Ime izhaja iz istoimenskega gradu v kraju Eisenach, kjer je potekala proizvodnja. Poleg trabanta je bil wartburg najpogosteje uporabljan model osebnega avtomobila v nekdanji Vzhodni Nemčiji (NDR) in je bil zelo priljubljen tudi kot vozilo državnih ustanov. Med letoma 1956 in 1988 je bil wartburg opremljen z zelo znanim trivaljnim dvotaktnim motorjem, ki je avtu dajal značilni zvok.
Sto trideset
Fahrzeugfabrik Eisenach AG je 5. decembra 1896 ustanovil bančni konzorcij pod vodstvom Heinricha Erhardta, z začetnim kapitalom 1,25 milijona zlatih mark, cilj podjetja pa je bila proizvodnja vojaških vozil in koles. Kmalu so se konzorciju pridružila še druga znana podjetja, kot sta Daimler in Benz. Serijska proizvodnja motornih vozil se je pričela na osnovi licenc, kupljenih pri francoskem podjetju Decauville. Prvi modeli so že nosili ime Wartburg in so se zelo dobro prodajali, še posebej, ker so že zgodaj dosegali uspehe na avtomobilskih tekmovanjih - pod znamko Cosmobile so bila vozila celo poslana na ameriški trg, ko pa so licence potekle, je podjetje hitro razvilo široko paleto lastnih modelov.
Avtokočije
Wartburg-Kutschierwagen (kočijaški avtomobil) je bil prvič predstavljen leta 1899. Imel je štiritaktni enovaljni motor zadaj z vodnim hlajenjem, drugi model pa je imel zračno hlajen motor s 4 KM, prav tako nameščen zadaj, skupaj z verižnim pogonom, ki je bil popolnoma odprt in nezaščiten. Sprednja kolesa s togo osjo in prečno nameščeno poleliptično vzmetjo se niso upravljala z volanom, ampak z ročico. Čeprav je konstrukcija po današnjih merilih zelo primitivna, je ta model leta 1899 prejel 22 prvih nagrad in je dosegal že 60 km/h.
Razvoj motorjev in konstrukcije je bil hiter: 31. avgusta 1902 je na mednarodni avtomobilski dirki v Frankfurtu zmagal dvosedežni dirkalnik z vodno hlajenim motorjem s 16 kW (22 KM), ki je dosegel 120 km/h. Vozilo je imelo okvir iz brezšivnih jeklenih cevi, motor s celotnim pogonskim sklopom in listnatimi vzmetmi pa je bil nameščen nad sprednjo osjo. Avto je tehtal 642 kg, imel je petstopenjski menjalnik in kardansko gred.
Naš mali avto
Leta 1904 je bil predstavljen prvi dixi, ki je postal znan in dolgo časa uspešen model avtomobilov iz Eisenacha. Dixi je bil na voljo kot turistični avto, športni kupe ali kot dostavno vozilo s koristno nosilnostjo 600 kg. Vodno hlajeni štirivaljni motor je dosegal 1000 vrt./min., imel je kardanski pogon in nožno zavoro na diferencialu.
Podjetje, podžgano z uspehi, je nato hitro predstavilo še motorje z močjo do 40 kW (55 KM), motorji in podvozja so bili tako sodobni, da so se nekateri modeli izdelovali do leta 1927.
Od leta 1907 so v Eisenachu izdelovali tudi tovornjake z verižnim pogonom in nosilnostjo do pet ton, dve leti kasneje pa so ponudbo razširili z razvojem in proizvodnjo ladijskih motorjev. Do leta 1918 je avtomobilski program obsegal sedem tipov osebnih vozil in pet vrst tovornjakov. Po prvi svetovni vojni so lahko ponovno zagnali proizvodnjo motornih vozil in koles, slednja so prav tako nosila znamko Wartburg. Leta 1921 je tovarno v Eisenachu prevzel Gothaer Waggonfabrik. Od takrat so bili vsi izdelki označeni z znanim logotipom kentavra s plapolajočo grivo.
Neki Nemci
Po vojni so uspeli nadaljevati uspešno zgodbo modelov Dixi, tudi zahvaljujoč številnim uspehom v avtomobilskem športu. Tako je na primer leta 1922 model Dixi prepričljivo zmagal na progi Avus v razredu do 6 KM. Leto kasneje, 1923, je dixi dosegel odmevni svetovni rekord prav na isti stezi, saj je prevozil 20.000 km v 380 urah in 30 minutah. Na dirki Reichsfahrt leta 1924 pa je dixi premagal glavnega tekmeca – kompresorski mercedes, ki je zasedel drugo mesto.
