Občutek, da si del te mogočnosti, majhen in minljiv - in da imaš možnost vse to videti v živo, nekoliko bolj od blizu, težko popišeš. Da si zadovoljen, četudi si upehan, zaripel, preznojen. Marsikdo se za nobeno nagrado ne bo šel prostovoljno mučit tja v višave. Ob veličastnosti podob, ob katerih ti vzdihuješ, se bo samo namuznil.
Zato pa je na drugi strani veliko teh, ki jim sploh ni treba pokazati fotografije, da vedo, o čem govoriš. O oglušujoči tišini, ki jo le tu in tam prekine piš vetra, ki premika oblake in se tako poigrava s tem, koliko, kako daleč boš ti videl. Potem so tu še čudovite rastline, cvetice raznih barv in oblik, ki jih vidiš le tam - in kar je prav neverjetno, da si najdejo svoj življenjski prostor tam, sredi skal, da vzniknejo iz še tako majhne razpoke.
In s temi, ki jih v hribih prevevajo podobni občutki izpolnjenosti in zadovoljstva, navdušenosti nad velikim bogastvom, ki ga ponuja narava, se v hipu ujameš, četudi so bili do tedaj neznanci. V različnih kombinacijah sem bila do zdaj že na pohodih. Z nekaterimi smo se srečali prvič in se ujeli. Brez komplikacij, slabe volje, negodovanja, tudi ko je bilo naporno in vreme slabo.
Le kdo se želi prostovoljno
mučiti
Tako kot druge aktivnosti, ki sprožajo občutke sreče, zadovoljstva, tudi hribolazenje gotovo zasvoji. A je vprašanje, do katere mere. Ali te stalno in povsod žene in nimaš obstanka ter si pri tem meriš čas, tekmuješ z drugimi, a tudi s sabo, koliko časa si porabil za določen vzpon, koliko kilometrov in 'višincev' si opravil, kar nato deliš v razne aplikacije, da tvoj dosežek vidijo tudi drugi.
Sama pametne ure nimam. Po avtomatizmu mi ena od aplikacij na telefonu sama šteje zgolj korake in opravljeno razdaljo - kolikor je to sploh točno. Če bi jo aktivirala, vnesla razne podatke, bi gotovo kazala še marsikaj in mi ukazovala, kdaj naj jem, spim, pijem, hodim. To vem brez naprave. V hribe pa hodim v prvi vrsti zase, zaradi dobrega fizičnega in psihičnega počutja, ko vem, da bom določeno turo zmogla. Z nikomer se ne primerjam.
In res ni gora nora, kot pravijo. Nor je tisti, ki gre gor. A ne vsi. Le tisti, ki je neprimerno opremljen, ki precenjuje svoje telesne sposobnosti in gre, ko razmere niso primerne. Ostali, ki ravno tako rinemo gor, smo pa prav tako malo nori, a le za tiste, ki naše vzpone gledajo s horizontale - med ležanjem na kavču.
