"Gospe in gospodje! Zdaj boste za gledati videli največji čudež vseh časov – najmučnejšega, mučnega Adolfa, ki ga doslej še nihče ni premagal. Gospe in gospodje! Prosim, sedaj bo prišel mučni Adolf, prosim lepo!"
Ko gre za domišljijo, je težko preseči Astrid Lindgren in njeno Piko Nogavičko. A ravno to je nedavno uspelo umetno inteligentnemu hišnemu pucfleku Elona Muska po imenu Grok, ki je na omrežju X oznanil, da je Elon Musk, gospe in gospodje, telesno bolje pripravljen od LeBrona Jamesa in Mika Tysona, pametnejši od Leonarda da Vincija in smešnejši od Jerryja Seinfelda. Najmučnejši mučni Elon, prosim lepo.
Grokovih trditev o Muskovi najmučnejši moči danes ne boste več našli na družbenih omrežjih, saj so bile le dan ali dva po objavi potihoma izbrisane. Musk pa se je posul z digitalnim pepelom in izjavil, da je bil Grok "žal manipuliran z agresivnimi pozivi, zaradi katerih je izrekel absurdno pozitivne stvari o meni".
Če je Musk s tem želel ubraniti intelektualno avtoriteto svojega hišnega inteligenta, mu to vsekakor ni uspelo. Vseeno je namreč, ali je bil Grok izvorno butast oziroma so ga slabo sprogramirali Muskovi nevidni kuratorji algoritmov, ki skrbijo, da je umetna inteligentnost usklajena z neume(s)tnimi interesi lastnikov platform, ali pa je preprosto tako šlampasto sestavljen, da ga je mogoče z nekaj spretnimi izzivi sprovocirati v izjavljanje absurdnih bedarij. LeBrona resda muči išias, ampak Elon, dragi, trditev, pa čeprav izzvana, da si telesno bolje pripravljen od njega, je morda smešnejša od Jerryja Seinfelda, inteligentna pa gotovo ne.
Seveda bi bila napaka, če bi vpliv vse hitrejšega razvoja umetne inteligence na družbo ocenjevali le na podlagi Grokovih neumnosti. UI je transformativna tehnologija. Prinaša veliko dobrega, a tako kot vsaka tehnologija povzroča tudi tveganja. Ne gre za to, da bi bila umetna inteligenca po definiciji dobra ali slaba. Tako kot večina človeških izumov od pradavnine (z očitno izjemo jedrskega orožja in pice z ananasom) je sama po sebi vrednostno nevtralna – česar pa ne moremo vedno trditi za tiste, ki jo nadzorujejo in uporabljajo za doseganje svojih ne vedno najplemenitejših interesov.
Elon Musk je bil že večkrat zasačen pri vplivanju na Grokove odgovore, tako da ustrezajo njegovim pogledom na svet. Julija letos je izjavil, da spreminja Grokov algoritem, "da bi preprečil papagajsko ponavljanje trditev tradicionalnih medijev", da je več političnega nasilja na desnici kot na levici. Kmalu zatem je Grok začel hvaliti Hitlerja in se označevati za "mehaničnega Hitlerja". Najmučnejši Adolf, gospe in gospodje. Prosim lepo. Musk se je seveda ponovno opravičil. Nikoli več. Do naslednjič.
Umetna inteligenca še zdaleč ni tako mehanična in avtonomna, kot se nam pogosto zdi. Čeprav jo nekateri želijo predstaviti kot čarobno in popolnoma samostojno programsko opremo, v resnici stoji na vrhu ogromne človeške piramide. Za vsakim modelom stojijo ljudje, ki čistijo in označujejo podatke, testirajo prompte, ocenjujejo odgovore, iščejo napake, oblikujejo vmesnike, pripravljajo in popravljajo navodila za algoritme, pišejo in prevajajo besedila, snemajo glasove, fotografije in video posnetke, upravljajo podatkovne centre, kopljejo minerale za čipe ter v nizko plačanih in pogosto obskurnih pogojih preverjajo rezultate.
Umetno inteligenco je treba uporabljati inteligentno. Površna uporaba UI nas ne dela bolj pametne, ampak prej obratno.
