/ PETEK, 28. NOVEMBER
"Ah, končno petek," je misel, ki me je zjutraj srečala tudi tokrat. Ampak ta dan je poseben. Na sporedu je podelitev nagrad čuvaj Društva novinarjev Slovenije. Dobil bom nagrado za debitanta leta. Velika čast. Podelitve sem se veselil, odkar me je o prejemu nagrade obvestil predsednik društva Gašper Andrinek. Vse od takrat me je prevzemal občutek ponosa in hvaležnosti.
Imam se za pogumnega človeka, ki ga ni strah stopiti na oder in kaj povedati. Konec koncev nastopam že od otroških dni. Koncertov v glasbeni šoli in vodenja prireditev je bilo vseskozi veliko, tako da sem na tremo pozabil že zdavnaj. Ampak danes je drugače. Danes sem med nagrajenci, med velecenjenimi novinarskimi kolegi, ki so v karieri naredili ogromne stvari. Bolj ko se bliža začetek podelitve, bolj sem živčen. Poslušam obrazložitev, ki me kar malo gane. In ko končno stopim na oder in se zahvaljujem svojim najdražjim, ki sedijo v dvorani, se mi celo zatrese glas. Uf.
Nadaljevanje večera je krasno. Prišlo je ogromno sodelavcev, kolegov, prijateljev iz študentskih dni. Krasno jih je spet videti, poklepetati, se malo pohecati. Končno ne hitimo vsak na svojo stran po opravkih, ampak lahko v miru poklepetamo. Ob kozarcu dobrega vina, normalno.
/ SOBOTA, 29. NOVEMBER,
/ NEDELJA, 30. NOVEMBER
Na lovorikah se ne sme spati. Delo ne čaka, zato vikend tokrat preživljam v Ljubljani. Dežuram v redakciji, kjer mi zdaj mizo čuva leseni čuvaj. Oba dneva sta k sreči minila precej hitro in umirjeno, tako da sem lahko v nedeljo zvečer naložil avto in krenil proti Primorski. Nisem doma v Ljubljani. Moj pravi dom je v Ložicah, vasi na pol poti med Tolminom in Novo Gorico. Zdaj se začne moj vikend.
/ PONEDELJEK, 1. DECEMBER
Po dežurstvu sem dva dni prost in lahko na delo malo pozabim. A ne povsem. Ob ponedeljkih pišem in oddajam članke za zamejski tednik Novi glas. Za sodelovanje so me vprašali letos spomladi in seveda sem takoj rekel ja. Slovenska skupnost v Italiji je fascinantna. Je zanimiv podaljšek Slovenije, kjer živijo še bolj zanimivi in krasni ljudje. Od doma do Gorice z avtom pridem v kakih dvajsetih minutah. Vsak teden tja zahajam že od sedmega leta, ko so me starši vpisali v tamkajšnjo slovensko glasbeno šolo. Program kitare in teorije sem končal pred desetimi leti, ostal pa sem v Mešanem mladinskem zboru Emil Komel. Tam poje čudovita skupina Slovencev, Italijanov in zamejcev, ki je živela čezmejno, še preden je to postalo kul. Poznamo se do obisti in prav vsi so čudoviti ljudje, s katerimi se lahko pogovarjaš o čemerkoli. Z nekaterimi smo stkali take vezi, ki bi jih mirne duše primerjal z družinskimi vezmi. Z njimi sem lahko zašel v ta krasni prostor od Trbiža do Trsta, kjer imaš res kaj videti in doživeti.
