November je bil nekdaj, poleg januarja, v šolah zatišno obdobje, danes pa se ves čas nekaj dogaja, ugotavlja profesor angleškega in ruskega jezika Milan Mandeljc iz Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. Zato je nemogoče reči, da so šolska leta enaka, a tudi povsem drugačna niso, razmišlja sogovornik. Vsekakor so v šolah novi obrazi, nekaj je tudi zakonskih sprememb, a nobena prav drastična, se nasmehne Mandeljc. O tem, kakšne so nove generacije dijakov in kateri so največji izzivi pred učitelji, smo se pogovarjali z Milanom Mandeljcem, učiteljem leta 2025.
Štirinajsto leto že vstopate v razred. Kako je danes biti učitelj? Lepo, naporno?
"Lepo in naporno. Odvisno tudi od šole, na kateri si. Meni je po 14 letih še vedno lepo, čeprav imam tudi trenutke, ko podvomim v to, zakaj to delam, zakaj se mučim. Biti učitelj je naporno, ker se včasih spopadamo z vedenjskimi vzorci, s katerimi se do zdaj nismo ali pa se nam ni bilo treba, včasih nam ni čisto jasno, kako je sploh možno, da se kaj takega dogaja. V teh primerih potem podvomiš v to, kar delaš. Zakaj bi izgubljal energijo za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, kot so spoštovanje, mir ali pa nenasilje?"
Govorite o učencih, starših, učiteljih?
"Predvsem o starših in otrocih. Ko ljudje nimajo osnovnega umevanja, kako deluje javna služba, za koga je učitelj v šoli ali pa medicinska sestra v zdravstvenem domu. Da je treba za določene stvari počakati, da noben odgovor ni instanten, da je, če je nekdo nekaj rekel, treba počakati, da še nekdo drug kaj reče, da ne moremo povedati vse direktno, kar nam leži na duši, sploh pa ne z besedami, ki ležijo še malo globlje od duše. Vse to izhaja iz vrednot, ki pa niso ravno lepa odslikava današnjega časa - nepotrpežljivost, instantni uspehi, osredotočenost na posameznika, kjer smo jaz in moje domneve in mnenja prva in povozijo vse ostalo. V svetu takih majhnih, nepovezanih otočkov, je kar težko delovati, biti morje, ki je uspešno."
"Cehovskih ugledov ni več, so le še ena žrtev individualizacije družbe. Posameznik pa ga lahko ima - in še kako trdnega," ste pred dobrim letom napisali v dnevniku za sobotno prilogo Večera. Kako si učitelj pridobi ugled, avtoriteto?
"Z rednim delom na sebi in pa z neodstopanjem od vrednot, ki jih zagovarja. Najprej mora biti strokovnjak na področju, ki ga poučuje, potem pa strog in človeški obenem. Se pravi, da ne popušča digresijam in raznim odpadnim vedenjem, da mu rušijo uro in s tem jemljejo osnovno pravico do izobraževanja tistim, ki pa bi kaj od tega imeli. Hkrati sledi vrednotam in jih tudi živi. Če že govori o pravičnosti, potem naj bo tudi sam pravičen, če govori o človečnosti, potem naj poskuša posamezne primere, ki to potrebujejo, razumeti na posamezen način, ne z neko generalizacijo. Če zahteva veliko od dijakov, naj tudi sam veliko da. Zahtevnost je lepa beseda, marsikdo si je želi zase, ampak ne moreš biti zahteven samo do dijakov, učencev, ampak tudi do sebe. Vedeti moraš, koliko daš in koliko lahko zahtevaš nazaj. Najtežje pa je biti konsistenten in ves čas enak. Veliko lažje je popustiti, veliko lažje je vsake toliko narediti izjemo, ampak daljnosežno to absolutno ne bo imelo kakšnih pozitivnih učinkov."
Mladi, četudi so v obdobju uporništva, najbrž potrebujejo nekoga, ki jim postavlja meje in predstavlja zgled.
