Svojo profesionalno kariero sem začel pred več kot tridesetimi leti v tedaj komaj vzpostavljeni slovenski diplomaciji. Kmalu sem odšel na delo v mednarodno organizacijo, vendar sem ves čas ostal v stiku z delom številnih odličnih slovenskih diplomatov in strokovnjakov za mednarodne zadeve. Težava slovenske zunanje politike nikoli niso bili kadri, ampak predvsem pomanjkanje interesa, idej in samozavesti slovenske politike na področju mednarodnih odnosov. Če odštejemo predsedovanja EU, ki Sloveniji pripadajo po abecednem vrstnem redu, in prvo članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov, lahko vidnejše uspehe na tem področju preštejemo na prste ene roke. Simptomatična je anekdota, ki mi jo je povedal slovenski diplomat iz časa ministrovanja Karla Erjavca, ki je za vse vrste situacij in pomembnih odločitev v mednarodnih organizacijah podajal eno samo navodilo: Glasujte z večino.
Tako je bilo - do danes. Slovenska zunanja politika je glede genocidnega prelivanja krvi v Gazi zavzela drugačno stališče. Od priznanja palestinske države junija lani se je zvrstilo več diplomatskih, političnih in ekonomskih odločitev in dejanj, ki so Slovenijo postavile med tiste evropske države, ki se najodločneje zavzemajo za povečanje pritiska na Izrael in čimprejšnje končanje morije v Gazi. Je to dovolj? Se lahko začnemo trepljati po ramenih? Gotovo ne – predvsem zato, ker Izrael še vedno nadaljuje svoja dejanja, v Gazi pa vsak dan še vedno umira na desetine ljudi – če ne v bombardiranjih, pa zaradi pomanjkanja humanitarne pomoči, hrane, zdravil in osnovne zdravstvene oskrbe.
Zakaj je prišlo do spremembe v naši zunanjepolitični drži? Nedvomno ni enoznačnega odgovora, a pomemben dejavnik je bil javni pritisk. Slovensko javno mnenje – zgroženo nad izraelskim divjanjem v Gazi ter obenem nad mlačnostjo evropske politike – je slovenski politiki jasno sporočilo, da zahteva drugačno, bolj odločno držo. Slovensko politično vodstvo je to sporočilo razumelo. Postalo jim je jasno – za razliko od nekaterih drugih evropskih politikov – kakšne posledice bi imelo nadaljnje omahovanje in brezbrižnost ob gledanju nekaznovane nečlovečnosti pred očmi svetovne javnosti.
Verjamem, da ne gre (zgolj) za politično pozicioniranje ali nabiranje točk, ampak za razumevanje zgodovinske prelomnosti časa, v katerem živimo. Politika, ki ima sicer polna usta demokratičnih in humanističnih vrednot, a na te pozabi, ko je to najbolj potrebno, sama pripravlja teren tistim, ki bi vladali brez demokracije, brez človečnosti in brez spoštovanja človekovih pravic. Ob umiranju Palestincev v Gazi umirajo tudi možnosti za preživetje demokracije – povsod, kjer se še ohranja pri življenju.
Odločnejša slovenska politika morda še ne kaže neposrednih učinkov na izraelsko ravnanje, vendar prispeva k večjemu pritisku na evropske države, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov še vedno iščejo izgovore, zakaj ne storijo ničesar – ali vsaj ne dovolj. To je pomembno in ustvarja možnosti, da do premikov vendarle pride. Upajmo, da čim prej. Odločno zavzemanje za konec izraelskega nasilja v Gazi pa postavlja tudi ogledalo slovenskim politikom, ki s papagajskim ponavljanjem floskul o "podpori Hamasu" in z označevanjem vsake kritike izraelske politike za antisemitizem razgaljajo predvsem sami sebe.
A Palestinci v Gazi še vedno umirajo – vsak dan. Zato je vprašanje, kako naprej. Za slovensko zunanjo politiko je smer jasna: še bolj odločno zavzemanje za pritisk na Izrael in za ustavitev umiranja Palestincev. Tudi slovenska javnost ne sme popustiti pri pritisku – ta je že doslej igral ključno vlogo. Imam pa tudi nekaj misli o tem, kako se izogniti pastem, ki niso le moralno sporne, ampak objektivno škodujejo prizadevanjem za mir.