Tudi danes sem se odpravil v Gorico. Z bratom in sestro smo šli na "ringelšpil". Vsako leto zadnji vikend v novembru imajo namreč Goričani Andrejev sejem, ki pa se vedno zavleče še v teden po tem. Mestno središče zasedejo prodajalci slaščic in vse mogoče krame, na ulice pa postavijo tudi vrtiljake in vlakce smrti. To je bil dogodek, ki smo ga kot otroci komaj čakali. Verjemite, zabava tudi danes ni nič manjša. Vsi trije, čeprav že 20 plus, smo se prav enako široko režali med zaletavanjem z avtomobilčki (legendarni "avtoškontro") in prav tako glasno kričali, ko smo na vlakcu smrti leteli po zraku in z glavo navzdol gledali stare goriške palače. Niste še slišali? Adolescenca po novem traja do 32. leta.
/ TOREK, 2. DECEMBER
Ena od stvari, ki jih najbolj cenim doma, je mir, ki v moji vasi med tednom vlada nekje od osme pa tja do desete ure. Vsi so že v službi, vaški strici in tete pa so se na cesti tudi že pogovorili o vsem in šli vsak svojo pot. V zraku so le še zvoki narave in odmev kakega avtomobila z glavne ceste, ki se pritajeno odbija od soških bregov. Ob tej spokojnosti zajtrkujem danes. Ušesa po dneh ljubljanskega trušča končno počivajo.
V dveh dneh doma z avtom pogosto naredim več kilometrov kot med tednom. Tudi danes sem skočil do krajev, ki z Ložicami vred sodijo v moj koncept doma. V Gorico na kafe, v Novo Gorico po nakupih, k noni v Deskle na mineštro in frtaljo (zeliščno omleto s sirom in pršutom). Popoldan je bil rezerviran za Tolmin. Tudi tam sem malo doma. Tja sem hodil v gimnazijo, spoznal najboljše prijatelje in ljubezen svojega življenja. V enem od barov smo se dobili s tremi prijatelji, ki so študij v Ljubljani že končali in se vrnili delat v domače kraje. Vedno znova me stisne v grlu, ko se kdo na tak način vrne domov. Ne zato, ker jim ne bi privoščil, ampak ker to preprosto pomeni, da se bomo srečevali bolj poredko. V gimnaziji smo se s temi fanti videvali vsak dan, na faksu vsak teden, zdaj pa … Enega prijatelja nisem videl že od začetka septembra, drugega od sredine septembra, s tretjim sva se nazadnje srečala pred pol leta. A pogovor je kljub temu stekel in bil je tako iskriv kot v gimnazijskih dneh. Sploh nisem imel občutka, da smo bili več mesecev narazen. Prav to dela najboljše prijatelje res najboljše.
/ SREDA, 3. DECEMBER
Ker se je torkov obisk v Tolminu zavlekel, se je moj povratek v Ljubljano prestavil na sredino jutro. V prestolnici pa se nisem zadržal prav dolgo. Po uri in pol sem bil znova na primorki in hitel proti domačim krajem. S snemalcem Egonom sva dobila nalogo, da greva gnjavit Novogoričane s sila težkim vprašanjem: Kako se vam je zdela Evropska prestolnica kulture?.
Če me kdo vpraša, kaj je v novinarstvu najtežje, mu iz prve odgovorim, da je to anketiranje ljudi na ulicah. Danes sem dobil nov dokaz. Egon bi lahko sredi Bevkovega trga stal z bazuko na ramenih namesto kamere, pa bi se naju ljudje manj bali. Očitno je pero res močnejše od meča. Nekateri so se že kakih deset metrov stran odločili, da naju bodo prelisičili in nama ušli po vzporedni ulici. Kopica pogumnežev, ki je vseeno šla mimo naju, pa pri izgovarjanju, zakaj ne bi nič povedali, ni bila ravno kreativna. Kar naenkrat se je vsem, ki sem jih prijazno in po domače ogovoril in povedal, kaj počnem, neznansko mudilo. Ni pomagalo niti prigovarjanje, da jim bova z Egonom ukradla le 30 sekund. Nisva se dala in "vox populi" je moral poseči po še bolj radikalnem izgovoru. Kar naenkrat je pol Nove Gorice nekam zamujalo. K frizerju, v službo ali kam drugam. Neverjetno. Hitro bo treba pisati kakšni evropski ali mednarodni instanci in pod nujno v Novo Gorico poslati humanitarno pošiljko točnih ur. Ali pa uvesti nov, novogoriški časovni pas. Saj bo mesto drugače ob takih zamudah prišlo na kant!
