Ko kuhamo hrano, vsaj v začetku sledimo receptu iz knjige. Pri kuhanju oglja pa je seveda precej drugače. "Ah, tega pa se res ne da delati na podlagi literature. Moraš biti zraven, gledati, delati, da dobiš izkušnje, vsaka kopa se drugače kuha," pravi Mirko Brinovec, ki v vasi Slavina, nedaleč od Dol pri Litiji, s svojo družino nadaljuje tradicijo oglarjenja. So tudi del Oglarske dežele, ki združuje šestnajst domačij. Kajti tam, v osrednji Sloveniji, je tradicija pridobivanja oziroma kuhanja oglja še kako živa. Na domačiji Brinovec pravzaprav nikoli ni zamrla, kakor je marsikje po Sloveniji, in se nam zato samo zdi, da je že preživeta stvar.
Začel je že stari oče
V njihove kraje so oglarjenje prinesli italijanski gozdarski delavci, ki so hitro ugotovili, da so ti gozdovi bogati z lesno maso. Začele so nastajati prve oglarske kope - zložene grmade drv, ki se počasi žgejo oziroma kuhajo za pridobivanje oglja. "Tradicija oglarjenja je pri naši hiši stara že 95 let. Takrat je začel moj stari oče, potem je šlo to naprej iz roda v rod vse do današnjih dni. Tako smo sedaj na domačiji skupaj tri generacije, devetčlanska družina, štirje otroci, starši in stari starši. Vsi delamo doma," pojasni Mirko, ki sprejme skupino novinark, udeleženk študijske ture v organizaciji Slovenske turistične zveze (STO). Čez domačijo nas popelje do prostora, kjer predstavljajo oglarjenje in kjer že čaka več kot šest metrov visoka kopa. Da ohranjajo tradicijo skorajda na vsakem koraku, vidimo že na kratki poti do tja. Dedek Vinko je namreč na travniku kosil s koso. Njihov glavni vir dohodka je sicer mizarska delavnica, seveda imajo tudi kmetijo s prašiči in nekaj njivami, zato so tudi v tem pogledu pravzaprav bolj ali manj samozadostni.
Tudi oglarjenje vse bolj postaja posel, njihovo oglje gre dobro v promet. Seveda v glavnem za žar, nekoč pa so ga prodajali za železarne, tudi za glažute, pa pri pridobivanju različnih kovin, uporabljalo se je tudi v industriji in pri številnih obrteh. Sedaj v ospredje prihaja tudi turistični vidik. Lani je tako domačija Brinovec za doživetje Oglar za en dan, kakršnega so v skrajšani različici prikazali tudi nam, prejela certifikat Srce Slovenije, ki ga podeljuje STO in ga tržijo pod znamko kakovosti Slovenia Unique Experiences. Za to, da se razglasi za petzvezdično oziroma da prejme certifikat, mora doživetje izpolnjevati stroga merila in deset sklopov kriterijev. Temeljiti mora na avtentičnosti, lokalni identiteti in izkustvu, butičnosti in trajnostnih praksah ter zagotavljati vrhunsko kakovost izvedbe in ustvarjati višjo dodano vrednost. Celotno doživetje sicer traja štiri ure in vključuje še predstavitev kraja, domačije in oglarstva ter delo na kopišču.
Naj kadi!
Me smo opravile samo zadnji del na kopišču. Še pred tem pa so nas pričakali z domačim prigrizkom in pijačo, s čimer so nas ob zvokih harmonike, ki jo je raztegoval sin Miha, pričakali ostali člani družine - še žena Renata, hči Brina in sin Tom. Po kratki predstavitvi oglarjenja in tradicije pa je bil že čas, da tudi me zavihamo rokave. Imele smo to čast in priložnost, da smo celoten postopek oglarjenja doživele v eni najbolj pomembnih faz, to je pri prižigu kope. Pa tudi sicer kopo postavijo le štirikrat na leto. Najboljši čas za obisk pa je od aprila do konca oktobra.
Člani družine Brinovec so morali za to naše doživetje že kakšnih pet dni prej skrbno zlagati les po vrstah in nadstropjih v kopo, jo nato prekriti s suho travo, smrečjem ali listjem (temu rečejo grasiranje), nato osipati še z mešanico zemlje in zdrobljenega oglja, da dobi kopa značilno črno barvo. Le košček na celotni kopi so pustili, da smo še me z vilami zmetale najprej nekaj trave in za tem gor še zemljo v debelini kakšnih dvajset centimetrov. To seveda ni nič kaj lahko opravilo, zlasti za nevajene. Ko so nato, da vse skupaj ne bi trajalo predolgo, pa tudi, da bi bilo opravljeno, kot je treba, za orodje poprijeli Brina, Tom in Miha, smo videle, kako se temu delu v resnici streže. Medtem je Mirko razlagal, da se vse delo pravzaprav začne že jeseni oziroma pozimi, ko gredo v gozd na sečnjo, cepitev lesa.
"Les pustimo nekje do marca oziroma aprila v gozdu, da se malo osuši. Nato ga izvozimo sem na ta prostor, na kopišče, nakar sledi zlaganje polen," še pove, medtem ko Renata zaposli nekatere od udeleženk pri zaključnih fazah oglarskega golaža, ki je že brbotal v kotličku nad odprtim ognjem. Spet druge so bile zadolžene za žaganje, kar spet terja nekaj mišic in zagnanosti. "Kopo po stari navadi prižge ženska, ker naj bi to prinašalo srečo," še izvemo. To pomeni, da se z žerjavico v vedru povzpne po lestvi do stržena (luknja v osrednjem delu kope) in vanjo strese vedro žarečih ogorkov. Ko se ogenj razgori in se iz odprtega stržena začne dvigati beli dim, je kopa prižgana. To se pospremi še z vzklikom: "Naj kadi!"