Zakaj je to pomembno vedeti? Najprej zato, ker je treba UI uporabljati etično – to pa zahteva poznavanje okoljskih in socialnih stroškov, ki jih povzročamo z njeno uporabo. Še bolj pomembno pa je razumeti, da je na skoraj vsakem od teh nevidnih nivojev človeških intervencij, ki se skrivajo pod krinko navidezne avtomatičnosti in nevtralnosti mehaničnega učenja, mogoče vplivati na izid. To ni teoretična možnost – to se dogaja. In ne vedno na tako očiten in butast način, kot to počne Grok v čaščenju psihofizičnih sposobnosti svojega gospodarja.
Umetno inteligenco je treba uporabljati inteligentno. Površna uporaba UI nas ne dela bolj pametne, ampak prej obratno. Ljudje, ki na družbenih omrežjih skušajo dokazati svoj prav in se ob tem sklicujejo na umetno inteligenco, spominjajo na žrtve botoksa, ki se med seboj prepirajo, katera izmed njih ima lepše ustnice.
Pa da ne bi kdo razumel, da se grem ludistični upor proti umetni inteligenci. Sveta ne moremo zavrteti nazaj in tega ne bi smeli niti poskušati, tudi če bi to bilo mogoče. UI ne le obeta, ampak že prinaša ogromen in pozitiven napredek na mnogih področjih – od medicine, varovanja okolja do vsakdanjega življenja. A da bi ta ogromen potencial izkoristili v korist družbe in posameznikov in se izognili vsem pastem, ki jih prinašajo manipulacije in zlorabe, je treba najprej vložiti bistveno več napora v izobraževanje, ki je potrebno, da tehnologijo razumemo in upravljamo, namesto da bi preko nje nekdo upravljal z nami.
Potrebna je tudi regulacija. Trenutni ihtavi poskusi, da se pod ameriškim pritiskom v Evropi odrečemo pravici, da ustrezno uredimo uporabo UI in preprečimo njene zlorabe, imajo lahko izjemno resne posledice za prihodnost Evrope kot prostora demokratičnosti, človekovih pravic in svoboščin. Navsezadnje vsi, vključno z Američani, sprejemamo regulacijo in stroge pogoje na večini drugih področij. Tudi atomskih jeder ne more cepiti vsakdo kot polena v svoji drvarnici, čeprav se zavedamo, da je treba zmanjšati uporabo fosilnih goriv. Od farmacevtske industrije upravičeno zahtevamo, da se podredi vsem zahtevnim postopkom, preden na trg pošlje nova zdravila. Ne vem, zakaj bi se odrekli pravici (in dolžnosti), da podobne varovalke uvedemo tudi glede tega, kar nam Grok in pajdaši (predvsem pa njihovi lastniki) špricajo direktno v možgane.
Za uspešno izkoriščanje vseh pozitivnih plati tehnološkega razvoja - in zaščito pred temnimi platmi njene (zlo)rabe - je treba umetno inteligenco demistificirati. Tudi v najbolj razviti, še neobstoječi inačici ne bo šlo za odnos med človeštvom in tehnologijo, ampak za odnose med ljudmi – skozi in z uporabo tehnologije. Tudi tu gre na koncu za razmerja moči. Naš odgovor bo zahteval več človeške inteligence, kreativnosti in samozavesti. Če se vas vse pogosteje loteva tesnoba ob misli na skorajšnjo nadvlado tehnologije, ki bo človeštvo podredila tiraniji umetno inteligentnih botov in robotov, si še enkrat preberite Piko Nogavičko. Tako je njen obisk v cirkusu razložil Grokov kolega ChatGPT:
"Prizor, v katerem Pika premaga Mučnega Adolfa, je šolski primer subverzije moči. Mučni Adolf pooseblja institucionalno, odraslo, spektakelsko moč, ki zahteva slepo občudovanje. Pika pa stopi na oder kot njegovo popolno nasprotje: otrok, deklica, svobodna in igriva, brez potrebe po dokazovanju. Ko premaga Adolfa, razbije predstavo o tem, kdo sme biti močan – in kdo naj bi ostal šibek."
"Tule ni plac za špase," je Piki zabrusil cirkuški ravnatelj, "puberi se, dokler tvoje nesramnosti ne sliši mučni Adolf."
"Didel didel dajčka, mi imamo zajčka," mu je odgovorila Pika, potem ko je orjaka ročno položila na hrbet.
Astrid Lindgren je razumela razmerja moči. Ni nevarnosti, da bi nam kadarkoli vladali roboti. Če nas bo kdo podjarmil, bodo to najbolj mučni Adolfi iz mesa in krvi. A le, če jim bomo to sami dopustili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