Najzmogljivejši model iz Eisenacha je imel šestvaljni motor s 44 kW (60 KM) in prostornino 3,5 litra. Leta 1927 so v Eisenachu pridobili tudi licenco za izdelavo avtomobila Austin Seven iz Anglije, enega najbolj množično proizvedenih britanskih avtomobilov tistega časa. Prvega januarja 1928 je bil tako predstavljen dixi 3/15 PS z vodno hlajenim štirivaljnim motorjem s prostornino 750 cm³, ki je postal najbolj znan primerek modelne serije Dixi in pozneje tudi prvi BMW-jev športni avto. Leta 1927 so namreč tovarne v Eisenachu prešle v roke borznega špekulanta Jacoba Schapira, 1. oktobra 1928 pa so bile vključene v nastajajočo družbo BMW. Od takrat naprej je dixi nosil logotip BMW.
Wartburg 311
Preden je padla železna zavesa, je vzhodni del Nemčije nadaljeval, kjer je končal. Del Auto Uniona je bil tudi na bodočem ozemlju DDR, tam pa je krovni nemški konglomerat IFA prevzel nasledstvo predvojnih modelov DKW, ki jih je izdeloval Horch v tovarni v Zwickau, F8 in F9.
Model Wartburg 311, ki je začel nastajati leta 1956, je bil nadaljnji razvoj modela EMW 309 (prej znan kot IFA F9), ki je temeljil na modelu DKW F9, razvitem že leta 1940. Okvir vozila, ki so ga prisilno prevzeli iz Zwickaua, so podaljšali za deset centimetrov in mu dodali občutno večjo in štirivratno karoserijo. Kot trgovsko ime so izbrali ime prvega motornega vozila, ki so ga Eisenacher Fahrzeugwerke izdelali že leta 1898 – Wartburg.
Oznaka 311 (pa tudi kasnejše – 313, 312, 353 in prototipi) sledi BMW-jevi tradiciji – vsi avtomobili BMW in EMW, izdelani v Eisenachu, so imeli trimestne oznake, ki so se vedno začele s številko 3, model F9 pa so v Eisenachu označevali kot 309.
Eleganca vzhodnega bloka
Zaradi elegantne, sodobne oblike, funkcionalne zasnove in široke palete različic je Wartburg 311 dosegel več mednarodnega priznanja kot katerikoli drugi osebni avtomobil iz NDR. Na nesocialističnih trgih je bil tudi pomemben vir deviz za vzhodnonemško gospodarstvo.
Ob začetku proizvodnje konec leta 1955 je imel model Wartburg 311 motor s prostornino 900 cm³ in moč 28 kW (37 KM). Leta 1962 so prostornino motorja povečali na 992 cm³ (model Wartburg 1000), s čimer je moč narasla na 33 kW (45 KM), tovarna pa je kot najvišjo hitrost navajala 125 km/h, kar je bilo 10 km/h več kot prej. Povprečna poraba goriva je bila okoli deset litrov na 100 km. Po približno desetih letih je bila proizvodnja Wartburga 311 zaključena leta 1965.
Podvozje wartburga 311, ki je temeljilo na predvojni zasnovi, v 60. letih ni bilo več sodobno. Da bi lahko proizvodnjo nadaljevali tudi med prehodom na naslednji model, so leta 1965 uvedli prehodni model Wartburg 312, ki je združeval novo podvozje z obstoječo klasično karoserijo.
Limuzina je bila leta 1966 ukinjena, leta 1967 pa se je zaključila tudi proizvodnja dvovratnih in štirivratnih karavanskih različic – Kombi in Camping. Na osnovi Wartburga 311 je bil med letoma 1957 in 1960 izdelan tudi roadster, od katerega je bilo narejenih nekaj manj kot 500 primerkov. Motorna moč modela Wartburg 313 je bila v primerjavi z osnovnim modelom povečana na 37 kW (50 KM), kar je omogočalo najvišjo hitrost 140 km/h. Iz tega modela, znanega tudi pod imenom Wartburg Sport.
In potem pride kocka
Wartburg 353, predstavljen 1. junija 1966 in verjetno najbolj znani model znamke, je v osnovi sledil zasnovi modela Wartburg 311 – z dvotaktnim motorjem, pogonom na prednja kolesa in šasijo s škatlastim okvirjem. Vendar pa je prevzel bistveno posodobljeno podvozje, ki je bilo uvedeno že pri modelu Wartburg 312. To je vključevalo 13-palčna kolesa, posamično obešena kolesa in vijačne vzmeti na vseh štirih straneh.
Nova je bila tudi karoserija, ki je po standardih tistega časa ustrezala mednarodnim normam in je imela prtljažni prostor z več kot 500 litri prostornine. Šele leta 1968 so z uporabo karoserijskih delov iz tovarn v Hallu in Dresdnu ponovno ponudili kombi različico, ki se je zdaj imenovala Wartburg Tourist.
Najopaznejše spremembe med proizvodnjo so bile posodobljen motor s 37 kW (50 KM) leta 1969, prehod na model Wartburg 353 W s sprednjimi kolutnimi zavorami leta 1975 in sprememba sprednjega dela karoserije zaradi premestitve hladilnika pred motor leta 1985.
