravični svet, ko bo zraven cveta cvet, ko ne bo vse odvisno od malih in velikih bogov, ko svet vojn in tegob zamenjal bo mali, beli golob." (del pesmi iz moje pesniške zbirke Iščem sonce)
