Veliki krog po zahodnem delu Amerike bomo sklenili z Arizono, ki se ponaša s številnimi nacionalnimi parki, z bogato zgodovino staroselcev Indijancev, z očarljivo in mogočno reko Kolorado, glavnim mestom Phoenix in še s čim. Arizona je šesta največja in štirinajsta najbolj poseljena ameriška zvezna dežela, prestolnica Phoenix pa celo peto največje mesto v ZDA. A tja zagotovo ne gremo zaradi Phoenixa (v ožjem središču tam živi 1,6 milijona ljudi, v malo širšem pa že krepko čez pet), tipičnega ameriškega velemesta, kjer razen stolpnic ne vidiš ničesar res zanimivega. Še najbolj ga poznamo po številnih dobrih športnih ekipah, predvsem Kardinalih (Cardinals), ki navdušujejo v ameriškem nogometu, in Soncih (Suns), ki jih poznamo iz košarkaške lige NBA. Arizona ima imenitno lego: meji na Kalifornijo, Nevado, Utah, Novo Mehiko in seveda tudi na mehiški deželi Sonoro in Baja Californijo. Osrednjo zgodbo piše reka Kolorado, ki smo jo v potopisu že spoznali, ki pa komaj v Arizoni zares pokaže svojo moč.
Kanjon reke Kolorado
Grand Canyon ali Veliki kanjon, če vam je ljubše, upravičeno velja za eno od svetovnih čudes. Kanjon reke Kolorado te najprej osupne s svojimi merami: dolžino 446 kilometrov in z globino skoraj neverjetnih dveh kilometrov. Zaradi mer ga v celoti z enim pogledom seveda ne zaobjameš, so pa Američani organizirali nekaj dostopnih točk za avtomobile (ena takih znamenitih je denimo South Rim). Točke odpirajo pot v prava mala mesta, kjer najdeš vse potrebno: od prenočišč, restavracij, trgovinic do razglednih točk in organiziranih pohodnih poti.
Ljudje pridejo sem za nekaj ur, dan, dva, mirne duše lahko ostaneš tudi cel teden, pa ti ne bo dolgčas. Za oglede imaš številne možnosti. Lahko se sprehajaš zgoraj, po robu, ko zgolj gledaš dol in te že ob tem pošteno stiska med nogami. Pogumnejši se podajo navzdol, eni le del spusta, drugi povsem na dno, kjer se lahko celo okopaš v sloviti reki. Pravijo (sam sem seveda prevelika boječka, da bi se spuščal v take podvige), da po poti srečaš marsikaj, od redkih rastlin do različnih dvoživk, številnih ptic, vider, bobrov, veveric. Netopirjev je menda kot smetja, gledati pa je treba tudi pod noge, da te ne oplazi katera od številnih kač - največ je klopotač. Bi radi spoznali strašnega strupenega bradavičarja? V Grand Canyon!
Vse te živalske "nevarnosti" (če se "izkušeno" sprehajaš zgoraj po robu, živali seveda ni) pa nadomestijo neverjetni razgledi in barve. Od oranžne do rdeče ali vijolične do skoraj črne, spodaj pa šumenje Kolorada, ki se blešči kot nekakšen srebrni trak. Osupljivo!
Najbolj v kanjonu uživajo geologi - vsak sloj, vsak odtenek pripoveduje zgodbo, starejšo od človeštva. Vrhunec so zagotovo sončni vzhodi in zahodi, ko se sence raztegnejo čez kilometrske prepade, stene pa žarijo, kot bi gorele od znotraj. Popolno gledališče svetlobe in trenutki, ko celo najbolj zgovorni utihnejo.
Petičneži si lahko privoščijo tudi ogled iz zraka. Majhna letala krožijo nad kanjonom, a pravijo, da razgledi vendarle niso tako lepi. Včasih so se letala in predvsem helikopterji spuščali v kanjon, kar je omogočilo precej boljše razglede in predvsem veličastne fotografije, po tragični nesreči leta 1956, v kateri je življenje izgubilo 128 ljudi, pa so prelete skozi kanjon prepovedali.
Ni ga bitja, ki v Kaliforniji in sosednjih deželah ne bi našel vsaj nečesa zase
Grand Canyon je tudi sicer zelo nevaren. Do zdaj so našteli že več kot 600 smrti (od leta 1890, ko te stvari beležijo), vzroki pa so od običajnih (padci, kapi ali srčni zastoji zaradi vročine, dehidracija) do "vodnih" - od hudourniških poplav do utopitev v Koloradu ali že omenjenih letalskih nesreč. Precej je samomorov, ko se nesrečniki preprosto vržejo v globino, našteli so preko dvajset usodnih udarov strele in celo 23 umorov. O tem še Agatha Christie ni pisala.