Nato je skrb oglarja, da ogenj z dna ognjišča dvigne na vrh kope tako, da se oglenitev prične v vrhu, v glavi kope. Pri tem si pomaga z budlovci, to je droben les, dolg med 8 in 10 centimetri, pripravljen iz bukovih, smrekovih ali leskovih vej, ki ga vsipajo v luknjo. "Prvi trije dnevi so ključni. Na dve do tri ure, tudi ponoči, je treba dodajati po koš ali dva budlovcev, dokler stržen ni napolnjen z ogorki vse do vrha glave," pojasni Mirko Brinovec. Tako kopo segrevajo in hkrati dvigujejo ogenj ob strženu navzgor. Para, dim in plini se nabirajo na notranji strani pokrova v glavi kope in prst se začne solziti. Ko je kopa dovolj segreta in glava postane mehka, stržen zaprejo z desko in prstjo. Kopa je tako pripravljena na proces oglitve, ko les ne gori, niti ne tli. Nato oglar na najnižjem delu kopišča, v vznožju, kopo odpre toliko, da iz nje iztečejo destilati. Skupaj to kuhanje traja kakšnih dvajset dni, kopa se med tem počasi seseda, sproti tudi na drugih delih kopo odpirajo (štorajo), da se iz nje kadi. "Treba je ves čas spremljati in paziti. Pravzaprav pa ne veš, kako znotraj ogleni, dokler ni konec. Vsaka kopa se drugače kuha," še doda Mirko Brinovec. Tako velika kopa, kot smo jo prižgale tudi me, jim bo dala okoli osem ton oglja. Seveda po tem, ko jo bodo še razdrli, očistili, šele takrat sledi spravljanje oglja v embalažo. Glavnino oglja pod imenom Slovensko oglje iz Oglarske dežele prodajajo kar doma, nekaj ga po dogovoru tudi razvozijo.
Za dobro opravljeno delo je treba sodelavce pogostiti. In seveda smo tudi me morale pokusiti, kakšen golaž se je skuhal v kotlu. Domov pa smo odšle z zavojem oglja v vrečkah, na katerem so bila posvetila predhodnih udeležencev podobnega doživetja.
Še risarska delavnica
Z ogljem se namreč tudi riše in piše. Del programa je tako tudi risanje oziroma je prepuščeno domišljiji udeležencev, kaj bodo pustili, morda kakšno sporočilo, duhovit zapis na vrečki, v kateri bo nato čez čas oglje šlo v prodajo. "Zadnja leta se poleg samega kuhanja in prodaje oglja ukvarjamo tudi z izvajanjem učnih delavnic za osnovnošolce in sprejemamo tudi druge starostne skupine. Predstaviti jim skušamo to skoraj že izumrlo dejavnost, da bi se ohranila še naprej," še povedo člani družine.
Obiskovalci, ki bi radi preizkusili oglarsko doživetje, pa se torej lahko vključijo v katerikoli del procesa. Kdor želi, lahko pride pomagat tudi pri skladanju ali podiranju kope, pa tudi že v samem začetku v gozdu, pri spravilu lesa, za kar pa je treba imeti seveda tudi nekaj znanja in izkušenj, sicer je lahko to tudi nevarno početje.
Veliko truda, tudi težkega fizičnega dela in pa sodelovanja, potrpežljivosti, predanosti terja vse delo. Družini Brinovec se vidi, da to resnično živi, njena gostoljubnost je pristna. "Oglarjenje za zdaj ohranjamo, da bo ostalo živo ne samo za nas, ampak tudi za zanamce, kajti gotovo smo vsi lahko ponosni na to kulturno dediščino. Tudi hvaležni našim prednikom, ki so nam to predali," še pove prvi mož družine Mirko Brinovec. Dodajmo še, da je oglarjenje uvrščeno tudi v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.
Prva ženska družine Renata pa povabi še h kakšnem obisku. Zlasti je v Dolah pri Litiji živahno na tradicionalni etnološko-etnografski prireditvi Oglarska dežela, ki je vsako drugo soboto v septembru, ko lahko spoznate še ostale dejavnosti, ki so povezane z oglarjenjem. Za rekreativce je na ta dan organiziran Kolesarski vzpon iz Litije na Dole pri Litiji. Prav tako priredijo prikaze raznih drugih opravil, vse pa je pospremljeno tudi z dodatnim programom, razstavami, druženjem in veselico.
Po Oglarski poti
Oglarjenje in z njim povezane zanimivosti lahko na območju Dol pri Litiji spoznate tudi med sprehodom po označeni Oglarski poti, na katero se lahko odpravite sami ali z vodičem. Teče mimo kop, ki so prikazane v različnih fazah, dolga je dvanajst kilometrov po razgibanem travnatem, gozdnem in asfaltnem terenu. Pohod ne zahteva posebne telesne pripravljenosti. Ena od zanimivosti med potjo je tudi Valvasorjev lovski dvorec v Zavrhu. Vsako tretjo soboto v maju pripravijo tudi organiziran pohod.
