G. Igor Gošte, rojen leta 1964, z veliko mero gnusa piše o nekdanji skupni državi SFRJ, njenem predsedniku Titu in tedanjem sistemu. Istočasno pa poveličuje sebe kot nekdanjega pripadnika Slovenske vojske v letu 1991 – torej v času, ko ta formalno še niti ni obstajala – ter na najbolj črnogled način opisuje današnji parlament in vlado, katerih legitimnost izvira iz demokratičnih volitev, ki jih – tudi zaradi preteklosti – imamo danes.
Ob prebiranju njegovega zapisa sem začutil potrebo, da kot državljan in nekdo, ki je sam doživel ključne prelomnice naše skupne zgodovine, izrazim nekaj misli. Ne zaradi ideoloških nasprotij, temveč zato, ker verjamem, da javna beseda nosi odgovornost – posebno ko govori o zgodovini, ki je mnogi med nami nismo le brali, temveč jo živeli.
Sam sem rojen le desetletje po koncu druge svetovne vojne, torej v prvi polovici 50. let 20. stoletja. To pomeni, da sem skoraj desetletje starejši od gospoda Gošteta. Zato me še toliko bolj preseneti ton njegovega zapisa, ki na trenutke deluje, kot da piše nekdo, ki je dogodke neposredno po vojni doživel na lastni koži. Iz njegovega pisanja je sklepati, da govori kot priča obdobja takoj po osvoboditvi – kar časovno ne zdrži resne presoje. Tisti čas bolje poznam jaz, pa si vseeno ne dovolim tako pavšalnih sodb.
Spoštovani g. Gošte navaja, da je bil dr. Jože Pučnik komunistični politični zapornik, ob tem pa pozablja, da v SFRJ nikoli ni bilo formalno vzpostavljenega komunizma – obstajala je politična organizacija z imenom Zveza komunistov, vendar je šlo za družbeno in ekonomsko ureditev, ki se je po mnogih vidikih razlikovala od sovjetskega modela, kar priznavajo celo številni zahodni analitiki.
V njegovi interpretaciji nekdanje skupne države SFRJ in njenega voditelja Tita zaznam prezir, ki ne pozna razlikovanja med kritično refleksijo in osebno zamerljivostjo. Da, Tito in sistem sta imela svoje napake – vsak sistem jih ima. A prav ta država je omogočila mnogim dostop do izobraževanja, stanovanja, varne zaposlitve, kulturnega udejstvovanja. Ne pozabimo: to je bila Jugoslavija, ki je že v 60. letih odprla meje, razvijala samoupravljanje in ohranjala suverenost v času, ko so druge vzhodnoevropske države živele za železno zaveso.
V svojem pisanju uporablja izraze, kot so »žalostna in tragična resnica Tita in njegovih«, brez konkretnih dejstev, ter »prvi med prvimi« in »vladajoča klika«, pri čemer ni jasno, kdo naj bi to bil. Če že uporabljamo takšne označbe, potem bi bilo korektno, da se jih utemelji in podpre s konkretnimi imeni ali dogodki, sicer gre le za posploševanje in čustveno manipulacijo.
Še bolj skrb vzbujajoče je poveličevanje lastne vloge v letu 1991. Spoštujem vsak prispevek k osamosvojitvi – tudi najmanjšega. A Slovenska vojska takrat še ni bila oblikovana v sodobnem pomenu. Če je bil g. Gošte vključen v Teritorialno obrambo, prav – a naj pove, kje se je usposabljal, pod čigavim vodstvom, v kateri enoti. Če pa ne, naj se ne oklepa mitologije.
Kar posebno bode v oči, je dejstvo, da avtor s takšno lahkoto pljuva po družbenih sistemih, ki so omogočili razvoj infrastrukture, izobraževanja, kulture, zdravstva – področij, na katerih je tudi sam (sodeč po javno dostopnih podatkih) še danes zelo aktiven in od katerih ima koristi. Torej – sistem, ki mu je omogočil osnovno izobrazbo, osebni razvoj, svobodo izražanja, sedaj izkorišča za pljuvanje po vsem, kar je bilo zgrajeno pred letom 1991 in po njem.
Sam nisem idealiziral preteklosti. Niti ne poveličujem sedanjosti. A zaničevati vse – prejšnje in današnje – pomeni tudi zaničevati vse nas, ki smo skozi ta obdobja hodili pošteno, z delom in s spoštovanjem. Vsakdo ima pravico do svojega mnenja. A samopoveličevanje ob istočasnem razvrednotenju vsega, kar nas je oblikovalo kot posameznike in kot narod, ni pot naprej. To je predvsem simptom globokega notranjega nezadovoljstva in neplodne jeze, ki ne vodi nikamor – še najmanj pa k družbenemu dialogu.
Preteklost ni bila brez napak. A zaničevanje vseh njenih dosežkov ter sodobne ureditve, v kateri vendarle živimo svobodno, ne more biti zdravilo za morebitne osebne frustracije. Odgovorno državljanstvo pomeni tudi spoštovanje kompleksnosti zgodovine – ne zgolj njeno selektivno in črno-belo interpretacijo.
Dragan T. Grgić, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