Navajo Indijanci
Indijanci! Kako mistično se sliši ime ljudstva, čigar pripadnika v naših krajih le redko srečaš, poznamo pa ga iz številnih stripov, knjig, veličastnih filmov. Vsi vemo, da so bili Indijanci prvi prebivalci ZDA, ki so tam živeli, še preden se je Krištof Kolumb zmotil in napačno zavil na svoji poti v Indijo. Beli osvajalci so bili neusmiljeni - večino domorodcev so pobili, preživele pa nagnetli v rezervate, kjer bolj ali manj živijo še danes. Napredek se je sčasoma dotaknil tudi njih. Rezervati so danes moderni in Indijancem pravzaprav ničesar ne manjka.
V Arizoni je največ Navajo (Navaho) Indijancev, ki predstavljajo največje domorodno pleme v ZDA. Ko potuješ skozi njihovo ozemlje, Navajo Nation, se ti zdi, kot bi stopil v svet, kjer čas teče počasneje in kjer imajo zemlja, veter in kamen svoje glasove, ki pripovedujejo neštete zgodbe. Indijanci seveda ne živijo več v vigvamih ali tipijih, kar sta imeni za indijanske šotore, temveč v hoganih, tradicionalnih indijanskih hiškah, narejenih iz lesenih hlodov in vej, obloženih z zemljo in blatom, ki pa niso prenosljive kot šotori. Hoganov je kar precej, se pa tudi ljudstva Navajo nezaustavljivo dotika "civilizacija", zato v vaseh vidimo tudi številne "navadne" hiše, celo bloke ali stolpnice v nekoliko večjih mestih.
Hogan je okrogle oblike, ki predstavlja ravnotežje, vhod v hišo je vedno obrnjen proti vzhodu, proti jutranji svetlobi, znotraj bivališča pa je odprt prostor za ogenj, obrede in predvsem pripovedovanje njihovih legendarnih zgodb. Takih o Spider Woman (Pajkovi ženski) - varuhinji tkalcev, o kateri ti povedo, da živi še danes in ponoči obiskuje hiše. Ali o velikem prevarantu Coyotu, ki v legendah skrbi za ustvarjanje težav, kršenje pravil ali demonstracijo človeških napak. Med Navajo Indijanci je Coyote zelo priljubljen: "Če želiš razumeti človeka, poslušaj zgodbe o Coyotu," povedo. Potem sta tu junaška dvojčka, ki sta popotovala po deželi in za vselej opravila s pošastmi, zanimiva je tudi njihova legenda o nastanku sveta, ki pa je tako zapletena, da bi za opis potrebovala svoje posebne strani v časniku …
Navaji govorijo jezik (dineh bizaad), ki se je ohranil skozi stoletja in ki je tako zapleten, da so ga kot šifrirni sistem Američani uporabljali med drugo svetovno vojno. Japonci so si dolgo razbijali glavo z rešitvijo kode, pa jim menda vse do konca ni uspelo. Danes Navajo Indijanci še negujejo tradicionalne vrednote, čeprav je vse drugače kot nekoč. Še vedno radi posežejo po ognjeni vodi (indijansko ime za alkohol, ki je še danes precejšen problem). Hogane so opremili s sončnimi elektrarnami, preživljajo pa se z živinorejo (ovce in konji, seveda), s tkanjem in rokodelstvom, s službami v izobraževanju, zdravstvu in celo pri policiji in vojski. Ena glavnih dejavnosti je turizem, mi pa se zaustavimo na dveh imenitnih točkah - Monument Valley in Antelope Canyon.
Magija - med svetlobo, barvami in miti
Dva arizonska nacionalna parka si zaslužita posebno pozornost - Antelope Canyon (Kanjon antilop) in Monument Valley (Dolina spomenikov) je najbolje povezati v enodnevni izlet in se predati neverjetnim svetlobnim učinkom, barvam, kot jih v naravi ne vidiš nikjer drugje, in zgodbam ter mitom, s katerimi te zalagajo Navajo Indijanci po poti.
