Proti koncu šolskega leta sem bil povabljen v Evropsko šolo v Strasbourgu na razgovor na temo Prehodi v demokracijo, ki so ga za učence zadnjega letnika srednje šole pripravili učitelji zgodovine. Skupaj s tremi kolegicami iz Albanije, Romunije in Ukrajine sem bil povabljen, da z učenci in učitelji delim svoje spomine in vtise na čase, ko se je v državah, iz katerih prihajamo, zgodil prehod iz prejšnjih režimov v demokracijo. Bilo je v petek popoldne, na vroč junijski dan, in dvorana je bila polna sedemnajstletnikov, ki so se potili in z vsemi oblikami neverbalne komunikacije sporočali, da njihova prisotnost ni bila povsem prostovoljna. Verjetno so za vikend imeli drugačne načrte, poleg tega se je neusmiljeno bližal čas mature, zame osebno še vedno eno najbolj stresnih obdobij v življenju.
Zgodbe mojih sodelavk, ki so učence nagovorile pred menoj, so bile čustvene in doživete – osebne izkušnje iz časov, ki niso bili lahki in ki si jih večina današnje mladine težko predstavlja. Vse tri pa so svoj nagovor zaključile bolj ali manj podobno: da je bilo pred prihodom demokracije zelo težko, potem pa je prišla svoboda. Učenci, ki so sedeli v dvorani, in njihovi vrstniki danes živijo življenje, kakršnega same v njihovih letih niso poznale, zato morajo biti hvaležni.
Ta zadnja pripomba o hvaležnosti me je spodbudila, da sem bil v svojem nagovoru še bolj zoprn, kot sem po navadi. Res je, mojih izkušenj ni mogoče metati v isti koš s tistimi iz Albanije, Romunije ali Ukrajine pred tridesetimi leti ali več. V času srednje šole sem živel v državi, ki danes ne obstaja več. Režim v Jugoslaviji v osemdesetih letih je bil manj represiven in zaprt kot tisti v državah mojih sodelavk. A po drugi strani je bila tudi naša bivša država daleč od tega, da bi bila odprta, svobodna in demokratična. Moji otroci in njihovi vrstniki, tako v Sloveniji kot v drugih državah, danes gotovo živijo v pogojih, ki so bistveno prijaznejši – tako glede osebne svobode kot glede življenjskega standarda. Ta se je, za veliko večino ljudi, ne le za tiste privilegirance, ki imajo starše zaposlene v evropskih institucijah, bistveno izboljšal. Sicer ne čisto za vse in za mnoge ne toliko, kot bi si želeli ali pričakovali – pa vendarle.
Navkljub vsemu sem položil na srce na pol pozorni publiki in njihovim profesorjem, da je zadnja stvar, ki bi jo morali v današnjem svetu izkazovati, hvaležnost. Do kogarkoli – in še posebej do generacije njihovih staršev. Res je, ko sem bil gimnazijec, sem živel materialno slabše od njih in v državi, ki kljub nostalgičnim interpretacijam preteklosti, ki jih danes širijo nekateri, ni bila ne demokratična ne svobodna. A v primerjavi z generacijo mojih otrok je obstajala ena bistvena razlika: nikoli niti za trenutek nisem dvomil, da bo prihodnost boljša od sedanjosti, in bil sem popolnoma prepričan, da bom tudi sam del te spremembe na bolje. Te samozavesti in optimizma glede prihodnosti danes ni več. Ne za mojo generacijo – in še manj za mlade. Mi smo odraščali v tranziciji proti demokraciji, vaša tranzicija pa gre očitno v nasprotno smer. Zato ne bodite hvaležni – imate vse razloge in pravico, da ste nezadovoljni in jezni.
V tistem trenutku sem opazil, da so se prisotni profesorji začeli nervozno prestopati, ravnatelj pa si je s tresočo roko začel brisati znoj s čela. Očitno so začeli razmišljati, da ni bila najboljša ideja, da so me povabili. Postalo mi je jasno, da moram kot odgovoren starš pojasniti svoje besede, da me ne bi obtožili hujskanja k revoltu.
Mlade, rojene v začetku novega tisočletja, so zaznamovale ekonomske in finančne krize, podnebne spremembe, vojne in epidemija. To je svet, ki ga poznajo
Jeza je razumljiva in legitimna, sem pojasnil, a brez kritičnega razmišljanja postane zgolj adrenalinska injekcija, ki jo bo nekdo slej ko prej zlorabil proti vam. Tudi kritično razmišljanje se ne more reducirati zgolj na kazanje sredinca vsemu, kar vam gre trenutno na živce. Zahteva kritičnost tudi do sebe in do dejstev, na podlagi katerih sprejemate svoja stališča. Če boste jezni in kritični, potem imate možnost spremeniti svet. Če boste samo jezni, potem bo nekdo drug svet spremenil mimo vas – in proti vam.
