Na Portugalskem se čas meri drugače. Ritma življenja tukaj ne narekujejo ure, določajo ga sonce, vonj sveže kave in klic morja. Jutra so ležerna, dan se zares prebuja šele po enajsti uri, ko mestne ulice napolnijo omamne dišave pastéis de nata in bogate arome kapučina. Prava energija pa se v zraku zaiskri šele ob sončnem zahodu, ko ulice zaživijo v ritmu temperamentne glasbe in sproščenih druženj ob petju in plesu.
Naše petdnevno potovanje se začne v Portu, mestu mostov in slovitega portovca, kjer življenje teče lagodno, v ritmu počasnih korakov ob reki Douro. Drugo največje mesto Portugalske pozna umetnost brezčasnosti. Trgovine odprejo svoja vrata šele takrat, ko je v Sloveniji že čas za malico in številni razmišljajo, kaj bodo kuhali ali jedli za kosilo. V Portu je drugače - nikomur se nikamor ne mudi, vzdušje je sproščeno in skoraj zasanjano, tako zelo drugačno kot pri nas. Kot bi mesto šepetalo: počasi, kam pa se ti mudi, tukaj ima vse svoj čas.
Zahović jim je ostal v spominu
Porto ni le dom slavnega vina, temveč tudi mesto mostov, ki z eleganco prečkajo Douro. Prebivalci Porta so ponosni na svoje mesto in ne skrivajo, da se imajo za prijaznejše od prebivalcev Lizbone. Med mestoma vlada večno rivalstvo, ki se še posebno razplamti ob nogometnih tekmah. Ko domačinom poveš, da prihajaš iz Slovenije - ali še bolje, iz Maribora - se pogosto spomnijo nogometne legende, Zlatka Zahovića. "Zahović? Sim, foi um craque! (Zahović? Ja, bil je pravi as!)," nostalgično pripomnijo.
Naslednja postaja našega potovanja je mestece Coimbra, nekdanja prestolnica Portugalske, ki danes slovi kot eno najbolj čarobnih univerzitetnih mest v Evropi. Staro mestno jedro z ozkimi kamnitimi uličicami, strmimi stopnicami in hišami z obrabljenimi fasadami še vedno nosi neizbrisen pečat zgodovine. Glavna atrakcija je slovita Univerza v Coimbri, ustanovljena že leta 1290, ki skriva pravi arhitekturni biser -veličastno baročno knjižnico Biblioteca Joanina.
Mesto živi in diha s svojimi študenti. Ob večerih staro jedro napolnijo tihi akordi tradicionalnega fada, ki ga pogosto izvajajo kar študentje sami, odeti v značilne črne pelerine. Dnevni utrip Coimbre pa je precej bolj umirjen. Kavarna ob reki Mondego, obisk botaničnega vrta ali sproščeno raziskovanje mestnih razglednih točk, to so preprosti užitki, ki jih domačini z veseljem priporočajo obiskovalcem.
A pripravite se tudi na to, da domačini pogosto ne govorijo tujih jezikov. V lokalih si je pri naročanju včasih treba pomagati kar z rokami, pogosto pa najbolj zaležeta nasmeh in velika mera potrpežljivosti. Čakanje na naročilo se lahko zavleče do te mere, da kdo vmes celo obupa, a morda je ravno to pravi trenutek, da se naučimo uživati v počasnosti, ki jo Coimbra oziroma kar celotna Portugalska tako skrbno ohranja.
Turistov je vsako leto več
Lizbona nas pričaka s posebnim čarom, ki ga začutiš že ob prvem koraku po tlakovanih ulicah. V Belemu, elegantnem in zgodovinsko bogatem predelu mesta, zgodovina diha skupaj z Atlantikom. Ob veličastnih spomenikih slavnih pomorščakov in predsedniški palači Palácio de Belém zadiši po najbolj znanih pastéis de nata, ki jih tukaj pečejo že od leta 1837. Prav tu, ob obali reke Tejo, lahko ob skodelici kave začutiš duh velikih odprav in raziskovanj, medtem ko mimo drvijo trume turistov.
Mimogrede izvemo še zanimivost: portugalski predsednik Marcelo Rebelo de Sousa, ki domuje v razkošni palači v Belemu, obdani s prečudovitim vrtom, je navdušen deskar in pogosto izkoristi visoke atlantske valove.
V središču Lizbone ulice dobesedno plešejo. Ob zvokih uličnih glasbenikov ljudje poplesavajo med stojnicami, zrak pa je prežet z vonjem pečenih rib, burritov in sladkih dobrot. Posebno doživetje je vožnja s tuk tukom na enega izmed sedmih lizbonskih gričev, od koder se razprostira osupljiv razgled na rdeče strehe, reko Tejo ter čudovito mešanico zgodovine in sodobnosti.
