Suzana Komperšak se je po enoletnem zdravljenju s kemoterapijami vrnila na delo v Splošno bolnišnico Ptuj, kjer kot diplomirana medicinska sestra dela v ambulanti za sladkorne bolnike. Trenutno ima štiriurni delovnik, a se počasi navaja na običajne obremenitve. Pri 53 letih jo je namreč nepričakovano doletel rak. Zatipala je bulico na dojki in po postavljeni diagnozi se ji je najprej zrušil svet. Iz zdravstvene delavke je čez noč postala bolnica. "A hitro sem se pobrala. Že naslednja misel je bila, da ne bom umrla. Da me najprej čaka diagnostika, nato načrt zdravljenja, potem pa bo medicina naredila vse, da ozdravim. Pa tudi jaz bom naredila, kar bom lahko," je v začetku razmišljala.
Najdaljša etapa je trajala pet dni
"Ko mi je onkologinja povedala, naj še naprej živim običajno življenje, sem ji povedala, da rada hodim, in ker mi tega ni odsvetovala, sem to nadaljevala. Kolikor sem pač lahko in kolikor mi je telo dopuščalo," razlaga. Še pred začetkom zdravljenja je bila na Mont Blancu, tik pred prvo kemoterapijo pa je preplezala severno steno Triglava. "Zdravnica mi je rekla, naj se naužijem, ker bo potem sledilo nekaj umiritve," se spominja.
Ko je izvedela, da bo zdravljenje trajalo leto dni in da bo med kemoterapijami imela tudi kar nekaj časa, se je odločila, da poskusi bolniški stalež izkoristiti tudi za cilj, da prehodi 617 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot. "Vedno sem sicer mislila, da bom ta cilj izpolnila ob upokojitvi, ko bom imela več časa. Zdaj me je bolezen prehitela, zato sem se tega izziva lotila prej," je dejala.
Poti seveda ni opravila v enem kosu. Vse skupaj je trajalo nekaj več kot leto dni. Hodila je, kolikor ji je to dopuščalo telo in kolikor je bilo časa zaradi dinamike zdravljenja. "Najdaljša etapa je trajala pet dni. Hodila sem od Zadnjice, Doline Triglavskih jezer, na Krn, Rodico, do koče na planini Razor, čez Črno prst in do Petrovega Brda," opisuje pot. A tako dolga etapa je bila le ena. Običajno se je po dveh ali treh dneh spustila v dolino, kamor jo je kdo od prijateljev ali družine prišel iskat. Na istem mestu je potem naslednjič nadaljevala. "Dolgih etap tako nisem zmogla. Sploh po kemoterapijah ne. Takrat si tri dni povsem priklenjen na posteljo, potem se uspeš najprej obleči v pižamo, naslednji dan pa v trenirko. Šele po več dnevih sem počasi prihajala v formo. Najprej sem na primer uspela priti na Donačko goro, nato na Boč. Po vsaki kemoterapiji sem na novo preizkušala, kje so moje meje."
Hoja je bila del zdravljenja
V dobrem letu ji je nato uspelo priti vse od Maribora preko Triglava do Debelega rtiča, kjer se transverzala konča. "Najtežja je bila zagotovo prva etapa, ko sem po prvi kemoterapiji prehodila pot od Maribora do Koče na Pesku. Deset ur sem hodila, zelo sem bila utrujena in ponoči sem premišljevala, kako bo to telo preneslo in ali bom naslednji dan lahko hodila. To je bil s psihološkega vidika zame najtežji del," se spominja in dodaja, da se je sčasoma naučila, kako se telo obnaša, kaj zmore in kdaj je dovolj. "Nisem več dosegala predvidenih časovnih norm. Hodila sem počasi, sama in v tišini."
Zanjo je bila to tudi terapija. Imela je veliko časa za razmišljanje, in kot pravi, je še bolj ponotranjila hvaležnost za ljudi in izkušnje, ki jih je doživela. "Ne vem, ali bi zmogla brez hribov. To, da sem lahko v naravi in da hodim, mi pomeni največ. Zame je bila hoja tudi del zdravljenja."
Suzana Komperšak planinari že od svojega 17. leta, ima tudi veliko hribovske družbe, pri njenem osebnem izzivu pa so jo spodbujali tudi prijatelji in domači. "Podpora svojcev je res zelo pomembna, kot tudi to, kar imaš v glavi, predvsem pa verjamem v medicino in v zdravljenje, ki je danes pri marsikaterem raku že zelo uspešno."
Vsak naj si najde, kar ga veseli in kar zmore
Med pogovorom deluje vedro. Ves čas se vrača k pohodništvu, h goram, k naravi ... Kot da je bila bolezen le nekaj postranskega, kot da je bil v ospredju ves čas le ta planinski cilj. Po nekaj vprašanjih sicer prizna, da jo je bolezen potrla, da jo je sesula tako fizično kot psihično, a da se je zaradi tega zastavljenega cilja hitro pobrala. "Ves čas sem vedela, da bom ozdravela. V to sem enostavno verjela. Obljubila pa sem si tudi, da če zdravljenje ne bo šlo po planu, bom še vedno hodila, še vedno se bom tudi družila. Nikakor se ne bom zaprla vase in jokala."
Na bolezen gleda precej racionalno: "Mislim, da je to prednost zdravstvenih delavcev. Lažje si razlagamo pomen terapij, učinke in napredek bolezni ali po drugi strani zdravljenja." Vsem, ki se kdaj znajdejo v podobni situaciji, zato predlaga, da naj zaupajo zdravstvu, da naj verjamejo v najboljše in da naj ne nehajo živeti. "Tukaj v bolnišnici pogosto vidim ljudi, ki zbolijo, in potem jim bolezen kroji življenje. Živijo za te obravnave, od enega do drugega pregleda samo čakajo. Ni prav, da je čas zdravljenja eno smo čakanja. Življenje mora teči naprej in čas čakanja je treba živeti čim bolj polno."
Sama si je zdravljenje zato spremenila v izziv, ker je na splošno naravnana k temu, da si zastavlja cilje. Vsako leto kakšne nove in to jo spodbuja k napredku. "A vsak naj si najde, kar mu ustreza. Eni kuhajo, drugi se popolnoma predajo družinskemu življenju, tretji se osredotočajo na šport. Vsak naj si najde, kar ga veseli in kar zmore."
