Demokracija je krhka in občutljiva. Tista prva, atenska, je bila še najbolj trdoživa: trajala je dobrih dvesto let, dokler je niso od znotraj sesuli oligarhi – s pomočjo hudobnih Špartancev od zunaj. Zgodba, ki ni brez nauka za današnji čas.
Potem je bilo zelo dolgo temno. Do razsvetljenstva, ki sicer ni prineslo demokracije, a je tlakovalo pot do nje – preko začetkov moderne ustavne ureditve v Angliji konec 17. stoletja do ameriške revolucije, ki je prinesla prvo moderno republiko, ter francoske, ki je nekaj let pozneje dodala še človekove pravice in svoboščine.
V drugi polovici 19. stoletja je imelo že kar nekaj držav vsaj osnutke nekaterih institucij moderne demokracije, vendar se je pravi preboj zgodil po koncu prve svetovne vojne, ko so ustavne republike na ruševinah propadlih imperijev po Evropi rasle kot gobe po dežju. Od konca atenske demokracije jih je ločilo dobrih 2300 let. Dvajset let pozneje jih je večina odšla v maloro, vsaj kar zadeva ustavno republikanskost. Drugo svetovno vojno so razen redkih izjem vse dočakale v različnih oblikah eksperimentiranja z bolj avtoritarnimi modeli oblasti.
Konec druge svetovne vojne je prinesel novo dobo moderne demokracije in evropski model, ki je temeljil na socialni varnosti, spoštovanju zveličavnosti človekovih pravic in političnih svoboščin, demokratični vladavini prava ter svobodnih in poštenih volitvah. Za nekatere se je razcvet demokracije začel po koncu vroče vojne, drugi del Evrope pa je moral počakati, da se je končala še hladna, ki ji je sledila.
Danes smo tam, kjer smo. Tistim, ki verjamejo, da demokracija predstavlja zgodovinsko logično, neizbežno, končno in ireverzibilno stopnjo v razvoju človeške družbe, bi omenil, da demokracijam v moderni dobi ni skupaj uspelo preživeti niti sto let. Na Sejšelih boste našli želve, ki živijo bistveno dlje.
V tej zgodbi je eno najbolj fascinantnih poglavij usoda liberalne demokracije v srednji in vzhodni Evropi – v tistem delu, ki je nanjo morala čakati najdlje. Po dolgih desetletjih hrepenenja je navdušenje nad demokracijo hitro začelo pešati, dokler se v mnogih primerih – kot kaže tudi večina zadnjih volitev – ni skoraj povsem izpelo. Vedno več je tistih, ki prisegajo na spremembe, v katerih ne bodo več zveličavne ne le človekove pravice, temveč tudi druge varovalke, ki posameznike in družbene skupine ščitijo pred maltretiranjem in samovoljo izvršne oblasti. Ki nas bodo po tem kratkem izletu v družbo z več svobode vrnile v stanje, iz katerega smo si tako dolgo želeli pobegniti.
Zakaj je bilo navdušenje nad demokracijo v tem delu Evrope tako kratkotrajno, je še posebej težko razumljivo, saj je vsaj po materialnih indikatorjih mogoče trditi, da se je življenjski standard bistveno izboljšal – če morda res ne za čisto vse, pa vsaj v povprečju.
Delujoča demokracija za svoj obstoj potrebuje občutek osebne in socialne varnosti, saj brez tega ni zaupanja v prihodnost
Razlag je več. Tukaj bom omenil le nekatere, ki se mi zdijo posebno zanimive in po mojem mnenju skupaj z drugimi sestavljajo mozaik razlogov, zakaj se nam je liberalna demokracija, potem ko smo nanjo tako dolgo čakali, začela tako hitro fržmagati.
Ena od njih je teorija relativnega pomanjkanja, ki pravi, da se ljudje počutijo prikrajšane ne zato, ker dejansko nimajo dovolj, ampak zato, ker imajo manj kot drugi (zlasti tisti, za katere menijo, da si tega res ne zaslužijo) – ali manj, kot menijo, da bi morali imeti.
V kontekstu prihoda demokracije v nekdanje socialistične države lahko dodamo še razočaranje nad tem, kar so dejansko dobili, glede na tisto, kar so verjeli, da bodo dobili, ko so preko železne zavese gledali reklame z Zahoda.