Najprej: odnos do Hamasovih zločinov 7. oktobra in zajetja talcev. Obsodba Hamasovih zločinov v ničemer ne relativizira izraelske odgovornosti glede tega, kaj se je zgodilo pred in po 7. oktobru in nikakor ne zmanjšuje učinkovitosti naše podpore Palestincem – nasprotno, jo krepi. Poskusi opravičevanja Hamasovega početja Netanjahuju in njegovim zaveznikom ponujajo priročne izgovore, s katerimi upravičujejo svoje ravnanje pred izraelsko in svetovno javnostjo. Nehajmo jim pri tem pomagati.
Drugič: upravičeno ogorčenje nad početjem Izraela prepogosto zdrsne v nevarno posploševanje – pripisovanje odgovornosti za genocid vsem Izraelcem ali celo vsem Judom. Daleč od tega, da bi želel večino zgroženih in zaskrbljenih ljudi – med katerimi sem tudi sam – obtoževati antisemitizma. A vseeno obstaja nezanemarljivo število ljudi, ki se ne morejo upreti "skušnjavi upravičenega sovraštva do Judov". Spomni na grenko judovsko šalo: Antisemit je tisti, ki sovraži Jude bolj, kot si zaslužijo.
Genocida v Gazi ne bomo ustavili, če bomo krivdo zanj pripisovali vsem Izraelcem – še manj pa vsem Judom
Koketiranje z antisemitizmom – četudi v čustvenem zanosu – ni samo po sebi obsojanja vredno, temveč tudi spodkopava napore za končanje genocida in dosego pravne odgovornosti za storjena dejanja. Nedavno sem se na družbenem omrežju zapletel v razpravo, ki jo je sprožila izjava uporabnice o "norem in morilskem narodu". Verjamem, da je bil izraz uporabljen v afektu, a to ga ne naredi nič manj spornega. Simptomatični so bili tudi komentarji – od zavračanja "politične korektnosti«"(kar je sicer klasična retorika skrajne desnice) do izjave: "Hitler je že vedel, kaj dela."
V javnem diskurzu je sionizem postal sinonim za Netanjahujevo politiko do Gaze in Palestincev – in to je problematično. Sionizem je kompleksen pojem, katerega pomen je odvisen od konteksta. V osnovi gre za nacionalno gibanje Judov za ustanovitev lastne države. Priporočilo Sveta Evrope iz leta 2022 o Ohranjanju spomina na holokavst in preprečevanje zločinov proti človečnosti poudarja nujnost "ocene ključnih dejavnikov, ki so oblikovali zgodovino judovskega naroda v moderni dobi, vključno s sionizmom v kontekstu porasta antisemitizma ob koncu 19. stoletja ter kot gibanje za narodno neodvisnost po vzoru revolucij leta 1848, da bi se izognili nevarnemu in spornemu poenostavljanju".
Do tega, kaj se je dogajalo po ustanovitvi Izraela in kako ta država ravna s Palestinci, je seveda legitimno in nujno zavzeti kritično stališče. Problematično pa postane, ko se antisionizem izraža kot zanikanje pravice Izraela do obstoja. Pustimo ob strani prepričanja nekaterih ortodoksnih judovskih ločin, ki to zavračajo iz verskih razlogov – prepričanje, da je vzrok konflikta obstoj Izraela, nas pripelje do logičnega zaključka: edina rešitev je uničenje Izraela. Z novim genocidom za končanje drugega?
Genocida v Gazi ne bomo ustavili, če bomo krivdo zanj pripisovali vsem Izraelcem – še manj pa vsem Judom. Tako kot za agresijo na Ukrajino ne moremo kriviti vseh Rusov. Redukcija takšnih konfliktov – ki sta sicer po okoliščinah zelo različna – na etnično raven samo olajšuje skrivanje odgovornih posameznikov za fasado "obrambe nacije pred sovražnim svetom".
Skušnjava upravičenega sovraštva ni teoretična izmišljotina. Nedavno so na bencinski črpalki blizu Milana, pred očmi njegovega mladoletnega sina, pretepli francoskega Juda, ker je nosil tradicionalno judovsko pokrivalo. Takšnih incidentov je vedno več - in to nas mora skrbeti. Ne le zato, ker škodijo našim prizadevanjem za konec palestinskega trpljenja, ampak tudi zaradi naše lastne evropske zgodovine – ki je očitno ves čas bližje, kot bi si želeli priznati.
