Na oddelku za psihologijo se pridružujemo pomislekom kliničnih psihologov, psihologov iz zdravstva in drugih zdravstvenih strok. Kot institucija, ki je mnoge med njimi izobrazila, poznamo njihove nadaljnje izobraževalne poti, kompetence, pristojnosti in odgovornosti v zdravstvu. To pa ne pomeni, da zakonu nasprotujemo zaradi zaščite lastnih ali cehovskih interesov in da naša kritika v ospredje ne postavlja "posameznika, ki potrebuje pomoč". Populistično se ustvarja mnenje, da se "interesi posameznika in skrb za njegovo duševno zdravje" ter "interesi strokovnjakov, ki psihoterapijo izvajajo v zdravstvu", izključujejo. To perspektivo želimo takoj ovreči. Strokovni standardi in zaščita "v tem primeru poklica psihologa" niso v nasprotju s skrbjo za posameznika – temveč so njena osnovna predpostavka. Svoje kritike smo izrazili že ob prvi verziji zakona, dodatno pa smo dobili priložnost, da jih izrazimo pred poslanci Državnega zbora in državnimi svetniki. Žal pa iz odziva vlade na veto Državnega sveta ugotavljamo, da se vlada za naše pomisleke ni zmenila ter je v dokumentaciji pred zadnjim glasovanjem v državnem zboru navedla, da "velika večina teh strokovnih entitet (torej vključno z našo institucijo, ki izobražuje PSIH-ologe, op. p.) nima znanj in kompetenc presojati o psihoterapiji, zaradi česar je navajanje teh nasprotovalcev zakona zavajajoče". Ponuja se torej zaključek, da veda o duševnih stanjih (psihologija) torej nima nič skupnega z vedo o obravnavi duševnih stanj (psihoterapija). Kot sogovorniki v razpravi o zakonu smo torej bili slišani, v večini vidikov pa ne uslišani.
Kot visokošolska izobraževalna ustanova se strinjamo s kolegi iz zdravstva, da zakon izenačuje med seboj neprimerljive izobraževalne poti in predstavlja nedopusten umik od standardov visokošolskega izobraževanja. V 10. členu se predvideva, da osvojene teoretične psihološke vsebine (čeprav jih je v količinskem smislu mnogo in se je obseg teh vsebin skozi amandmaje povečal) psihoterapevt dokazuje skozi potrdila supervizorja. Ta bo pri tem upošteval aktivno in pasivno udeležbo na kongresih, raziskovalno delo, pisanje strokovnih in znanstvenih člankov. To implicira, da se bo vsakomur, ki bo teoretičnim vsebinam, ki so poimenovane kot psihoterapevtske, namenjal 1200 ur in dodatnih 300 ur vsebinam, ki so poimenovane kot vsebine na področju duševnega zdravja, avtomatično priznalo, da so te vsebine osvojene in da jih kandidati obvladujejo. Na univerzah pa znanje vrednotimo v količinskem smislu. Čeprav slovimo kot oddelek, ki ima posluh za študente, izpitov pač ne opravijo vsi študenti in seveda tudi ne zgolj s tem, da so na predavanjih prisotni aktivno ali celo pasivno, ko vmes gledajo neštudijske vsebine na telefonih. Zakon s tem členom briše vse razlike v izobraževanju ter standarde v smislu osvajanja učnih ciljev. Verjamemo, da je na drugih visokošolskih ustanovah podobno. Iz tega razloga se sprašujemo, kako je mogoče, da so zakonodajalci ta pomembni vidik spregledali, in kako lahko še naprej vztrajajo, da zakon zagotavlja varno in kakovostno obravnavo. Dodatno se čudimo, da se pri akademskem izobraževanju psihoterapevtov (11. člen) nista oglasila ministrstvo za visoko šolstvo in NAKVIS (Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu). Programi psihoterapije na 1. in 2. stopnji, ki so sicer prisotni v Sloveniji, so v veliko pogledih neprimerljivi, kar dodatno vzbuja skrb glede tega, s kom bo pacient sploh imel opravka, vendar pa imajo v skupnem imenovalcu osebno izkušnjo s psihoterapijo, refleksijo in krepitve lastne osebnosti. Čeprav nikjer ni tako natančno opredeljeno, to lahko vključuje samorazkrivanje v manjših skupinah ali individualno delo s profesorjem. Kreditnih točk, namenjenih tem vsebinam, ni zanemarljivo malo. Čeprav so dogajanje v predavalnicah in didaktične metode v diskreciji izvajalcev predmetov ter omejeni z učno obliko v okviru učnega načrta, se sprašujemo, kolikšen delež teh vsebin sploh še ustreza standardom visokošolskega izobraževanja. To so namreč ponovno vsebine, ki jih je težko ovrednotiti v smislu preverjanja in ocenjevanja znanja. Dodatni in še bolj pereč problem pa se nam zdijo vse etične dileme, ki se ob tem porajajo. Te učne enote, ki so tudi obvezne, študenta silijo v razkrivanje osebnih informacij in lahko prinašajo precejšnje zlorabe v kontekstu, kjer se študenti in profesorji vsakodnevno tudi srečujejo. Profesionalna in zasebna razmerja se v tem kontekstu nedopustno mešajo, meje pa rušijo. Čeprav je tovrstne prakse v tujini že mogoče zaslediti, pomisleki žal ostajajo. Sprašujemo se, kdo res točno ve, kaj se dogaja v teh predavalnicah, kdo to nadzoruje, na koga se študenti lahko obrnejo, če jim je v tem kontekstu neprijetno, in ali je sploh primerno, da to predstavlja del visokošolskega študija in ne specializacije po zaključku študija, ki je povsem ločena od izobraževalne ustanove.