"Absolutno. Meje potrebujemo vsi, tudi odrasli. Predstavljajte si, kaj se zgodi, da z danes na jutri rečejo, da odraslim zaupamo in država ukine policijski nadzor na cestah. Ljudje smo se zaradi svojega preizkušanja meja razvili do meje, kjer smo, stali smo na Luni, na Mount Everestu in v globinah morja. Ampak zaradi iste lastnosti lahko spravimo sami sebe ali druge v težave, si ogrozimo zdravje, svojo pozicijo, ponos, ugled … Dokler racionalni del, ki se skriva v prefrontalnem korteksu možganov, ni dovolj razvit, si te težave nakopljemo še hitreje, včasih celo drastično. Zato je fino, da imamo nekoga, ki ves čas govori, do kje smemo. Problem pa je te meje risati sam. Zelo prav bi bilo, da jih začnejo zelo jasno risati tudi starši in drugi člani, ki so del primarne socializacije otrok in mladostnikov. Če do šole otrok ne prepoznava niti ne zaznava meja, potem bo imel učitelj zelo veliko delo. Danes se zelo lepo kaže, da marsikateri starši otrokom niso privzgojili ne meja ne spoštovanja meja. Govorim o manjšini, jih pa zaznavamo."
Danes se zelo lepo kaže, da marsikateri starši otrokom niso privzgojili ne meja ne
spoštovanja meja
Kakšna pa je današnja mladina? Nevzgojena je že od Sokratovih časov, če se malo pošalimo.
"Predvsem je zelo oblikovana s strani kapitalističnega okolja, v katerem živi. Ves čas ima v glavi neko ekonomsko računico, kaj se splača in kaj ne. Mogoče v tem njihovem svetu potem ambicija ni čisto racionalna, še vedno imajo pa njihovi starši ambicije. Otroci izračunajo, koliko je pač najmanj treba za nek izkupiček, starši imajo pa vseeno ambicije po največjih dosežkih, ocenah ... Na tem prelomu se potem zelo krešejo kopja. Mladi so drugačni kot nekdaj tudi v tem, da se znajo postaviti zase že v nekem obdobju, ko sam recimo še sanjal nisem, da bi lahko kdaj odprl usta in se postavil zase, tudi v primerih, ko bi bilo to potrebno. Hkrati iz 'postaviti se zase' izvirata in pogum in drznost, drznost kot negativna in pogum kot pozitivna lastnost današnjih otrok."
Po eni strani slišimo, da se mladi politično obračajo v desno, po drugi, kako ne želijo več delati, da iščejo ugodje, po tretji, da so veliko bolj odgovorni do okolja, da jih skrbi za svet. Najbrž so konglomerat različnih značilnosti?
"Toliko kot je otrok, toliko je različnih vidikov. Ena stvar, ki je skupna vsem ali večini, pa je skrb. Zdi se mi, da je včasih njihovo delikventno obnašanje ali pa bolj drzno vprašanje še spodbujano z zastraševanjem, ki se pojavlja v medijih. Zdaj bo vojna, zdaj se bo sesul svet, vode ne bo več … Potem se marsikdo sprašuje, ali je sploh vredno delati nekaj daljnosežnega. Če iz vsega skupaj ne bo nič, zakaj pa se ne bi zdaj izživeli. Hkrati na mlade polagamo bremena, ves čas jim težimo, da se morajo obnašati okoljsko zavedno, kar je seveda prav, ampak pozabljamo na to, da smo največji krivci za stanje v okolju odrasli, mladi šele prihajajo v ta svet. Včasih se mi zdi, da jim nalagamo breme, ki je mnogo preveliko za nekoga, ki šele odrašča. Nam se zdi to čisto v redu, mogoče kar malo mačehovsko - če smo že mi v tem norem svetu, zakaj ne bi tudi otroci vedeli. Starši, učitelji pa vsa odrasla skupnost bi morali vedeti, kje je meja, kaj se otrokom pove, s čim se jih zastrašuje, kaj pa je stvar odraslega sveta. Mi moramo stvari reševati, oni naj pa vsaj približno mirno nekaj časa živijo."
So mladi videni ali imajo občutek, da jih družba spregleda?
