Druženje z družinsko naravnanim karavanom, kamor gre petčlanska družina in v prtljažnik še ogromno krame, bi bil običajen dogodek, če ne bi … Hja, kdaj karavan ni navaden karavan? Kadar je videti kot BMW M5, do pred nekaj let še nekaj nepojmljivega. Zdaj založen z ekstremno močjo, postavljen na izpopolnjeno tehniko in začinjen z dodatki, ki povedo, kaj "M" predstavlja in so najlepši primer avtomobilske erotike.
Oblika razumnega karavana je nadgrajena s športno naravo - širokimi boki, izbočenimi blatniki in nizko linijo strehe, ki dajejo avtomobilu trdo tekmovalno držo, hkrati pa ohranjajo vsakdanjo uporabnost. Z značilno zeleno barvo, pragovi, spojlerji in nenazadnje štiricevnim lanserjem ognjemeta in božanskega zvoka v bogatem difuzorju na zadku.
Skeptičen nad smislom take avtomobilske kreacije po prvih kilometrih z običajnim tipanjem pospeškov sem pozno poletnega jutra, še v trdi temi, odložil preostanek družine na letališču in, svoboden kot ptičica naslednjih sedem dni, pomislil, da si lahko ob delu tudi vzamem kak prost dan in se s tem družinskim avtomobilom kam peljem. Sledi kar spoved. Že na poti z letališča me je zanimalo, koliko ta beštija zagrize in leti. Oprosti mi, bencinski oče, da sem grešil, ampak skušnjava je bila prevelika. Odgovor, ki vas zanima … Gre!
900 višinskih metrov čiste erotike
Naslednje dni je sledilo iskanje idealne ceste, ki jih pri nas ni, je pa streljaj za rodnim krajem na avstrijski strani. Gre za Korošcem, pa tudi širši bencinski javnosti, sploh motociklistični, znano cesto do akumulacijskega jezera Sobota, ki povezuje koroški Labot (Lavamund) z že štajerskim zaledjem Dravske doline na avstrijski strani. Po glavni cesti L114 je približno 14. Cesta se iz doline strmo vzpenja in premaga skoraj 900 metrov višinske razlike, zato je znana po dolgih, tekočih serpentinah in je ena najbolj priljubljenih motorističnih tras na tem delu Avstrije.
Na vrhu je potem akumulacijsko jezero za elektrarno v Labotu, predvsem kot skladiščnik energije, dolina pa se odpira v povsem drugo smer - če bi jez popustil in bi vsa voda zdrvela navzdol do Drave, bi s sabo odnesla dobršen del Mute in pljusknila tudi v Vuzenico. Drugače pa je to hribovsko umetno jezero poleti priljubljeno kopališče (čeprav ni pretirano toplo) in rekreacijski prostor.
M5 Touring stane v osnovi 148.400 evrov
Cesto v moji soseščini, ki sem jo prevozil velikokrat s kar navitimi testnimi avti, so zgradili za družinske karavane, kot je M5. S popolnim motorjem, podvozjem in dodatkom elektrike bavarska kreacija grize skozi vsak ovinek in noro pospešuje na ravninah. Na vmesnih točkah se odpira izjemen razgled na Dravsko dolino s Podjuno in pogledom vse do Celovca, na Svinčo planino nad Volšperkom, Koralpe, priljubljeno smučišče in na drugo stran na štajerske hribe in že skoraj gorice.
Ceste niso za norenje
Tam blizu pod cesto je tudi Sv. Lorenc, ki ima v koroški zgodovini posebno mesto. Po prvi svetovni vojni je vas pripadla Jugoslaviji, medtem ko so na desnem bregu Drave slavne Libeliče dali Avstriji. Zgodba pravi, da so Libeličani tam spodaj toliko časa povzročali težave, da so jih potem leta 1922 Avstrijci s posebnim sporazumom "izpljunili" v Jugoslavijo. V naših šolskih knjigah pa nikoli niso niti omenili, da ima vsak posel kupca in prodajalca. Libeliče je novonastala država leta 1922 plačala Avstriji z robom pogorja Koralp z Lorencem. Če pogledate na zemljevid, med Avstrijo in Slovenijo pri Libeličah teče ravna črta, ki potem nenadoma zavije navzdol po Dravi in po jarku navzgor. Tako.
Avstrijci znajo z asfaltom, cesta je odlična, široka in predvidljiva. Paziti morate le na "lešnike", množice motoristov, ki se predvsem ob lepem vremenu podijo čez ovinke gor in dol, pa seveda M5 Touringu enakih (ali podobnih) strojev.
Glavno presenečenje te vožnje pa je bil domačin z lepim M3 nekaj generacij nazaj, ki me je srečal med vožnjo navzgor in seveda že čez nekaj trenutkov obrnil za mano. Ker rad klepetam, sem zavil na prvo postajališče in potem je mladenič s svojim telefonom fotografiral čisto vse, kar mu je padlo na pamet. In bil oh-in-sploh srečen ter poln pohval nad čudovito nemško mehanizacijo. Meni pa … se je zdelo nadvse imenitno. Na vrhu ceste prečkamo prelaz in koroško-štajersko mejo, kjer je nekdo ukradel tablo za zeleno "štajersko srce" (turistični logotip), in se po dveh kilometrih pripeljemo k jezeru. Konec avgusta je bilo med tednom tam sicer mrtvilo, pa tudi vreme je postalo kar precej manj poletno, sploh ko gre za temperature na 1000 metrih višine.
Tako poseben, da ...
