Dirka 24 ur Le Mansa se odvija na stezi Circuit de la Sarthe, ki je že sama po sebi legendarna. Ta pol javna cesta, pol namenska steza pri mestu Le Mans v zahodni Franciji se vije čez skoraj štirinajst kilometrov cest, ki čez leto služijo vsakodnevnemu prometu, a se enkrat letno preobrazijo v prizorišče epskega boja. Tu večinoma ni varnostnih izletnih con kot v sodobni formuli, ni sterilnega perfekcionizma, tu se asfalt stika z zgodovino, drevesa šepetajo imena zmagovalcev iz preteklosti, iz globin asfalta pa veje vonj po bencinu, gumah, potu in izgubljenih sanjah.
Rojen leta 1923, kot odgovor na potrebe takratne industrije po demonstraciji zanesljivosti in dolgotrajne vožnje, je Le Mans hitro postal več kot samo tehnični test. Postal je kulturni fenomen. Dirka, v kateri zmaga ni odvisna le od tega, kdo je najhitrejši, temveč od tega, kdo zdrži, kdo zna razmišljati več potez vnaprej, kdo zna poslušati stroj in ga ne izsiljevati. Tu ni prostora za ego brez razuma. Iz ponižnosti in potrpežljivosti so se rodile največje zmage, iz objestnosti pa veliki porazi.
Značilnost te dirke je neprekinjenost. Tričlanske posadke si izmenjujejo vožnjo, pogosto v dvournih intervalih, a to ni matematika, to je umetnost. Ujeti pravo točko menjave, pravo taktiko gum, goriva, prehitevanj, odločiti se, ali greš z gladkimi gumami brez profila v noč, ki prinaša dež, ali pa upaš, da se nebo usmili. In medtem ko se znotraj kabine dirkalnika odvija pekel, zunaj mehaniki lovijo stotinke sekunde pri vsakem postanku. Napaka ni dovoljena, saj štejeta vsak milimeter in vsaka poteza.
Prva dirka 24 ur Le Mansa je bila 26. in 27. maja 1923, steza pa je bila dolga približno 17,26 kilometra. Dogodek je organiziral Automobile Club de l'Ouest (ACO), na startu je bilo 33 vozil različnih proizvajalcev, vključno s Chenard & Walcker, Bentley, Bugatti in Lorraine-Dietrich. Vozile so ekipe s po dvema voznikoma, ki sta si izmenjevala vožnjo brez možnosti zamenjave vozila ali večjih popravil. Dirka je trajala polnih 24 ur brez prekinitve, tudi ponoči, ko še ni bilo dodatne razsvetljave na stezi. Zmagala je ekipa Chenard & Walcker, ki sta jo sestavljala André Lagache in René Léonard, z 2209 prevoženimi kilometri in povprečno hitrostjo 92,06 km/h. V skladu s pravili tistega časa dirka ni štela kot samostojen dogodek, temveč kot del triletnega cikla, kjer bi skupni rezultat določil končnega zmagovalca, vendar se je ta format kasneje opustil. Kljub slabemu vremenu in omejenim varnostnim ukrepom je prva izvedba potekala brez hujših incidentov, kar je omogočilo nadaljevanje dogodka tudi v prihodnjih letih.
Angleški Bentley je prvič nastopil na 24 ur Le Mansa leta 1923, že na uvodni dirki, kjer je njihov dirkalnik zasedel četrto mesto. V naslednjih letih so Britanci hitro postali ena dominantnih sil, saj so med letoma 1924 in 1930 zmagali kar petkrat.
V zgodnjih desetletjih so kraljevale tudi druge evropske znamke – Alfa Romeo je s svojimi vitkimi, rdečimi strelami navduševala množice, Bugatti je z modelom Type 57 zarisal poteze avtomobilske umetnosti. A Le Mans ni bil nikoli zgolj evropski. Po drugi svetovni vojni, ko dirk seveda ni bilo, je dirka v petdesetih postala sinonim za tragedijo, ko je leta 1955 Mercedesov dirkalnik zletel v množico in povzročil smrt več kot 80 ljudi. A kljub temu, ali ravno zaradi tega, se je Le Mans utrdil kot kraj, kjer sta bližina smrti in lepota hitrosti tesno prepleteni.
V šestdesetih letih se je v središče pozornosti postavila posebna vojna, ki je presegala šport – bitka med Fordom in Ferrarijem. Ko je Enzo Ferrari zavrnil prodajo svojega imperija ameriškemu gigantu, se je Henry Ford II. odločil, da ga poniža na najhujši možen način – na njegovem svetem kraju, v Le Mansu. Ford je razvil GT40, ki je leta 1966 najprej premagal Ferrari, potem pa še trikrat zapored slavil, s tem pa ustvaril mit, o katerem je bilo posnetih več filmov.