Nedavne raziskave javnega mnenja in globalne študije (med drugim Cambridge University, Open Society Foundations in International IDEA) kažejo, da med mladimi v številnih državah, vključno z zahodnimi demokracijami, narašča nezadovoljstvo z demokracijo. Mlajše generacije vse pogosteje izražajo pripravljenost podpreti močne voditelje, ki bi obšli parlamentarne mehanizme, hkrati pa izgubljajo zaupanje v učinkovitost in etičnost demokratičnih institucij. V večini držav mladi v primerjavi s povprečjem prebivalstva še vedno v večjem številu podpirajo stranke, zavezane demokratičnim načelom. A res je tudi, da se podpora ekstremnim, nacionalističnim in avtoritarnim idejam med mladimi širi hitreje kot pri preostalem prebivalstvu. Kmalu bomo torej prišli do točke, ko ne bomo mogli več z gotovostjo računati na to, da nas bodo mladi rešili pred lastnim koketiranjem z nazadnjaštvom, nestrpnostjo in sovraštvom.
Odzivi na te podatke o spremembah političnih in ideoloških stališč med mladimi so različni. Večinoma gre za zaskrbljenost – popolnoma upravičeno, seveda –, veliko pa je tudi gole zgroženosti in obsodb: smrkavci razvajeni, namesto da bi bili hvaležni za to, kar imajo. Vse večjo podporo avtoritarnim idejam pripisujejo neznanju in dezinformiranosti. Če bi le imeli prave podatke in dejstva, potem bi tej mulariji kmalu postalo jasno, da je demokracija "super-duper" daleč najboljši družbeni sistem, ki obstaja.
Neznanje, tudi zgodovinsko – o tem, kaj se je dogajalo in kaj se lahko zgodi ljudem, tudi in še posebej mladim, v avtoritarnih sistemih in diktaturah – je seveda pomemben dejavnik. Zato bi moral biti eden najpomembnejših odgovorov na te trende maksimalno investiranje v izobraževanje. Tudi dezinformacije so dejstvo in problem. A pri tem ne gre pozabiti, da pri dezinformacijah ne obstaja le ponudba, ampak tudi povpraševanje. Laži in manipulacije, ki jih našim sodržavljanom servirajo zlobni ruski troli, so tako učinkovite predvsem zato, ker vse več ljudi aktivno išče informacije, ideje in stališča, ki jih čustveno želijo in potrebujejo. In prepoznavajo in nagovarjajo njihovo jezo – brez kritičnega razmišljanja.
Upada podpore demokraciji kot sistemu torej ne bomo mogli ustaviti zgolj z ukrepi proti dezinformacijam – ne med mladimi in ne med njihovimi starši. Nihče ne bo zgolj zaradi fact-checkinga ponovno vzljubil demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. Treba se je vprašati, zakaj so ljudje danes tako jezni. In ko enkrat identificiramo prave razloge – ti pa so večinoma socialne in ekonomske narave –, bo treba najti učinkovite odgovore nanje. Ključna ugotovitev prej omenjenih raziskav ni, da mladi zavračajo demokracijo kot vrednoto – temveč predvsem to, da ne verjamejo več v način, kako se demokracija danes izvaja. Mladi – in ne samo mladi – bodo znova začeli verjeti, da je demokracija "super-duper" najbolj kul družbeni sistem, ko bodo imeli materialne dokaze, da je ta sistem pripravljen in zmožen prepoznati ter upoštevati njihove legitimne interese in pričakovanja: glede izobraževanja, glede stanovanj, glede zaposlitve, glede okolja, glede varnosti. Glede prihodnosti. Ljudje bodo začeli ponovno verjeti v demokracijo, ko bodo imeli dokaze, da politiki, ki imajo sicer polna usta demokratičnih in humanističnih vrednot, te vrednote spoštujejo in uveljavljajo ne zgolj takrat, ko jim to ustreza, temveč vedno – tudi in predvsem takrat, ko je najtežje. Ker je to takrat najbolj pomembno. Na primer v Gazi.
Golo zgražanje nad izgubo zaupanja v demokracijo ne vodi nikamor – oziroma zgolj na slabše. "Zakaj ta razvajena generacija Z ne mara demokracije?" Namesto da vihamo nos, raje razmislimo o njihovi izkušnji z njo. Mlade, rojene v začetku novega tisočletja, so zaznamovale ekonomske in finančne krize, podnebne spremembe, vojne in epidemija. To je svet, ki ga poznajo. To je edini svet, ki ga poznajo. Zaupanje v prihodnost, s katerim sem odraščal jaz, sta zamenjala negotovost in strah. In jeza nad nemočjo, nepripravljenostjo in neučinkovitostjo politike, da na katero koli od teh groženj ponudi ustrezne rešitve. Generacija Z. Konec abecede. In potem postanejo polnoletni in dobijo volilno pravico. In mi smo zgroženi, ker jih je vedno več, ki svoj glas uporabijo za to, da nam pokažejo sredinec.
