Avgusta 1972 je danski odvetnik in borec proti obdavčevanju Mogens Glistrup ustanovil novo politično stranko, ki jo je poimenoval Fremskridtspartiet oziroma Stranka napredka. Glistrup je očitno dobro začutil spremembo razpoloženja v do tedaj eni najbolj zglednih skandinavskih držav blagostanja in je leto kasneje na volitvah v danski parlament osvojil kar osemindvajset poslanskih mest. Točka programa, ki mu je prinesla največ podpore, je bila njegova obljuba, da bo radikalno znižal obrambni proračun. Ta naj bi po novem financiral zgolj še telefonski odzivnik, s sporočilom "predajamo se". V ruščini.
Na Glistrupa sem se spomnil ob spremljanju vse bolj histerične razprave o slovenskem obrambnem proračunu. Njegova ideja bi marsikateremu slovenskemu mirovniku orosila oko. Morda bi bilo treba le posodobiti sporočilo in ga prevesti v angleščino, saj vendar vemo – kot rada poudarja Spomenka Hribar – da Rusija še nikoli v zgodovini ni ogrožala nikogar.
Ampak pustimo Dance in se vrnimo k domačemu prepiranju okoli denarja za obrambo. Po eni strani se povsem strinjam s tistimi, ki jih moti, da se Slovenija zavezuje k petodstotnemu letnemu povečanju obrambnih izdatkov. Ne zato, ker mislim, da varnost ni pomembna. Vse bolj nevaren svet pač terja močnejše obrambne zmogljivosti. Odvračilni učinek ima svojo ceno, a je ta vendarle bistveno nižja od cene vojne, ki jo povzroči ne dovolj odvračani agresor. Moti me predvsem, kako smo prišli do teh famoznih petih odstotkov. Nisem strokovnjak za obrambno področje, a kot laiku bi se mi vendarle zdelo logično, da do izračuna pridemo tako, da skupaj z zavezniki naredimo oceno tveganj, pregledamo, kaj imamo, kaj nam manjka, koliko topov, tankov, dronov in bataljonov potrebujemo, da bomo ustrezno "borbeno gotovi", kot se je temu reklo v JNA. Potem seštejemo številke in gremo v Bruselj in rečemo, evo, tole je po naši oceni to. Kot nestrokovnjak seveda nimam pojma, ali bi bila ta številka višja ali nižja od petih odstotkov, bi pa vsaj bila utemeljena z realnimi obrambnimi potrebami, ne pa zgolj z željo, da ugodimo kapricam našega ameriškega zeta. Vse skupaj vzbuja nelagodje. In nedavni posladkani pozdrav generalnega sekretarja Nata predsedniku ZDA pri tem prav nič ne pomaga. Prepričan sem, da ga je spisal ChatGPT. "Napiši pozdravno sporočilo Donaldu Trumpu v slogu Donalda Trumpa." Enter. "Mi smo FUL vate." Problem Ruttejeve strategije zapeljevanja je v tem, da je povzročila več ogorčenja med Evropejci kot hvaležnosti pri Trumpu, saj ne daje nikakršnih zagotovil, da očka jutri ne bo uporabil še trših besed. In zahteval šest odstotkov, ali šestnajst, ali šestdeset. Ker je impulziven in nepredvidljiv. Ker ima rad klečeplazenje. A prezira klečeplazce.
To ni tekst, ki bi nagovarjal k sprejetju petih odstotkov za obrambo in še manj k ukinitvi obrambnega proračuna
Razumem torej, zakaj številka pet Slovencem dvigne pritisk. A treba je reči tudi to: nasprotniki povečanja obrambnega proračuna večinoma ne ponujajo resnih alternativ. Namesto tega dobimo ideološke puhlice in čustveno cepetanje, zapakirana kot politična stališča. Če bi kdo rekel, da ne potrebujemo dodatnega oboroževanja, ker smo varni, v redu. S tem se lahko strinjaš ali ne, ampak to je stališče, o katerem lahko debatiraš. V zreli demokraciji bi si ena in druga stran izmenjali argumente in se skušali dogovoriti, kako naprej.