Antelope Canyon je dobil ime po antilopah, ki so nekdaj, pred davnimi časi, v kanjonu iskale zavetje pred plenilci. Gre za čarobni, ozki kanjon, prepleten s kamnitimi valovi, ki jih je Kolorado na čudežni način klesal skozi tisočletja. Staroselci verjamejo, da je kraj svet - po njihovem verovanju je kanjon sklesala Velika kača, ki je skozi stoletja drsela skozi kamen in rezljala gladke valove. Zato Navajo Indijanci v kanjon vstopajo skrajno spoštljivo - in enako pričakujejo tudi od turistov. Vstop je mogoč le z indijanskim vodnikom in ga tudi pošteno plačaš - dobrih 50 evrov po osebi. Veliko ali ne - kanjon je pravcato svetišče svetlobe. Svetlobni žarki padajo s stropa kot nekakšni reflektorji. Stene so gladke, barve pa se nenehno spreminjajo med oranžno, rdečo, vijolično, zlato. Niti dva pogleda nista enaka - vsaka fotografija je čisti unikat.
Kanjon je razdeljen na zgornji in spodnji del. Po zgornjem gre vodena turistična pot, primerna za vsakogar (čeprav sem se sam, kot "človek nekoliko močnejše postave", včasih skoraj zagozdil), ožji del pa je sploh pustolovski, ko se med stenami prebijaš tudi s pomočjo lestev. Navajo Indijanci o spreminjajočih se žarkih svetlobe v Kanjonu antilop povedo, da tja vstopajo sveta bitja, duhovi. Tudi zato te vodniki nenehno opozarjajo: "Previdno, pazi glavo, tiho, da ne razjeziš duhov." Vse skupaj si je, ne da bi kanjon videl v živo, kar malo težko predstavljati. Še posebej veselo je tam med poplavami, ko voda zalije del kanjona ali kar celega - takrat pohajkovanje in ogledovanje Antelope kanjona seveda ni mogoče.
O Monument Valley marsikaj pove že ime. Gre za skoraj puščavsko pokrajino, iz katere se povsem nepričakovano in povsem brez reda dvigajo skupine osamelcev, zgrajenih iz peščenjaka. Vse skupaj deluje nekako nestvarno, prav teh pet kvadratnih milj doline pa je določilo, kako si bodo filmski gledalci, ki pač tam še niso bili, predstavljali Divji zahod. Film Bilo je nekoč na zahodu, delo slovitega režiserja Sergia Leoneja, je bil sploh prvi špageti vestern, ki je nastal zunaj Evrope. Prvi je potencial pokrajine prepoznal še bolj slavni John Ford, ki je tam posnel kopico svojih veličastnih vesternov. Domačini so ga kmalu vzeli za svojega in še danes radi povedo: "Ko je Ford prišel k nam, je puščava hitro postala Hollywood." Ford je imel do doline skoraj ljubezenski odnos. Ko je nekoč pil kavo ob sončnem vzhodu, ti so tam še posebej veličastni, je vzkliknil: "To je najlepši delček sveta na materi Zemlji!" Mnogi bi njegovim besedam pritrdili.
Lepota pokrajine gor ali dol in Fordovi genialnosti navkljub pa je slavo doline v svet še najbolj ponesel John Wayne. Legendarni igralec, simbol kavboja, visoke postave, globokega glasu. Le vprašajte svoje starejše sorodnice ali znanke, katera ga ni rada pogledala, pa čeprav le na filmskem platnu. Še danes ob imenu vesterna najprej pomislimo na tega legendarnega igralca, moški poznavalci pa tudi na rdečelaso Irko Maureen O'Hara, ki je z Waynom v številnih filmih ustvarila legendarni par. Tisti slavni prizor, ko Wayne pozira na robu skale, je pravzaprav sposojen iz Navajo tradicije. Zanimivost: nek lokalni jezdec, imenovali so ga Cowboy Danny, je za majhen denarni prispevek še dolga leta v tem položaju poziral turistom. Škljoc, škljoc in na instagram! Danny je postal ikona doline, spodobna zamenjava za Johna Wayna, malo resnični kavboj, malo živa legenda.
Navajo Indijanci imajo tudi za osamelce svoje razlage. Verjamejo namreč, da je bil vsak peščenjak nekoč ali človek ali žival, ki je iz tega ali onega razloga okamenel, da bi varoval pokrajino. Osamelce je treba gledati ob sončnem zahodu, ko dobijo prav posebni barvni odtenek. "To je trenutek, ko svetovi prehajajo med seboj," povedo.
