Digitalizacija je prišla brez fanfar in se udomačila hitreje, kot smo jo sploh opazili. V nekaj desetletjih smo iz analognega sveta zdrsnili v digitalnega, kot bi šlo za naraven korak — čeprav smo ga naredili precej spotoma in z manj razmisleka, kot bi ga namenili nakupu novega kavnega aparata. Danes živimo med sateliti, algoritmi in zasloni, a smo še vedno isti ljudje s starimi navadami in novimi igračkami.
Stoletje, ki je pospešilo življenje
Dvajseto je bilo stoletje vojn, totalitarizmov, tehnologij, množične družbe in globalizacije. V njem se je življenje ljudi spremenilo bolj kot v vseh prejšnjih obdobjih skupaj: živeli so dlje, postali bolj zdravi, bolj izobraženi in bolj mobilni; dobili so elektriko, gospodinjske naprave, avtomobile, množične medije in pozneje računalnike. Ženske so postale enakopravne, nastal je srednji razred, svet pa se je povezal in iz več imperijev preoblikoval v sistem nacionalnih držav.
To je bila včerajšnja sedanjost – podoba časa, ki smo jo delili mnogi med nami.
Modernost dvajsetega stoletja je verjela v napredek in osvobajanje posameznika, v razum in znanost, v varuško državo, enakopravnost in mednarodni pravni red. V zadnji tretjini stoletja je rodila otroke cvetja, ki so se uprli avtoritetam, razkrajali ideologije, raztapljali velike zgodbe. Relativizem je nadomestil racionalizem, prevladala sta ironija in cinizem. To je bil postmodernizem. Kapitalizem je premagal socializem, zgodovina naj bi se končala. Pa kaj še.
Preskok v hipermodernost
Prišlo je enaindvajseto stoletje. Čas se je preklopil na pospešek, in kdor misli, da razume svet okoli sebe, zagotovo ni prav bister. Modernost je prek postmodernosti preskočila v hipermodernost, kot jo imenuje francoski filozof Gilles Lipovetsky. Današnja preteklost enaindvajsetega stoletja ni le nadaljevanje včerajšnje sedanjosti – je drug planet.
Prejšnja, analogna svetova sta bila dva. Predmoderen je živel z naravo: zjutraj vstane, čez dan dela, zvečer gre spat; čez leto se menjajo letni časi. Vse v življenju se vrača, vse se plača; kar gre gor, bo prišlo tudi dol. Skratka: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Moderni analogni svet pa je bil linearen: čas teče naprej in priložnost izgubljena, ne vrne se nobena. Zvečer ni treba iti spat – le prižgati luč. Ko v Londonu zahaja sonce in se zapira borza, v New Yorku vstajajo in nadaljujejo trgovanje, ki ga bodo ob svojem večeru predali Tokiu. Velemesto nikoli ne spi. Stvari se morajo spreminjati na bolje in sprememba je edina stalnica – po možnosti navzgor: napredek je zaukazan.
V postdigitalno dobo
Potem pa je prišlo enaindvajseto stoletje in čas je dobil pospeške, izgubil pa smer: ni več niti cikličen niti linearen. Svet je postal muhast, negotov, zapleten in dvoumen, kot sosledje in hkratnost številnih kriz: trajnih permakriz, ki se prelivajo v hkratne polikrize. In komuniciramo enako: hipoma in hkrati. Sporočilo, ki ga pošljemo s pametnega telefona z enega konca sveta na drugega, pogosto prispe prej, kot naše oko trepne. Ne le to. Mnogi, še posebej mladi, komunicirajo simultano prek več platform: na telefonu, tablici, računalniku, igralni konzoli … Nam se zdi, da je vse to padlo z neba v zadnjih letih, a resnica je drugačna: v ta hipni, vzporedni digitalni svet smo vstopali postopoma, počasi, skoraj neopazno – skozi celotno dvajseto stoletje.
Vesoljska doba je že tu. Brez satelitov ne bi več znali živeti: navigacija, meteorologija, telekomunikacije, logistika, nadzor – vse visi na nevidni mreži nad nami
Prva računalniška revolucija se je zgodila že sredi prejšnjega stoletja, in še njeni nosilci niso razumeli, kaj se dogaja. Thomasu Watsonu, takratnemu predsedniku uprave IBM, pripisujejo izjavo iz leta 1943: "Mislim, da je svetovni trg za morda pet računalnikov." Morda tega res nikoli ni izrekel, a razpoloženje časa je natančno ujel. V petdesetih letih je IBM povsem resno ocenjeval, da računalniki ne bodo nikoli postali gospodinjski, kaj šele žepni predmeti, ampak bodo ostali veliki in dragi stroji za velike organizacije.
