Naslov je namenoma provokativen. Izraz "Cigan" je žaljivka, ki jo mnogi še vedno uporabljajo za pripadnike romske skupnosti. Ljudje, ki soljudi neradi označujejo z žaljivkami, jih imenujejo Romi. Beseda Rom, tako kot Romi sami, izvira iz Indije in preprosto pomeni "človek".
Morda boste ugovarjali, da gre za novodobno prebujensko izmišljotino, usmerjeno proti tradicionalnim vrednotam in pogledom na svet, v katerem ni bilo prostora za Rome, ampak samo za Cigane. Do neke mere je to res. "Cigan" je bil tradicionalen in v preteklosti prevladujoč izraz za pripadnike romske skupnosti. Del koncentracijskega taborišča Auschwitz, v katerem so 2. avgusta 1944 nacisti umorili skoraj tri tisoč internirancev, med njimi veliko žensk in otrok, se ni imenoval Romski tabor, ampak Zigeunerlager. Na obletnico tega dogodka Romi in z njimi vsi, ki soljudi ne označujejo z žaljivkami, obeležujejo spomin na romski genocid.
Teh tri tisoč žrtev je zgolj manjši del vseh med drugo svetovno vojno pobitih Romov. Natančno število je težko določiti, a večina ocen se giblje med 300.000 in 700.000 žrtvami. Romski genocid mnogi imenujejo tudi "pozabljeni genocid", saj za razliko od drugih kategorij žrtev nacizma ni bilo veliko sistematičnega raziskovanja tega poglavja najbolj temačnega obdobja v novejši zgodovini. Spomin na romske žrtve nacizma je dolgo časa živel zgolj med Romi – v tišini, kot del ustnega izročila. Ni bilo institucij, držav, vidnih posameznikov niti kolektivnega občutka krivde ali odgovornosti, ki bi omogočili, da romske žrtve ne bi postale le statistični detajl v opombah pod črto zgodovinskih poročil.
Deklica z žalostnimi očmi
Ena od pretresljivih osebnih zgodb iz tega obdobja je usoda deklice z žalostnimi očmi, ki na eni najbolj znanih fotografij iz časa holokavsta prestrašeno gleda s priprtih vrat živinskega vagona na poti v koncentracijsko taborišče. Dolgo časa je veljalo, da gre za Judinjo, dokler je ena od preživelih sopotnic ni prepoznala. V resnici je bila deklica Romkinja Anna Maria Steinbach, ki so jo njeni bližnji ljubkovalno imenovali Settela. Rojena je bila 23. decembra 1934 v vasi Buchten na jugu Nizozemske. 16. maja 1944 so nacisti Settelo skupaj z materjo, brati, sestrami in drugimi sorodniki aretirali in jih zaprli v zbirni tabor Westerbork, kjer je tudi nastala znana fotografija. Tri dni kasneje, 19. maja 1944, so jih skupaj z drugimi 244 Romi in nekaj judovskimi zaporniki natlačili v živinske vagone. Pred njimi je bila dolga in mučna pot do taborišča smrti – Auschwitz-Birkenau. Tam je Settela preživela zadnje tedne svojega kratkega življenja. Med 31. julijem in 3. avgustom 1944 so jo skupaj z materjo, sorojenci, teto in nečaki odpeljali v plinsko celico v Zigeunerlagerju – nacističnem "Ciganskem družinskem taborišču". In potem – konec, tišina, pozaba.
In na koncu bodo Romi – ponovno – zaradi svojega "asocialnega" obnašanja nekako sami odgovorni za vse, kar se jim bo zgodilo
Dolgoletno zanemarjanje genocida nad Romi ni bilo naključno. Čeprav je bila med vojno pobita najmanj tretjina, po nekaterih ocenah pa celo več kot polovica predvojnega romskega prebivalstva v Evropi, so v celoti preživeli predsodki večinske populacije proti njim. Prva uradna priznanja in odškodnine za romske žrtve nacističnega nasilja je nemška vlada sprejela šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – štiri desetletja po tem, ko so v Zigeunerlagerju usmrtili Settelo in njeno družino. V tem času je prevladovalo prepričanje, da so bili Romi zaradi svojega "asocialnega" obnašanja nekako soodgovorni za svojo usodo.