Kot raziskovalna ustanova želimo dodatno poudariti, da odločno nasprotujemo vpeljavi psihoterapevtskih pristopov, ki so slabo podprti z raziskovalnimi dokazi ali ki so na meji s psevdoznanstvenimi. Čeprav je v 36. členu opredeljeno, da dovoljene psihoterapevtske pristope določi Vlada Republike Slovenije na predlog ministra (za zdravje), se sprašujemo, na kakšni osnovi bo minister sprejel to odločitev. Metodologija za odločanje ni nikjer opredeljena. Glede na to, da to, da ministrstvo svojim razširjenim strokovnim kolegijem očitno ne zaupa, sicer bi zakon v tej obliki umaknilo, nas izredno skrbi, na katere strokovne podlage in vire se bo pri tem oprlo. Res je, da se skozi številne raziskave ugotavlja, da so različni psihoterapevtski pristopi lahko primerljivo učinkoviti (kar je v literaturi poznano kot učinek "dodo"), ne moremo mimo dejstva, da so učinki določenih terapij bistveno bolje raziskani kot drugih. Vzpostavlja se resna dilema o varnosti in smiselnosti vključevanja metod, za katere ni konsistentnih dokazov o učinkovitosti v zdravstvu, kjer razpon pritožb lahko sega od manjših duševnih stisk do resnih duševnih motenj. Ne vemo, ali so te prakse varne, kako jih je mogoče ekonomsko upravičiti, ali bodo ustrezale vsem uporabnikom. Če denimo pacient ni verujoč, potem mu pristopi, ki temeljijo na religioznih in spiritualnih vsebinah, ne bodo niti ustrezali niti dosegli želenih učinkov. Zagotovo pa so lahko vir pomoči za nekatere in v kontekstu, kjer tovrstne storitve iskalci pomoči potrebujejo. In kaj storiti, če se v prihodnje izkažejo za neučinkovite ali celo škodljive? Ob tem se sprašujemo tudi, zakaj standard, ki ga že zagotavljajo klinični psihologi in psihiatri v zdravstvu, in terapije, ki so jih klinični psihologi pri svojem usposabljanju sprejeli kot varne in učinkovite, niso izhodišče za sistemsko ureditev psihoterapevtske dejavnosti, razpon pristopov pa se sčasoma postopno in na podlagi ustreznih dokazov širi. Skozi raznovrstnost pristopov se tržna dejavnost psihoterapevtskega izobraževanja še bolj legitimira (navsezadnje večino teh izobraževanj izvajajo društva) in se "kaos" na področju psihoterapije, ki ga zakon želi odpraviti, še naprej vzdržuje.
Razumemo, da se vsi psihoterapevti, ki sedaj delujejo izven zdravstva, imajo pa številne kompetence in za sabo večletna in pogosto draga usposabljanja, pri čemer so med njimi pogosto tudi številni psihologi, želijo ograditi od posameznikov, ki ne dosegajo nobenih standardov vsaj kakšne tuje institucije ali društva. Vendar vse zakonodajalce ponovno prosimo, naj razumejo, da s tem brišejo ločnice med psihoterapevti v zdravstvu in temi, ki jih zakon na novo umešča v zdravstvo. To pa ne more biti v najboljšem interesu pacientov. Zakon je potrebno ponovno premisliti. Dobro bi bilo, če zakon sedaj ne bi bil sprejet. To ne pomeni, da si želimo, da obstoječe stanje obstane. Želimo si ažurne strokovne dopolnitve z vsemi deležniki, tudi nami. Vse razprave ob zakonu, argumentirane pa tudi kdaj neprimerne, imajo kot pozitivno posledico to, da je zavest o pomembnosti duševnega zdravja višja, in verjamemo, da bodo zakonodajalci tematiko še naprej obravnavali kot prioritetno.
Oddelek za psihologijo FF UM