Da očitno gre za lokalno posebnost, je dokazala mlada Ljubljančanka, ki se je pred kakim letom preselila v mesto vrtnic. Ona ni nikamor zamujala, celo mudilo se ji ni in lahko si je vzela minutko za naju z Egonom. K sreči se naju je podobno usmililo še nekaj dobrih duš. Članek bo.
/ ČETRTEK, 4. DECEMBER
Ne vem, ali sem bolj pozoren zaradi pisanja dnevnika ali je le tak teden, da se mi vseskozi dogaja kaj zanimivega. Danes gostujem v podkastu, ki ga na N1 pripravlja Suzana Lovec. Napovedala mi ga je takoj po prejemu nagrade in že od takrat sem v zadregi. Ljudje, ki jih običajno gosti Suzana, so velikani na svojih področjih. Komu lahko jaz, ki štiri leta delam kot novinar, solim pamet in kaj pametnega sploh lahko povem? S tem se v mislih ukvarjam že ves teden. Ni mi težko nastopati, rad govorim, včasih še preveč. Ampak tak podkast … to so resne zadeve.
Mimo je. O vsebini ne bom, ker nihče ne mara kvarnikov (ang. spoilerjev).
Proste popoldanske ure zadnjih nekaj dni posvečam muziki. Z zborom gremo namreč ta vikend v Rim, kjer imamo dva koncerta. Na zadnjih vajah sem manjkal, zato je treba program preštudirati doma. Ni prvič in nisem edini. S sopevci smo izbrskali kup spletnih orodij, ki nam pomagajo pri učenju partiture, in vse skupaj je lažje. Program je pač na koncertu treba dobro znati, saj smo v 17 letih skupnega petja letvico dvignili že kar visoko.
Poleg prijateljstva in tesnih vezi, o katerih sem že pisal, nas namreč družita tudi ljubezen do petja in občutek za glasbo. Vsi smo dobri pevci, čeprav je profesionalnih glasbenikov le peščica. To se včasih pozna pri tehniki in natančnosti. Ne zelo, ampak ravno toliko, da nas zmoti. Kar včasih zmanjka po tej plati, vedno nadomestimo z ekspresijo in občutkom. Kar se mene tiče, imam raje malo manj natančno izvedbo z občutkom kot pa hladno perfekcijo. Večna slava tistemu, ki je vedno natančen in ekspresiven. Pevec ima po mojem dolžnost, da skladbo iz spoštovanja do avtorja izvede z občutkom. Le na tak način bo lahko poslušalec začutil kompozicijo in besedilo ter njun preplet.
To je še posebno pomembno pri ljudskih pesmih in njihovih priredbah. V teh besedilih živijo najrazličnejše zgodbe naših nonotov in pranonotov. Lepe, žalostne, zaljubljene ali vse troje hkrati. V besedah sta zapisana izročilo in zgodovina tvojih krajev. Potem pride glasba. Ta ohranja način, na katerega so zgodbe peli tvoji nonoti in pranonoti. Tudi če ljudsko pesem priredi nek sodobni skladatelj, bo košček izvirnika vedno v njeni srži. Hkrati pa glasba pritegne pozornost in poudari zgodbo. Človek umolkne in posluša. O romarjih, ki so pred tisoč leti peš hodili v Köln, veselem plesu v rezijanski vasici, ohceti, rezkem pastirskem klicu s planine in spominu na padlega moža. O slovesu fanta, ki gre v vojsko, žalosti njegovega dekleta in tolažilni obljubi, do bo domov prišel. Eh, ni kaj. Naši nonoti in none so res znali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