Sedemdeseta so bila obdobje razcveta prototipov in tehnološkega tveganja. Porsche je s svojim 917 postal sinonim za moč, Audi v prihodnjih desetletjih sinonim za popolnost. Vmes se je vpisal tudi Jacky Ickx, ki je slovel ne le po hitrosti, temveč po modrosti in varčni vožnji – kot bi občutil ritem steze in narave. V osemdesetih je Le Mans potem postal laboratorij za turbo polnilnike, aerodinamiko in tehnologijo, ki so jo nato vsi želeli v svojih serijskih vozilih. Vse, kar danes povezujemo z izrazom »dirkaška tehnologija«, ima nekje v zgodovini vsaj en delček, ki je bil prvič preizkušen prav v Le Mansu.
Devetdeseta so prinesla renesanso eksotičnih udeležencev – McLaren F1 GTR, Toyota GT-One, BMW V12 LMR – vsak je želel osvojiti Le Mans. In potem je prišla nova doba – dizelska, tiha, a smrtonosno učinkovita. Audi je vstopil v igro s prototipi, ki so se zdeli kot iz druge dimenzije, z dirkači, kot je Tom Kristensen, ki je Le Mans osvojil kar devetkrat in postal živa legenda. Konkurenca ni spala – Peugeot, Bentley, nato Toyota, ki je dolga leta lovila zmago, a jo je usoda vedno znova za las odmaknila, dokler ni leta 2018 končno le slavila tako dolgo izmikajočo se zmago.
V zgodnjih desetletjih dirke je bila dolga ravnina Hunaudières (danes Mulsanne) prizorišče ekstremnih hitrosti, ki so občasno povzročile dvige avtomobilov od tal. Zlasti v osemdesetih letih, ko so prototipi z zelo nizko maso in aerodinamično obliko dosegali hitrosti nad 370 km/h, so nekateri dirkalniki dobesedno poleteli. Najbolj znan je primer Mercedesa CLR leta 1999, ki je zaradi aerodinamične nestabilnosti trikrat poletel v zrak, naredil salto in pristal v gozdu za ograjo, enkrat celo pred očmi gledalcev na ravnini, kar je vodilo v umik ekipe in uvedbo strožjih varnostnih ukrepov za prihodnost.
A dirka ni samo o zmagovalcih. Dirka je o tem, kako se ponoči, ko dež tolče po vetrobranskih steklih, ko žarometi trepetajo v megli, ko zrak zadiši po razgretem aluminiju in strtem jeklu, voznik s stisnjenimi zobmi bori proti svojim mislim. Ko se četrto jutro zapored zažene motor in ekipa z okrvavljenimi dlanmi znova zategne vijake. Ko mehanik v boksih v solzah čaka, ali bo dirkalnik sploh pripeljal do njega. In ko tisoče navijačev pod šotorom ob stezi ob pivu in ognju molče opazuje čarovnijo sožitja človeškega uma in vzdržljivosti stroja. To je Le Mans.
V zadnjih letih smo priča novi zlati dobi. Razred Hypercar je privabil nazaj največje – Ferrari, Porsche, Peugeot, Cadillac, BMW – in prihodnost se kaže kot eksplozija ustvarjalnosti in inovacij. Dirkalniki so hibridni, prihajajo poskusi z vodikom, nova pravila pa dajejo prednost spektaklu. A vse to ne bi pomenilo nič, če ne bi ohranili duha – duha vzdržljivosti, spoštovanja in boja do zadnjega kroga.
Po skoraj šestdesetih letih neuspešnih poskusov je Ferrari leta 2023 znova osvojil Le Mans, tokrat z modelom 499P v razredu Hypercar. Zmaga je bila simbolična in zgodovinska, saj je šlo za prvo Ferrarijevo skupno zmago od leta 1965 in vrnitev tovarniške ekipe na najvišjo raven po več kot pol stoletja. V dirki, ki sta jo zaznamovala zahtevno vreme in izredno močna konkurenca, je italijanska ekipa premagala favorizirano Toyoto in dokazala, da lahko še vedno igra glavno vlogo v najzahtevnejšem dirkaškem okolju. Ferrarijeva vrnitev je požela navdušenje med navijači po vsem svetu in obudila spomine na zlate čase Le Mansa.
Letošnja dirka bo potekala ta vikend s startom v soboto ob 16. uri in ciljem v nedeljo ob enakem času. Spet se pričakuje izjemno močan nastop Ferrarija, ki lovi zgodovinski hat-trick – zmage v sezoni 2023, 2024 in po napovedih tudi letos. Na stezo se vračajo prestižne ekipe, kot so BMW, Lamborghini, Alpine, Aston Martin in Toyota, kar obeta tesno konkurenco v razredu Hypercar. Dodaten čar prinašajo nekdanji dirkači F1, med njimi Jenson Button, Robert Kubica, Mick Schumacher in Kevin Magnussen, ki dirkajo v razredu Hypercar. Tekmovalni program se začne že 11. junija z uradnimi treningi, kvalifikacijami, nato pa vrhunec doseže konec tedna – ko se na progo vrže najboljših 62 vozil iz razredov Hypercar, LMP2 in LMGT3
