/ PETEK, 21. november
Zgodnje pakiranje otrok v šolo zaradi tradicionalnega slovenskega zajtrka, potem pa akcija v delavnici, dostave, v mestu že postavljajo vrtiljak, lučke ... K sreči mi mož priskoči na pomoč pri dostavi, sproti pobirava otroke iz osnovne šole, glasbene šole in s treningov. V nekem trenutku se morava celo razdeliti in vsak s svojim avtom na različne konce mesta dostaviti otroka. Na hitro spakiramo, poberemo najstarejšega še v Pristanu in že se med nežnim plesom prvih letošnjih snežink vozimo proti Bistrici ob Sotli, kamor že zamujamo na zadnjo zborovsko vajo pred jutrišnjim regijskim tekmovanjem. Energija je prava, učinki vaj zadnjih dveh mesecev pa se že dobro čutijo. Veselimo se jutrišnjega nastopa. Po vaji se odpravimo v Orešje na Bizeljskem k moji mami. Seveda nas čaka večerja, čeprav je pozna ura. Ne uidejo niti uno karte - do joka najmlajše poraženke.
/ SOBOTA, 22. november
S prebujanjem vsakega naslednjega otroka se stopnjuje veselje ob pogledu na sneg. Še mene prevzame nostalgija, saj sem prav skozi ta okna kot otrok gledala sneg in se prav tako veselila zimskih vragolij. Kmalu se začne zbirati širša družina, ker pričakujemo meso dedkove krave. Vse bo treba razrezati in spraviti v kose, primerne za v lonec. Dedek (85) je še vedno glavni mesar, a vseeno mora priznati, da potrebuje pomoč - vsaj pri dvigovanju. Pri nas smo vajeni domače hrane, hkrati pa se tudi zavedamo njene kvalitete, zato se trudimo, da bi je pridelati čim več sami. Tako ali drugače pa nas preganja čas, ki nam ne dovoli, da bi postorili več. Enim je prinesel starost in ne zmorejo več toliko postoriti – mlajši pa si hote ali nehote zapolnimo dneve z obveznostmi, da včasih sploh ne vemo, kje se nas drži glava. Iz klavnice so sporočili, da pripeljejo dve uri kasneje, kot je bilo predvideno. Da ne bi bile vse te pridne roke v brezdelju, smo se lotili trenja lešnikov. Za eno potico bo. Končno meso. Podvizamo se vsak na svoj položaj. Jaz sem zamenjala mamo v njeni trgovini, da bomo bolj učinkoviti. Ni mi težko, lepo je poklepetati z bivšimi sovaščani. V vasi je trgovina edini prostor (poleg cerkve), kjer se vaščani srečujejo. Ob 12. zaprem in se že psihično pripravim na mraz, ki veje v domači mesnici. Popoldan se z možem odpraviva proti Brežicam, kjer se dobimo s pevci. Veseli me, da imava skupni hobi. V zboru sva se namreč tudi spoznala. V času študija sva prepevala v Akademskem pevskem zboru Maribor, ki deluje v okviru KUD Študent. Tam sva postali prijateljici tudi s Špelo Drašler, ki je zborovodkinja našega Mešanega pevskega zbora Bistrica ob Sotli. Takrat me je povabila še v svoj zbor in tu sem že 22. leto. Res odlična družba - ogromno dogodivščin, nastopov, potovanj, spominov. Zdaj gre zares. V čudoviti baročni viteški dvorani brežiškega gradu so zadoneli naši ubrani glasovi. Začetna trema je kmalu poniknila in prepustili smo se Špelinim rokam. Ob takih trenutkih, ko se začutimo in nas poveže skupna energija, je poplačan ves naš trud. Zlato priznanje in priznanje za najboljšo izvedbo moderne skladbe sta bila samo še češnja na torti (pa ne spet te torte ...).
/ NEDELJA, 23. november
Še več snega! Otroci uživajo, kot da so ga čakali celo leto. Pa saj so ga ... Zelo se veselijo zime in smučanja. Vsi upamo, da bo letošnja zima bogata s snegom in da bo smučarska sezona čim daljša. Letos so vsi trije vpisani v alpsko šolo, kjer bodo ob vikendih pilili smučarsko znanje na strminah Mariborskega Pohorja. Po kosilu se odpravimo proti Mariboru. Med potjo si pripovedujemo šale. Naš dvanajstletnik ima na zalogi že takšne, ki niso ravno za otroke. Punci se čudita, midva z možem pa raje modro molčiva. Po nekaj krogih se strinjamo, da razen tu in tam kakšnega biserčka nismo ravno mojstri vicev. Zvečer kozarček vina in filmski večer z možem – pa brez helikopterjev, ker jih je bilo zaradi večnega derbija čez dan že dovolj. Nenavadna sproščena popoldne in večer. Spet začnem razmišljati, kaj sem pozabila, in za vsak slučaj preverim koledar. Nič nisem spregledala, lahko v miru uživam. To je bil moj zadnji prost vikend pred božičem.