Med vožnjo izvemo marsikaj zanimivega. Na primer, da domačini turiste sprejemajo z odprtimi rokami, a si vseeno želijo, da bi ti spoštovali ritem njihovega mesta. Naš voznik tuk tuka, ki se s prevažanjem turistov ukvarja že dobrih osem let, pove, da pri svojem delu večinoma uživa, čeprav so nekatere stranke precej zahtevne in nikoli povsem zadovoljne. "Obstajajo pa tudi turisti, s katerimi se takoj ujameš, in takrat je tudi naša vožnja prijetnejša," pristavi, medtem ko spretno manevrira skozi ozke ulice in hitro speljuje v ovinke. Včasih imaš občutek, da se bo vozilo na treh kolesih kmalu prevrnilo, a voznik ostaja povsem miren.
Pravi, da je turistov v Lizboni vsako leto več, kar občutno zvišuje cene hotelskih storitev in hrane v restavracijah. Najemnine v mestu postajajo vse bolj nedosegljive domačinom, čeprav večina Portugalcev še vedno živi v lastnih domovih. Podatki razkrivajo, da Lizbono vsako leto obišče več kot 4,5 milijona turistov, to pa močno vpliva na vsakdanje življenje v mestu.
Kjer valovi dosežejo 30 metrov
Kdor obišče Portugalsko, preprosto ne sme zaobiti mesta Nazaré, kjer Atlantik razkrije svoj pravi, neukrotljivi obraz. Na prvi pogled gre za mirno ribiško mestece z ozkimi ulicami, belimi hišami in vonjem po soli v zraku. A ko se razbesni prava nevihta, se kraj prelevi v areno za najpogumnejše surferje na svetu.
Klif pri svetilniku Farol da Nazaré ponuja razgled, ki vzame sapo, spodaj pa divja slovita Praia do Norte, svetovno znana plaža z valovi, ki lahko dosežejo tudi več kot 30 metrov višine.
Za ta osupljivi naravni pojav je "kriv" podvodni kanjon Canhão da Nazaré, eden najglobljih v Evropi, ki sega naravnost do obale, pojasni domačinka Beatriz. Oblečena je v tradicionalno nošo sete saias - sedem kril, ki jih ženske nosijo v slojih, kar ima poseben simbolni pomen. Sedem kril naj bi predstavljalo povezavo z morjem, sedmimi valovi, dnevi v tednu, čudeži, imelo pa naj bi tudi verski pomen.
Beatriz na stojnici ponosno prodaja tradicionalne kekse nazarenos, lično zavite v barvite papirje, ki spominjajo na stare čase. "Poskusite, sladkost teh keksov je kot spomin na mirnejše dni, ko morje počiva," namiguje z nasmehom, medtem ko poplesuje v ritmu temperamentne portugalske glasbe. Mimoidočim radodarno deli kekse za pokušino, njena krila pa ob vsakem koraku rahlo zavalovijo, kot da bi plesala skupaj z vetrom, ki nosi vonj po soli in morju. "To je kraj, kjer narava vedno zmaga, človek pa lahko le spoštljivo opazuje njeno moč," še doda Beatriz v polomljeni angleščini.
Voda bolj čista kot v pravih Benetkah
Tudi Portugalci imajo svoje Benetke - mestece Aveiro, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Nanj so izjemno ponosni, saj pravijo, da njihovi kanali ne zaudarjajo, kot se to pogosto sliši za tiste v Benetkah. Ključ naj bi bil v posebnem sistemu, po katerem vodo iz kanalov občasno spustijo v morje in nato vanje priteče sveža.
V dokaz nam Jose, naš zgovorni vodič, sredi plovbe z gondolo, na Portugalskem imenovano moliceiro, v steklenico natoči vzorec vode. Presenetljivo, voda v steklenici je res bistra, čeravno je površina kanalov zaradi alg videti zelenkasta. Mestece očara tudi z barvitimi hišami in sproščenim obmorskim vzdušjem, kjer nihče nikamor ne hiti, a vse poteka, kot mora.
Portugalska sicer naredi vtis urejene in precej čiste države. Cene so primerljive s slovenskimi, domačini pa večinoma prijazni in nasmejani - razen zgodaj zjutraj. Na Portugalskem velja, da se delo začne po 11. uri, pravo življenje pa šele pozno popoldne. Takrat se ulice napolnijo s posebno energijo: prepevajo, plešejo, debatirajo, a ne o politiki ali sosedih, temveč o stvareh, ki štejejo - o hrani, nogometu, ljubezni in vsakdanjih čudežih. In ko se vrneš domov, v sebi nosiš nekaj tistega njihovega čara – opomnik, da je včasih najbolj dragoceno tisto, kar si vzamemo s časom. Počasi, z nasmehom in z občutkom, da je vsak dan lahko prav poseben.