Med mnogimi, ki so se ukvarjali s teorijo relativnega pomanjkanja, je bil ameriški politolog Ted Gurr, član Nacionalne komisije za vzroke in preprečevanje nasilja, ki jo je ustanovil predsednik Lyndon B. Johnson po atentatih na Martina Luthra Kinga ml. in Roberta F. Kennedyja. Gurr je leta 1970 izdal knjigo Zakaj se ljudje upirajo, v kateri je utemeljil tezo, da relativno pomanjkanje povzroča frustracije, te se spremenijo v jezo, ta pa se lahko sprevrže v fizično nasilje. Ni nujno, da se cikel vedno odvije do nasilnega konca; frustracije se lahko izrazijo tudi drugače – na primer na volitvah.
Če Gurr svojo teorijo postavlja znotraj določene skupnosti, je bolgarski politolog Ivan Krastev s svojo tezo o vplivu nutele na odnos do Evrope in zahodnega modela demokracije teorijo relativne deprivacije postavil v mednarodni kontekst.
Ko se je pred leti v vzhodni Evropi pojavila trditev, da je nutela tam kakovostno slabša kot na Zahodu, je Krastev poudaril, da je odziv presegal vprašanje okusa ali recepture. Afera slabše nutele ni zgodba o lešnikovem namazu, temveč o dostojanstvu. Ljudje so v njej videli sporočilo, da so obravnavani kot drugorazredni — kot dokaz, da obljubljena enakopravnost med Vzhodom in Zahodom še vedno ni docela izpolnjena.
Še bližje razumevanju najbolj prvinskih razlogov za hitro razočaranje nad demokracijo v srednji in vzhodni Evropi pa se je po mojem mnenju dokopal britanski zgodovinar Mark Mazower. V svoji knjigi Temna celina (1998) piše o zmotnem prepričanju, da se je po padcu Berlinskega zidu zgodil razcvet demokracije v tem delu Evrope.
Za nekatere se je razcvet demokracije začel po koncu vroče vojne, drugi del Evrope pa je moral počakati, da se je končala še hladna, ki ji je sledila.
V resnici so bile države po letu 1989 izpostavljene najbolj grobi obliki tržnega gospodarstva, trdi Mazower, demokracijo pa bi bilo šele treba zgraditi. In ker smo zmotno verjeli, da jo že imamo, smo svoj odnos do demokratičnih vrednot oblikovali kot reakcijo na sistem, ki je z gospodarskimi šokterapijami, naraščajočo neenakostjo in družbeno dezorientacijo hitro spodkopal vsakršne resne obete za demokratičen razvoj.
Mazower postavlja tezo, ki omogoča hkratno razlago vzrokov za krizo demokracije, ki jo danes občutimo tako v vzhodni in srednji Evropi kot v zahodnih državah z daljšo demokratično izkušnjo. Te so do ničelne točke današnjega nezadovoljstva nad demokracijo prišle iz nasprotne smeri, potem ko so postopoma odpravile povojni model socialne države, ki je po letu 1945 stabiliziral demokracijo, s tem da je zmanjšal negotovost.
Po letu 1989 jih je zasuk k deregulaciji in krčenju socialnih zaščit pripeljal v podobno situacijo, v kateri so se znašle novokomponirane vzhodne demokracije – s podobnimi posledicami za družbene temelje, ki jih liberalna demokracija potrebuje, da sploh lahko obstane. Zahod je po letu 1989 te temelje izgubil, Vzhod pa jih v resnici nikoli ni vzpostavil.
Če želimo, da bo liberalna demokracija preživela, moramo iz tega potegniti pomemben poduk: ljudje jo bodo podprli in ji zaupali, če bodo imeli materialne dokaze, da je politika, ki se sklicuje na demokratične vrednote, pripravljena in sposobna prepoznavati ter odgovarjati na njihova legitimna pričakovanja. Delujoča demokracija za svoj obstoj potrebuje občutek osebne in socialne varnosti, saj brez tega ni zaupanja v prihodnost. In ko ni več zaupanja, nastopijo frustracije, potem jeza, potem pa bordel, ki ga imamo.
Ne verjamem, da bomo kdaj prišli do konca zgodovine, lahko pa bi se vsaj potrudili, da bi demokracija preživela dlje kot želve na Sejšelih. Morda vsaj pol tisočletja, kot grenlandski morski pes. Ampak za to bo potrebno veliko, veliko nutele.