Temen madež na NOB v Sloveniji
Kako globoko zakoreninjeni in polni sovraštva so bili ti predsodki – med vojno in po njej –, dokazuje tudi dejstvo, da Romov niso pobijali le nacisti. Usmrtitve romskih družin med drugo svetovno vojno s strani nekaterih lokalnih partizanskih skupin, predvsem v okolici Ljubljane, so temen madež na izročilu narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Po znanih podatkih je šlo za dejanja, sprejeta na lokalni ravni, rojena iz osebnih predsodkov in sumničenj, brez soglasja ali ukaza vrhovnega partizanskega vodstva. A dejstvo, da so bili ti dogodki po vojni zamolčani in da do danes ni prišlo do uradnega priznanja in dostojnega spomina na žrtve, nekaterim politikom v Sloveniji – ki sicer niso znani po tolerantnem odnosu do Romov – omogoča instrumentalizacijo teh dejanj za poizkuse diskreditacije celotnega narodnoosvobodilnega boja in antifašističnega gibanja. Edini učinkovit odgovor na takšne manipulacije so priznanje, spoštovanje in spomin.
Napačno in nevarno je vse prepuščati lokalnim skupnostim in dopuščati, da napetosti vodijo v konflikte in nestrpnost
Zgodovinski spomin na trpljenje in diskriminacijo pripadnikov romske skupnosti v Evropi – in tudi v Sloveniji – je pomemben za razumevanje današnje situacije. Težave in napetosti, ki jih spremljamo, so pripeljale celo do nedavne izjave člana državnega zbora, da naj bi se Slovenci včlanili v strelska društva, da bi se lažje zaščitili pred Romi. Upoštevanje zgodovinskega spomina ne pomeni, da pretekle krivice opravičujejo nasilna dejanja ali neprimerno vedenje posameznikov v lokalnih okoljih, kjer Romi živijo, pomaga pa lahko razumeti, zakaj Romi težko zaupajo katerikoli oblasti. A vendarle je dejstvo, da je sobivanje z nekaterimi romskimi družinami v določenih delih Slovenije težavno, in prebivalci imajo legitimno pravico zahtevati ureditev razmer.
Nezadovoljstvo in frustracije ljudi zaradi dolgoletne odsotnosti učinkovitih rešitev so razumljive. Toda izhod ne tiči v vzvišenem pridiganju, še manj pa v stigmatizaciji, kolektivni odgovornosti ali državni represiji. Simptomatična je nedavna izjava ministra za notranje zadeve, ki je govoril o "odgovornosti romske skupnosti". OK, minister – a ne pozabimo tudi na odgovornost "slovenske skupnosti" oziroma države za nastalo situacijo, v kateri trpijo tako Romi kot njihovi sosedje.
Težav je veliko in jih ni mogoče rešiti čez noč, a potrebno jih je začeti reševati drugače – in to takoj. Kritično se ozrimo na dosedanje ukrepe, prepoznajmo, zakaj so zatajili, nato pa poiščimo nove, učinkovite in dolgoročne rešitve - skupaj z Romi in ne le proti njim. Napačno in nevarno je vse prepuščati lokalnim skupnostim in dopuščati, da napetosti vodijo v konflikte in nestrpnost.
Temeljna ustavna listina
Smer iskanja rešitev nam nakazuje 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija pravna država. To pomeni, da zakoni veljajo enako za vse – tudi za Rome. A drugi člen ustave poleg tega določa, da je Slovenija tudi socialna država – in tudi to mora veljati za vse, tudi za Rome.
V zadregi, kako ravnati, si lahko pomagamo tudi s tretjim odstavkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki pravi, da "Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije". To je osnova. Če bomo nadaljevali zgolj s pridiganjem ali grožnjami, bomo dali še večji zagon nestrpnežem, kot je že omenjeni lodnasti pajac iz parlamenta, ki bi težave najraje reševali z orožjem. Saj ne bi bilo prvič.
In na koncu bodo Romi – ponovno – zaradi svojega "asocialnega" obnašanja nekako sami odgovorni za vse, kar se jim bo zgodilo.
