Oglejmo si nekaj osnovnih značilnosti prezimovanja radiča na vrtu. Mnogi kupujete seme v trgovinah brez očal, pomembne so vam samo sličice. Pri peteršilju (pastinaku) in pri radiču se to ne obnese vedno. Radič je vrtnina, ki izhaja iz divje, na travnikih modro cvetoče cikorije. A z razvojem in pridelovanjem na vrtovih sta se razvila dva tipa radiča - tako imamo letne in prezimne sorte. Je pa tudi res, da mnoge nekoč letne sorte radiča v današnjih milih zimah praktično prezimijo. A jaz na to ne bi računala, saj se bodo občasno pojavile tudi mrzle zime.
Pomen sort pri pridelavi radiča
Letni radiči so bolj znani in priljubljeni. To so sorte, ki naredijo glave v istem letu, kot jih posejemo. Mogoče o njih nekaj več naslednje leto junija, ko je čas za njihovo setev. Prezimni radiči pa imajo dve značilnosti. Prva je očitna: sejemo jih v enem letu, pridelek, ki ga najpogosteje vidite na sličicah vrečic s semeni (glavice, rozete), pa je odličen šele v naslednjem letu zgodaj spomladi. Prezimne sorte radiča naredijo globoko, pogosto zelo odebeljeno korenino, ki jo ima, žal, zelo rad voluhar. Zato jih ne sejemo tam, kjer je voluhar stalni gost.
Med sortami je najbolj znana verona, ki v prvem letu po setvi naredi bolj ali manj velike zelene liste. Rdeča glavica s slike semena se pojavi šele zgodaj spomladi na gredici ali pa pozimi v silnici (o tem nekaj več v nadaljevanju). Zelo uporaben je tržaški solatnik. Sejemo ga lahko dokaj hitro, nekje konec maja. Sicer ni odmevno lep in zanimiv, kot je rdečelistna sorta verona. A je uporaben celo poletje, povsem brez težav prezimi in ga potem še spomladi nabiramo kar nekaj časa. Novejša (a samo na trgovskih policah) avtohtona sorta pa je sukenski regut. Verona naredi spomladi glavice (ali rozete), solčavski radič pa naredi lepe vrtnicam podobne rozete; te so mi najokusnejše. Le redko pogreni, list je krhek, mogoče nekoliko temneje rdeč, a odličen.
Prezimne so tudi tuje sorte grumolo verde in grumolo rosa, ki pa so v primeru suhe zime lahko precej grenke. So pa lepe, saj je njihova rozeta skoraj popolna vrtnica. Seveda pa že po imenu vemo, da ne prihajajo iz naših krajev. Ne smemo pa pozabiti sorte treviški. V primerjavi z verono naredi ta sorta pokončne, običajno dokaj čvrste glavice, včasih že jeseni. Tudi sorto treviški silimo v posebnih prostorih (kot verono).
Meni je zelo ljub tudi castelfranco (zdaj pod imenom Variegata di Castelfranco), ki nikoli ne greni, vendar ni popolnoma prezimen. Nekje od pozne jeseni, ko se res ohladi, pa najmanj do februarja naredi polne rozete, ki se znotraj lepo obelijo, listi imajo nekaj rdečih peg. Na koncu pa se oblikujejo okrogle glave s krhkimi, nikoli grenkimi svetlo zelenimi (rumenimi) listi z nekaj rdečimi pegami na njih.
Prezimni radiči so močan vir grenčin, te pa očistijo naše telo vseh smeti, ki so se pozimi nabrale zaradi nepravilne prehrane. Zato naj vas te grenčine ne motijo, spomladi so nujne, da se očistimo. Najmanj grenka je sorta sukenski regut (goriški radič oziroma goriška vrtnica).
Nega prezimnih sort radiča
Radič v bistvu ne potrebuje veliko našega dela. Prezimne sorte sejemo direktno na stalno mesto. Poleti so rastline dokaj velike, listi so bujni in veliki, zato ga sejemo v vrstah, ki so 40 centimetrov narazen. V vrsti lahko prezimne sorte ostanejo kar blizu skupaj. To velja zlasti za tiste, ki jih boste silili v notranjih temnih prostorih. Želimo si namreč pridelati čim bolj debel in predvsem gladek koren. Zato ga v vrsti redčimo na največ deset centimetrov razdalje.
Najbolj zanimiv je čas setve. Mnogi sejejo in presajajo radič prezgodaj, potem pa ga veliko zacveti. Radič sejemo šele od konca junija. Tudi presajajte ne prezgodaj. V dolgem, vročem dnevu rad cveti. Prezimnih sort ne presajamo. Se bolje obnese direktna setev.