/ PONEDELJEK, 24. november
Dan začnem s treningom s svojo osebno trenerko Natalijo. Najbolje, da imava termin zjutraj, drugače se zakopljem v delo in se težko prepričam, da je telovadba pomembnejša. Že dobrih pet let treniram z njo in pravi, da zame lahki treningi ne obstajajo več. Priznam, da včasih res trpim, a je vredno vsake kapljice znoja. "Resno se je treba lotiti dela že danes," pravi moja pomočnica Alja, ko vstopim v delavnico in mi pokaže tabelo naročil. Včeraj sem v koledarju pogledala le ponedeljek, zato potrebujem trenutek, da se sprijaznim s količino naročenih izdelkov za ta teden. Saj bo šlo. Še vedno je šlo. Lotiva se priprave sladic za torkovo in sredino naročilo. Pripravljava različno mignon pecivo in sladice v lončkih. Nekatere sladice so stalnica v ponudbi, nekaj pa je sezonskih. Jesenske so še posebno zanimive, saj so aromatične in barvite. Bučni in cupcaki iz jurke so pravi hit. Iz Nane (Bistro & Kavarna Nana) mi sporočajo še dodatna naročila. Tudi oni imajo vse termine do praznikov nabito polne. Hvaležna sem za vsa naročila - še najbolj pa, če so pravočasno oddana. Iz slaščičarke se v trenutku prelevim v taksistko in že vozim eno v glasbeno, drugo iz šole, tretjega na trening, pa na balet in karate in na vajo orkestra. Sigurno je bilo še kaj vmes. Po 17. uri smo že skoraj vsi doma. Prišli so na obisk prijatelji z otroki, saj sem imela za njih pripravljeno vrečo premajhnih sinovih oblačil. Radi se poslužujemo izmenjave rabljenih oblačil. Zdi se mi zelo praktično – pa tudi trajnostno.
/ TOREK, 25. november
Ob 20.30 zaključim delo. Naporen dan je za mano, a sem zadovoljna. Narejeni so medenjaki, speculaas torte, nekateri polizdelki za božično pecivo ... Včasih se čudim, kaj vse se lahko naredi v enem dnevu. Če se spomnim začetkov pred 13 leti in nastanka Sladkih razvad, sem toliko naredila v celem tednu. Najbrž je bil "catch" tudi v tem, da po poklicu nisem slaščičarka. V bistvu sem ekonomistka, ki jo je ljubezen do peke (in kriza na trgu zaposlovanja po letu 2008) pripeljala na trenutno poklicno pot. Ljubezen do peke pa ima dolge korenine, daleč v otroštvo. Ker izhajam iz kmečke družine, je bilo samoumevno, da smo otroci (sploh pa punce) hočeš nočeš sodelovali pri domačih opravilih. In peka piškotov je bilo eno od lažjih – precej lažje kot recimo obračanje sena na travniku. Tako sva s sestro nekega poletja pričeli prodajati piškote v mamini trgovini. Na družinskih praznovanjih ni nikoli manjkalo najrazličnejših sladkih dobrot. Vsaka gospodinja je prinesla kakšno pecivo. Ko mi je bilo kaj posebno všeč, sem prosila za recept. Takrat, ko še ni bilo spleta, so bili dobri recepti res dragoceni. Moje slaščice še danes temeljijo na teh receptih iz otroštva.
/ SREDA, 26. november
Tudi danes sem zaključila delo ob 20.30. Ravno pravi čas, da otrokom preberem knjigo in jih pocarkljam pred spanjem. Ko imam veliko dela, imam slabo vest, da jim namenim premalo časa. Jutri se jim oddolžim - peljem jih na prižig prazničnih lučk v mesto. Že od ponedeljka se mi nabirajo računovodska opravila. Vsak dan najdem kak izgovor, da ne bi sedla za računalnik. Če res ni nujno, ga ne uporabljam. Glas iz ozadja mi govori, da je bolje, da se lotim pravega dela, ne pa posedanja pred ekranom. Očitno so to neki globoko zakoreninjeni kmečki geni. Dostikrat me kregajo, ker ne objavljam redno fotografij svojih izdelkov in ker se ne znam vsak dan pohvaliti s svojimi dosežki na družbenih omrežjih. Spet so me sami izgovori. Trenutno je aktualen ta, da na družbenih omrežjih ne morem objavljati resnih fotografij, ker so mi pred mesecem dni nigerijski hekerji ukradli identiteto in ustvarjali objave, da sem z bitcoini zaslužila mastne denarce. Pa ne samo to. Spreminjali so moje profilne fotografije in brisali moje objave. Najraje bi izbrisala svoj profil, pa ni šlo – sem se pa uspela preimenovati in s tem opozoriti, da nekaj ne štima. Dragi mož mi je pred leti izdelal lepo spletno stran, ki bi služila predstavitvi moje dejavnosti. Jaz bi morala samo vsake toliko naložiti fotografije svojih tort in slaščic in enkrat letno podaljšati domeno. V celih dveh letih nisem objavila niti ene fotografije, na domeno pa sem tudi pozabila in tako ostala brez cele strani. Mož je še vedno malo užaljen. Nič, računi. Fotografij še ne utegnem naložiti danes, bo bolje, da se naspim.
/ ČETRTEK, 27. november
Delo nama z Aljo steče. Pozna se, da sva zadnje dni pripravljali teren za konec tedna. Izdelujeva tortice na palčki v obliki smrečic - letos so še lepše kot lani. Sumim, da Alja vmes na eni slušalki posluša božične pesmi. Danes moram dostaviti kompletno božično kolekcijo slaščic za Nanino hišico na Glavnem trgu. Vse je nared za bleščeči vstop v advent. Odpravimo se v mesto. Končno zadiham in začnem uživati v sproščenih trenutkih z družino. Mesto je čudovito okrašeno. Otroci seveda želijo takoj na kolo. Še bo čas za to, ko ne bo takšne gneče. Gremo raje na kakav. Dobim se s prijateljico, saj sva dogovorjeni, da greva na operno predstavo. Če le utegnemo, gremo radi v SNG. Veseli me, da imamo v našem mestu tako kvalitetno kulturno ustanovo. Predstave me vedno znova navdušijo, mi napolnijo dušo in umirijo hektiko vsakdana.