Na poti nazaj je skupina avstrijskih motoristov ob postojanki z bifejem plačala pivo, če V8 zapoje v svoji lepoti in metal zvoku - seveda človek rad ustreže, kolegi pa so potem huronsko vpili in ploskali. Bencinska dediščina in kultura germanskega sveta nam ni tako tuja, kot bi se zdelo na prvi pogled (posluh). Komaj sem odpeljal, se je kot Spitfire na Bf 109 na dolgem klancu navzdol nadme spustil štirikrožni RS4. Spet bom modro molčal, sploh o bitki za Britanijo.
Vsem bencinoglavcem (petrolheadom) pa zelo priporočam izlet tja gor, pa ne le zaradi tiščanja, saj ob bolj obiskanih delih dneva in tedna za vogalom zelo radi kampirajo tudi lokalni "Helmuti" s tablico in prenosnim laserskim radarjem, naslonjeni na streho karavanskega golfa. Stavkov v čezmejni slovenski koroščini "kam pa se mlademu gospodo št'k mudi" pa sem se tam tudi že dovolj naposlušal. Ne, tja gor pojdite zaradi res neokrnjene narave (ki so jo Avstrijci, preden so Korošci na referendumu letos izglasovali "nein!", že deloma posuli z vetrnicami), čistega zraka in doživetja. Vzemite jedačo in pijačo in če ste sredi leta, še ležalke in kopalke. Lahko pa tudi "planinarite" ali kolesarite. V nekaj urah se pride na dosti okoliških vršacev (Koralpe, Košenjak …). A ko vozite tja gor, pazite na "lešnike", ker jih zna biti poln ovinek tudi na vaši strani ceste, kot na kaki dirki MotoGP.
Hibridno srce z V8
Ker nas že vse srbijo ušesa, prsti in desno stopalo - pod motornim pokrovom ima M5 Touring 4,4-litrski biturbo V8, ki skupaj z dodatki elektrike razvije 535 kW (727 KM) in božjastnih 1000 Nm navora. Štirikolesni pogon pa je tako ali tako samoumeven. 3,5 sekunde do stotice, blokada (ki se jo da odkleniti, pa ne bomo širili krive vere) pri 250 km/h (ali 307 "krivovernih" km/h), vse to so številke, ki na papirju govorijo brutalno, v resnici pa zna biti M5 presneto uglajen stroj, ki izkorišča svoj električni del duše za mestne premike ali nežnejše pospeševanje, sploh pa za dušenje praktično neobstoječe turbo luknje.
Ampak ker večina dobro sliši, vidi in čuti, sta na volanu dva rdeča vražja rožička, ki postopoma prebudita "hudiča", že M1 je dovolj za bolj odločno prestavljanje 8-stopenjske športne mehanike ZF 8HP in blasfemični ropot skozi štiri "rore" tam zadaj. Od tu potrebujete trenirano telo, ker pospeški, stranske slike in še kaj hitro povedo, da naša fizionomija, fiziologija in še kaj niso narejeni za te skrajnosti. Skratka, če potrebujete tak družinski avto, morate imeti tudi nekaj oreščkov med nogami (voznice naj mi oprostijo, ker ne najdem ustrezne analogije za nežnejši spol … melone?).
Nenazadnje tehtnica pokaže dve toni in pol, kar pomeni, da ni ravno lahkoten za upravljanje kot Alijev metulj in zna pičiti kot čebela, če bi pretiravali. Ampak ne bomo, ker za to ni primernih cest, dirkališča pri nas pa lahko (ne moremo) preštejemo na prste leve mizarjeve roke.
Tehnična umetnina za neke druge čase
Notranjost sledi aktualnim oblikovnim trendom ostalih BMW-jev - je dovolj športna, s školjkastimi sedeži, v oranžni barvi daje oster kontrast zeleni zunanjosti otoka Man (C4G). Svetlobni elementi po sredi armaturke se prelivajo v modro-rdečih odtenkih, materiali in izdelava so več kot dostojni in znamki primerni, kombinacije usnja, aluminija, plastike in karbona so ustrezne, bom pa vedno bentil nad "šalabajzerskim" odnosom oblikovalcev, ki v avte vtikajo dva ravna ekrana. Kot da se jim ne bi več dalo oblikovati športne armaturke in je ta del šel po liniji najmanjšega odpora. Informacijska tehnika je tu na visokem nivoju, le infozabavni sistem je postal tako kompleksen, da si lahko organizirate nekajurni tečaj, pa še takrat vam ne bo povsem všeč. Če imate majhne otroke in sami ne sodite med najbolj kompaktne predstavnike svoje vrste, bo dovolj prostora tudi na zadnjih dveh (pogojno treh) sedalih, še bolj nas kot bodoče lastnike povsem običajnega M karavana zanima tudi prtljažnik. V osnovi meri 500 litrov, v dnu so kabli za polnjenje električnega dela, s podiranjem sedežev pa boste iz modro-rumene trgovine s pohištvom privlekli do 1630 litrov pohištva. In še eno prednost ima M5 Touring pred limuzinskim bratom - poskusite na slednjega namontirati tri gorska kolesa.
M5 Touring lahko (in moramo) pred praktično noto vzamemo kot tehnični spomenik neke lepše avtomobilske dobe, prijetne za oči in ušesa, da o doživetjih ne govorimo. Je tudi investicija, sploh ker tovrstnih nišnih modelov ni veliko, morda le še sosednji bavarski sosedje s kakim RS6. Ob vsem tem cena pravzaprav sploh ni pomembna (ali pač) - v osnovi M5 Touring stane 148.400 evrov, z vso dodatno opremo pa je bil zeleni primerek zaokrožen na 178.975 evrov. A V8 stare šole, s tehniko, dodelano do zadnjega vijaka, filozofijo črke M, je lahko tako vsakdanji avto kot športni presežek. Zapomnite si to!