A pri nas je drugače. Slovenski mirovniki ne trdijo, da orožja ne potrebujemo, ker smo varni – temveč da smo varni zato, ker ne maramo orožja. To logiko bi bilo morda mogoče jemati resno, a samo ob predpostavki, da bi naše enostransko razoroževanje navdihnilo do zob oborožene imperialiste do te mere, da bi se nam pridružili na poti svetlobe in nas pustili pri miru. Ker smo tako fejst ljudje. Ker smo za mir. Kumbaja. Ampak na to seveda ne moremo resno računati, zato je ta koncept intelektualno neresen in varnostno neodgovoren. Problem je v tem, da se o tem sploh ne moreš pogovarjati ali pogajati. Ker ne gre za politično stališče, ampak za ideološko dogmo. Iskreno rečeno, v konkurenci smešnih obrambnih strategij mi je bližje Glostrupova
telefonska tajnica. On je bil vsaj duhovit. Naši mirovniki pa se očitno jemljejo resno. In to niti ni tako smešno.
V slovenski varnostni tragikomediji obstaja še en zanimiv paradoks. Raziskave javnega mnenja kažejo, da je večina državljanov proti povečanju stroškov za obrambo. Ker bi raje imeli maslo. Obenem pa raziskave kažejo tudi to, da Slovenci še vedno z dvotretjinsko večino - enako kot ob vstopu - podpirajo članstvo v NATO. Ker jih teza o varnosti brez obrambe očitno ne prepriča. Ziher je ziher. Samo plača pa naj kdo drug. Francozi imajo za to en lep izraz, obdržati maslo in denar od masla. In ne, ne gre za kompliment.
Na koncu koncev razumem zmedo v slovenskem javnem mnenju. Ljudje so v današnjem svetu upravičeno zbegani, prestrašeni in jezni. Zgroženi so nad tem, kar se dogaja v Gazi, skrbi jih vojna v Ukrajini, želijo si miru. To je normalno. Te občutke je treba upoštevati in nanje odgovoriti. A ne z ideološkimi puhlicami, jahanjem na emocijah in simplističnimi rešitvami za kompleksna vprašanja. Ker to počnejo populisti, mi pa populistov ne maramo, a ne?
Kakorkoli že, to ni tekst, ki bi nagovarjal k sprejetju petih odstotkov za obrambo in še manj k ukinitvi obrambnega proračuna. Kot sem dejal, nisem strokovnjak. Kot državljana pa me moti, kako se o tako pomembnih vprašanjih pogovarjamo in odločamo v Sloveniji. Neresno, neodraslo in neodgovorno. Na eni strani imamo ljudi, ki se pavloviansko rajcajo na Trumpov, Netanjahujev ali celo Putinov krasni novi svet, na drugi strani pa načeloma resni in vsekakor vplivni ljudje izjavljajo, da bi morali izstopiti iz NATO, ker fuj Trump, in celo iz EU, ker fuj von der Leyen. Nikomur ne pade na pamet, da bi tisto, kar nas moti (in tega je res veliko), skušali spremeniti, skupaj z državami, ki razmišljajo podobno kot mi. Da bi razumeli, da v nevarnem svetu, v katerem živimo, za ohranitev demokratičnega družbenega modela in vrednot, na katerih smo utemeljili svojo državnost, potrebujemo zaveznike. Ne očkov, če si lahko sposodim Ruttejev izraz, ampak zaveznike. Da bi se končno začeli obnašati kot država, ki ne zna le cepetati od jeze, kadar je nihče ne gleda, kot možakar, ki si upa krepko udariti po mizi, a le od spodaj, da ga žena ne opazi. Da bi svetu pokazali, da imamo samozavest, ideje in vizijo glede naše in skupne varnosti in glede drugih globalnih groženj in izzivov. Ampak ne, mi raje pizdimo. Eden na drugega in navznoter. Ker je to pač lažje. In ne pozabimo, da nam gre pogosto na jetra tudi lastna država. Kaj pa, če bi izstopili še iz nje? Morda bi res potrebovali Glistrupovo telefonsko tajnico. Ne le namesto obrambnega proračuna, ampak za vse interakcije z zunanjim svetom.
"Dragi vsi, prosimo vas, da nas pustite pri miru, dokler ne preberemo gradiva. Pa oprostite, če kaj ni bilo v redu. Lep pozdrav, vaša Slovenija."