Z uvedbo modela Wartburg 1.3 se je proizvodnja Wartburga 353 zaključila v letih 1988/89, po 22 letih proizvodnje in več kot 1,2 milijona izdelanih primerkih. Milijonti wartburg je bil predan na predvečer 1. maja 1981.
Wartburg, ki ga ni več bilo
Leta 1968 so pri VEB Automobilwerk Eisenach razvijali še eno različico modela Wartburg 353 – nastalo je trivratno kupe vozilo s karoserijo iz elementov iz GFP (poliestrske smole, ojačane s steklenimi vlakni). Izdelali so le pet do osem primerkov. V enem od njih so vgradili Renaultov motor s 1397 cm³ prostornine in močjo 54 kW (73 KM). Prototipi so imeli poševno zadnjo stran (fastback) in motor spredaj.
Zaradi politične odločitve, povezane z naftno krizo, pa se razvoj ni nikoli prebil iz prototipne faze – vozilo je bilo zamišljeno kot izvozni model, a je bil projekt opuščen že zgodaj. Primerek rdeče barve je danes razstavljen v Prometnem muzeju v Dresdnu, drug (zelen) v muzeju v Eisenachu, rumeni prototip pa je shranjen v zasebni zbirki, ki ni odprta za javnost. Dva dodatna rdeča primerka sta v zasebni lasti.
Štiritaktni konec
Že v 60. letih so v avtomobilski tovarni Eisenach razvili štirivaljni štiritaktni motor z 1,6 litra prostornine in močjo 60 kW (82 KM), ki je bil dokončan leta 1972. Z manjšimi prilagoditvami bi lahko nadomestil zastareli trivaljni dvotaktni motor v modelu Wartburg 353, a je državno vodstvo zavrnilo prehod in potrebne naložbe. Zaradi tega je NDR v naslednjih letih izgubila številne devizno pomembne zahodne trge.
Leta 1984 je Günter Mittag, odgovorni za gospodarska vprašanja v SED, sklenil licenčni dogovor z Volkswagnom za proizvodnjo motorjev EA 111 (iz VW Pola) v Vzhodni Nemčiji. Motor je bil prevelik za motorni prostor Wartburga 353, kar je zahtevalo drastično preoblikovanje sprednjega dela vozila in pogonskega sklopa, skupaj z obsežnimi investicijami - in zaradi tega ni bilo več sredstev za sodobno preoblikovanje karoserije.
Ko se je oktobra 1988 začela serijska proizvodnja modela Wartburg 1.3, je imel avtomobil nov motor z močjo 43 kW (58 KM) in štiristopenjski menjalnik, a le rahlo prenovljeno notranjost, medtem ko je karoserija ostala skoraj nespremenjena.
Kljub nekaterim naknadnim izboljšavam je bilo očitno, da gre za več kot 20 let staro obliko, kar je po denarni reformi naredilo vozilo popolnoma nezanimivo za prodajo. Čeprav je njegova proizvodnja stala približno 14.400 mark, so ga lahko prodajali le še za 7600 mark. Po nemški združitvi leta 1990 se wartburg ni več prodajal, zato je bila proizvodnja aprila 1991 dokončno ustavljena. Od več kot 1,6 milijona proizvedenih vozil jih je bilo po podatkih nemškega prometnega urada do 1. januarja 2021 registriranih še 8400.
Izvozni produkt
V letu 1975 je bilo od 54.050 izdelanih Wartburgov kar 34.250 izvoženih, 8941 prodanih domačemu prebivalstvu, 7300 preko sistema Genex, 3003 za potrebe državnih organov in 556 za investitorje. Največji izvozni trgi so bili Madžarska, Poljska, Belgija, Finska, Velika Britanija in Nizozemska, a tudi Danska, Grčija, Islandija in Španija. Leta 1960 je bilo v ZDA izvoženih do 1215 vozil Wartburg 311, ki so jih oglaševali celo v reviji Playboy s ceno od 1799 do 2195 dolarjev. Na Finskem je bilo leta 1969 registriranih okoli 10.000 Wartburgov, leta 1979 že 13.000, kasneje je prodaja padala. Nizozemci so vozila uvažali med letoma 1957 in 1974, leta 1973 pa je servisna mreža obsegala kar 100 delavnic. V 80. letih je prodaja na zahodu drastično padla, izvažali so le še v države brez lastne avtomobilske industrije. Leta 1989 je bilo v Vzhodni Nemčiji registriranih okoli 760.000 Wartburgov, kar je predstavljalo 20 odstotkov voznega parka; leta 1993 jih je bilo v celotni Nemčiji še 402.590 (1,03 odstotka), do leta 2000 pa se je število zmanjšalo na 56.520, od tega 58,8 odstotka modelov Wartburg 1.3. Leta 2014 je bilo doseženo zgodovinsko dno s 7134 registriranimi vozili, nato pa se je število spet začelo rahlo povečevati – do 1. januarja 2024 jih je bilo v prometu znova 8985, med njimi vsaj 3521 primerkov modela 353 in 1416 primerkov modela 1.3.