Leta 1969 štiri ameriške univerze poveže ARPANET, predhodnik današnjega interneta, razvit s sredstvi ameriškega ministrstva za obrambo. Istega leta IBM preneha s paketno prodajo strojne in programske opreme in s tem – nehote – omogoči rojstvo samostojne programske panoge in tehnoloških velikanov, kot je Microsoft. Leta 1971 Intel izdela prvi mikroprocesor in s tem omogoči rojstvo osebnih računalnikov.
Sledi internetna revolucija, ki se v prvem desetletju že našega stoletja zaokroži z mobilno digitalizacijo, oblačno, veliko podatkovno in platformno ekonomijo. Po splošno dostopni umetni inteligenci (ChatGPT) leta 2022 smo prešli v postdigitalno dobo, ko digitalni stroji in orodja niso več novosti, temveč civilizacijska infrastruktura – tako temeljna, da jo skoraj ne opazimo več.
Digitalni svet je globaliziran, neodvisen od meja in carin, ki jih v analogni svet uvaja ameriški predsednik Donald Trump. Za njegovim hrbtom sedijo sodobni tehnološki baroni in pazijo, da ne ogrozi posla, ki hipoma in hkrati teče okoli planeta – dobesedno: na tleh in v orbiti. Vesoljska doba je že tu. Brez satelitov ne bi več znali živeti: navigacija, meteorologija, telekomunikacije, logistika, nadzor – vse visi na nevidni mreži nad nami.
Največja nevidna revolucija
Gledano z današnjega stališča je bil najpomembnejši proces, ki je potekal v dvajsetem stoletju – in ki bo najbolj vplival na našo prihodnost – digitalizacija. To je naša današnja preteklost. Tisti, ki so jo živeli kot včerajšnjo sedanjost, tega niso vedeli. Le tu in tam je kakšen umetnik slutil začetek. Karel Čapek je leta 1920 napisal dramo o robotih. Orson Welles je leta 1938 s "napadom Marsovcev" pokazal moč dezinformacij, še preden smo sploh imeli televizijo, kaj šele družbena omrežja. Kakšen ekscentrični znanstvenik, kot je Ray Kurzweil, je napovedoval singularnost – trenutek, ko bodo računalniki dosegli in presegli naše kognitivne sposobnosti Večina pa je živela običajna življenja: kupovala nove avtomobile, občasno pobijala sosede čez plot zaradi krvnih zrnc in drugih lokalnih mitov, ter preživljala stoletje, ki je prekipevalo od dogodkov, ki pa jih danes – gledano nazaj – ne štejemo več med posebej pomembne. Komaj še kdo ve, da so se zgodili.
V postmodernosti smo se znašli zaljubljeni vase, hipernarcisi, ki se kot Doriani Greyi gledamo v svoje slike na družbenih omrežjih, prepričani o lastni pametni pomembnosti, ki tvori hiperdemokracijo našega časa, v kateri šteje vsako mnenje – bedaka in strokovnjaka. Zagnani v hiperpotrošništvo, ki nam vse ponuja takoj in zdaj po zmerni ceni: mnoga oblačila se danes po prvi nošnji bolj splača vreči stran kot oprati. Tukaj smo.
In kaj nam vse to pove o prihodnosti? Morda to, da se nikoli ne začne tam, kjer jo iščemo
O digitalizaciji, algoritmih in hipermodernosti vemo že skoraj vse; o sebi pa še vedno presenetljivo malo. Drsamo po zaslonih, a hkrati mislimo, čutimo, dvomimo in upamo – počasi, nepopolno, a človeško. Stroji so hitrejši, natančnejši, doslednejši, a tudi ujeti v logiko, ki je ne znajo preseči. Ljudje pa znamo: zmotiti se, se pobrati, si premisliti trikrat na dan in se zraven še vedno imeti za racionalna bitja.
Če je tehnologija zrcalo, potem nas prihodnost ne čaka kot svet pametnih naprav in butastih ljudi, temveč kot svet, v katerem bomo morali šele ugotoviti, kaj je vredno naše pozornosti. Zasloni bodo morda merili naše korake, utrip in spanje, ne bodo pa merili naše neumnosti – to moramo meriti sami, in tudi pri tem smo redko dosledni.
Kvantni računalniki bodo reševali enačbe, mi pa bomo še vedno reševali lastne zamere. Sateliti bodo krožili nad nami, mi pa bomo krožili okoli svojih starih predsodkov in novih zamer, kot da gre za naravni zakon. Algoritmi bodo morda znali napovedati vreme, ne bodo pa napovedali, zakaj bomo jutri spet užaljeni zaradi nečesa, česar se pojutrišnjem ne bomo več spomnili. In tudi če bi nam to povedali, jim ne bi verjeli – ker smo vendarle ljudje, ne stroji.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