Gnojenje ne sme biti preobilno, saj so potem rastline prevelike. Takšne rastline slabše prezimijo, posebej v jesenskem času jih napade tudi pepelasta plesen. Sicer pa lahko listje poleti, ko postane preveliko, kar kosite. Tudi na njivah mnogi ne uporabljajo herbicida, samo mučijo (kosijo) ga celo poletje. Na tak način enoletni, semenski plevel dobro izčrpajo. Listi so seveda tudi celo poletje primerni za osvežilne poletne solate. Posebej tržaški solatnik je smiselno celo poletje pogosto rezati, a samo mladi, svetlozeleni listi so odlični in polni koristnih sestavin. Če jih pustimo zrasti preveč, postanejo trdi, polni dlačic in so manj prijetnega okusa. Grenkoba radiča je posledica suše. Tisti, ki tega ne marate, ga morate redno namakati celo poletje, nekatere sorte pa tudi pozimi.
Jeseni, nekje konec oktobra, prezimne sorte še zadnjič porežite, tako da ostanejo srčki povsem nedotaknjeni. Ne puščajte jih v zimo z vsemi velikimi listi. Potem pa lahko, a ni nujno, na rozete nasujete z leve in desne nekaj zemlje, tako da na vrhu gleda iz nje samo srček rozete. S tem spodbudite, da bo spomladi iz srčka zrasla glavica. A to naredimo samo pri sorti verona.
Zimsko siljenje radiča
Prav poseben način pridelovanja prezimnih sort radiča pa je siljenje v silnicah. Za siljenje najpogosteje izberemo sorto verona. Ta naredi najlepše, krhke in okusne glavice. Za namen siljenja je treba radič sejati dokaj zgodaj, da naredi dovolj debelo korenino. Nekje v začetku žetve ječmena (konec junija ali v začetku julija) ga sejemo. Poletna nega je že opisana. Razlikuje pa se delo v jeseni. Ko se dovolj ohladi, nekje v sredini novembra, korene izkopljemo. Shranimo jih kar na kupu, najbolje v rastlinjaku, pokrite z odejami, ali pa v kleteh, kjer je dovolj vlage in je predvsem hladno. Lahko se ga pusti tudi na gredici in sili postopoma, kolikor ga potrebujemo. V tem primeru se ga prav tako poreže in v začetku slane prekrije z debelo plastjo slame ali listja. To naredimo zato, da ga lahko kopljemo in silimo tudi v primeru zmrznjene zemlje.
Silimo v povsem temnih prostorih. Od temperature prostora pa je odvisno, kako krhke in nežne bodo glavice. Bolj je hladno, dalj časa bo siljenje trajalo (3-6 tednov), pri temperaturah nad 15 ºC pa so glavice hitro oblikovane, so pa manj krhke, naredi pa jih v 14 dnevih.
Pred siljenjem koren povsem očistimo stranskih koreninic in vsega listja, pustimo le srček, ki je najpogosteje že oblikovan v glavico. Korene potem vlagamo (sadimo) v pesek, žagovino, listje, zemljo - nekateri jih samo na tesno zložijo skupaj in prekrijejo s platnom brez zemlje. Vse skupaj je odvisno od časa siljenja (silimo lahko tudi še spomladi, ko je že lepo toplo). Najpogosteje doma sadimo korene kar v substrat za rože. Tukaj si lahko privoščite tudi cenejše variante, saj so vsa potrebna hranila skladiščena v korenu.
Najlažje silimo v črnih vrečah za smeti ali pa v koritih za rože. Nekateri pa imajo za to določen prostor, lesene zaboje ali kaj podobnega. Če delamo manjše količine naenkrat, posodo ali vrečo obrnemo (položimo) vodoravno in nasujemo tanko plast peska ali zemlje (en centimeter), nanjo naložimo prvo plast očiščenih korenov. Preko nje nasujemo centimeter peska ali drugega substrata, ponovno položimo korene in nadaljujemo tako dolgo, da je posoda polna. Potem jo obrnemo pokonci, da so koreni v takem položaju, kot bi rasli na gredici. Postavimo jih v povsem temen prostor, temperatura naj bo med 10 in 18 ºC (idealna je sicer 12 ºC). Po 14 do 30 dneh boste imeli sladke, živo rdeče glavice. Kot vidite, je s siljenjem veliko dela, a imamo zato v času božiča in novega leta res odlično solato. Prav zdaj je čas, da se siljenja lotite.
Prezimnih vrtnin ne prekrivamo z agrokopreno, saj je pod njo vlažno, manj zračno, pa tudi manj vitaminov in drugih koristnih snovi vrtnine tvorijo, če jim je pretoplo. Zdaj je sicer za setev že prepozno, a mogoče pride moj nasvet prav naslednje leto.