"Mislim, da imajo možnost biti slišani bolj kot kadarkoli prej. Ali želijo biti vidni na pametne načine, je drugo vprašanje. Zelo vidni so z raznimi objavami, slikami, ki jih je na instagramih, snapchatih milijon, a se bojim, da ta vsebina večinoma ni ravno kvalitetna. So pa tudi mladi, ki so zelo politično, okoljsko in celo aktivistično angažirani, te pa se vidi. Priložnost je, a je, kot že rečeno, vprašanje kvaliteta te vidnosti in kaj si dijaki in mladi izberejo."
Kateri izzivi pa so trenutno pred učitelji? So to umetna inteligenca, motivacija, odnosi, ki ste jih omenjali na začetku?
"Mislim, da je vedno največji problem učitelja na medodnosni ravni. Lahko imaš dijaka ali pa učenca, ki je tako akademsko šibek, da ti gre kar na jok zraven, ampak če je to dijak, ki pokaže voljo in spoštljivost in pripravljenost za delo, boš zanj naredil vse. Bolj problem se mi zdi, da ni odnosa, da se mora učitelj boriti za tišino, za lastno pozicijo, da moraš opravičevati svoj obstoj. Včasih kdo reče ali pa slišiš v javnosti, da so danes šole brezzvezne, ker so pomembne le izkušnje. V takem stavku jaz slišim, da moram upravičiti sploh to, da delam, da obstajam, da sem učitelj. To je neprijetno, kot bi rekel, da saj so že vsa zdravila izumljena in zato zdravnikov ne potrebujemo več ali podobno. Pomembno je čutiti, da je tvoje delo nekaj vredno. En izziv je torej borba z nekimi javnimi mlini na veter.
Z umetno inteligenco pa je tako - za vsako spremembo, ki je prišla v šolo, se je najprej zdelo, da bo naredila nekakšen razdor pa pljusknila z vso močjo. Ampak učitelji smo zelo prožna bitja, kadar je to potrebno, in znamo to ukrotiti in peljati naprej. Tudi dijaki niso tako zelo digitalno domorodni, kot si radi predstavljamo. Čeprav govorimo, koliko so pred nami, ugotavljamo, da so pri uporabi zelo uporabnih spletnih orodij, pri spletni pismenosti, pri digitalnem državljanstvu precej nevešči."
Zanimanje za poklic učitelja upada. Zakaj je vredno vztrajati v šolstvu, zakaj vi vztrajate?
"Preprosto zato, ker zaenkrat to rad počnem. Če se najdeš v neki meri, potem je to tisto, kar te drži, kljub vsem tegobam, ki mogoče pritičejo zraven. Pomanjkanje kadra je splošno, ne primanjkuje le učiteljev. Ko bo več ljudi pripravljenih delati, ko bo več ljudi na trgu dela, bo proporcionalno več tudi učiteljev. Je pa nujno delati na tem, da se jim predstavi, da bodo na tem delovnem mestu vseeno varni. S trendi, ki prihajajo iz Amerike, se bo redko kdo odločil za relativno nevisoko plačo, ko hkrati ve, da lahko v tej službi izgubi življenje. Kdo se bo odločil za službo, za katero ve, da svoje družine ne more ne vem kako zelo finančno pocrkljati, hkrati pa ve, da bo tam nekdo, ki ga lahko ima za tarčo svojega posmeha in posmeha njegovih staršev. Kdo bo šel v službo, če ve, da ne more opravljati osnovnega poslanstva, se pravi predajanja znanja. Marsikdo se po tem, ko vrže to na nevidno tehtnico svojega instinkta in glave, raje odloči za manj ljubo službo, pa hkrati, da jo dela v miru in spoštovanju. Ljudje smo še vedno zelo mirna bitja, vse, kar rabimo, je nekaj miru za delo, da ga dobro opravimo, in na koncu še priznanje, da smo to delo opravili. Saj ne rabiš spomenikov, ampak to, da ti nekdo reče, da si se potrudil, da se ti zahvali, ker delaš nekaj dobrega za vso skupnost."