Tudi po Dolini spomenikov naj se ne bi potepali sami. Je sicer mogoče: po 27 kilometrov dolgi makadamski cesti, na kateri si sam, narekuješ tempo ogledov. Druga možnost je že znana: najem indijanskega vodnika, ki ti v precej krajšem času pokaže vse, pa še marsikaj zanimivega pove zraven.
Route 66
Route 66 je tista slavna cesta, še bolj slavna od kalifornijske Highway 1, ki ZDA preseka med Chicagom in Santa Monico in katere dobršen del pelje tudi čez Arizono. Podjetni Američani so hitro doumeli, da cesta privlači turiste kot magnet - in da bi se na ta račun dalo lepo zaslužiti.
Cesto so odprli za promet leta 1926 in bo tako naslednje leto praznovala okroglo, že stoto obletnico. Fešta bo! Sicer pa te 4000 kilometrov skozi sila raznolike pokrajine tako ali tako očara, kjerkoli že si. Zapuščeni bencinski servisi, neonski znaki iz 50. let, moteli v slogu ameriške stare šole - koliko filmov smo videli zgolj s temi izhodišči! Dodajmo neverjetne pokrajine in moderne velikanske restavracije z burgerji na sto in en način - in ostane ti le eno: brž na pot! V Arizoni sta se ob slavni cesti razvili dve večji mesti - Flagstaff in Williams. Prvo je moderno, prepredeno z grafiti, Williams pa je ohranil nekaj stare ameriške kulture Divjega zahoda.
San Diego
San Diego je najstarejše mesto v Kaliforniji in zadnje veliko mesto na našem velikem zahodnoameriškem krogu. Vabi te s soncem in neskončnimi plažami. Ob kopanju ponuja tudi vse vrste druge zabave: imenitni, svetovno znani živalski vrt, še boljši akvarij, številne muzeje, četrti, v katerih obožuješ kolonialne stavbe in parke, vrtove, promenade. Mesto ima slovito zgodovino, v "starem mestu" opazimo neizbrisni pečat španske in mehiške kulture. Ulice tam dišijo po tortiljah, glasbi mariachi in mehiški kuhinji. Streljaj naprej je La Jolla, prestižna obalna četrt premožnih, kjer te na obali lahko pozdravi tudi pravi morski lev. Ali v drugo smer četrt Coronado, kamor pred vrvežem najraje uidejo filmske zvezde. Skratka, San Diego je eno najbolj priljubljenih ameriških mest, idealen kraj za počitnice za staro in mlado, za revne in bogate.
Mesto navduši še z marsičem drugim: s parkom Cabrillo, poimenovanem po Juanu Rodriguezu Cabrillu, ki se je leta 1542 tam izkrcal v imenu španske krone. Park je na vzpetini, ki ponuja imenitne razglede na mesto, po poti navzdol pa pretresen gledaš eno največjih vojaških pokopališč na svetu, z več kot 120 tisoč grobovi znanih in neznanih junakov. Spodaj se lahko sprehodimo po četrti Little Italy, če se nam že pocedijo sline po testeninah ali pici, lahko pa postanemo ob ogromnem kipu Kissing statue, kjer mornar ob koncu druge svetovne vojne poljublja medicinsko sestro.
Za mnoge pa je vrhunec pohajkovanja po San Diegu sprehod po pristanišču, kjer si lahko ogledamo notranjost slovite letalonosilke UUS Midway, ki so jo po 47-letnem službovanju upokojili in zasidrali v San Diegu. Ogromna letalonosilka je poimenovana po sloviti bitki za Midway, morda odločilni bitki v drugi svetovni vojni, čeprav v bitki ni sodelovala, saj so jo splavili šele dober teden po koncu vojne. Je pa imeniten prikaz življenja na tako velikih ladjah in muzej ladjarstva in letalstva hkrati: naj omenim samo letalo F-14, s katerim se je Tom Cruise v vlogi Mavericka preganjal po nebu v slovitem filmu Top Gun. Na UUS Midwayu lahko na letalo splezate, sedete na Maverickovo mesto in, saj veste, škljoc, škljoc in na instagram.
Mi pa s San Diegom zaključimo veliki krog. Toplo priporočam, čeprav raje v lastni kot v agencijski režiji. Za nekatere stvari si je preprosto treba vzeti več časa. Izbira je veličastna: od ikoničnih mest do fantastične pokrajine. Ni ga bitja, ki v Kaliforniji in sosednjih deželah ne bi našel vsaj nečesa zase.
