»Živim in hvaležna sem za vse, kar imam«

Ko govorimo o zmagah, najprej pomislimo na rekorde in olimpijske medalje, vendar lahko prava in še večja zmagoslavja pridejo po povsem drugačnih preizkušnjah. Tadejo Brankovič javnost pozna kot eno najboljših slovenskih biatlonk, ki je Slovenijo štirikrat zastopala na zimskih olimpijskih igrah – v Naganu, Salt Lake Cityju, Torinu in Vancouvru – ter šestkrat stala na stopničkah svetovnega pokala. A njene največje bitke so prišle pozneje, o njih piše v svoji avtobiografiji Peta olimpijada. V iskreni in neposredni knjigi razgali svoje otroštvo, športno kariero, poroko, rojstvo hčerke in sina. Skozi opise doživljamo njeno bolečino ob bolezni stare mame, ob nepričakovani ločitvi in soočenju z lastno diagnozo raka dojk, pa tudi njeno hvaležnost za močno oporo staršev, bratovo pomoč in maratonske telefonske pogovore s prijateljicami, ki so ji bile vedno na voljo, tudi pozno v noč.

Tadeja, ki je na olimpijskih igrah v Torinu 2006 nosila našo zastavo, je na prvi pogled prav takšna kot pred 20 leti, enako topla in iskrena sogovornica, a tako zelo drugačna. Premagala je še peto »olimpijsko tekmo«, najtežjo do zdaj, na kateri se je borila za življenje in zmago še danes živi z vso hvaležnostjo.

Prelomnih 40 let

Z rakom se je prvič srečala kmalu po olimpijskih igrah v Vancouvru, ko je zbolela njena babica.

Še danes se spominja dne, ko je babico peljala na operacijo na Onkološki inštitut Ljubljana in v solzah čakala na hodniku. Ena izmed medicinskih sester jo je takrat potolažila z besedami, ki so ji za vedno ostale v spominu: »Ko si enkrat pri nas, si na varnem.«

Po koncu športne kariere, po letih potovanj, tekmovanj in nenehnega pritiska, se je zdelo, da prihaja mirnejše obdobje. A življenje je imelo drugačne načrte. Dva majhna otroka, finančne skrbi in nepričakovana ločitev, ki je Tadejo zelo prizadela, saj je družina zanjo pomembna vrednota. Leta 2019 so jo pestile še številne bolezni in celo na svoj 40. rojstni dan je obležala z vročino. V tistem času je tudi prvič zatipala bulico v dojki, a se ni pretirano vznemirjala, takrat je bila zanjo prva skrb za otroka. »Tudi ko je stara mama vnovič zbolela za rakom, niti pomislila nisem, da bi sama imela raka,« se spominja.

Leta 2020 se je vse postavilo na glavo

Marsikdo leta 2020 ne bo nikoli pozabil, a za Tadejo je bilo to leto še večja prelomnica. Že februarja so na mamografiji opazili spremembo, teden pozneje so opravili še punkcijo. Dnevi čakanja na izvide so minevali v ustaljenem ritmu, delo, prevozi hčerke in sina na njune treninge, priprave na zimske počitnice v Dolomitih. »Na smučanju smo vsi zelo uživali – otroka, jaz, moj oče, mama in dobri prijatelji. Takrat se nisem obremenjevala z mislijo, da bi z menoj lahko bilo kaj narobe. Pa so me že v ponedeljek poklicali glede izvida punkcije in povedali, da bo potrebna nadaljnja obravnava. Jokala sem, preklinjala, potem pa zapela pancerje, pa kaj, če sem 'kao' bolna, še vedno lahko smučam. Družini in prijateljem sem še rekla, naj me ne čakajo, ker bom smučala do zadnje 'fure', in že sem oddrvela v dolino,« se spominja svojih občutkov. Za smučarskimi očali je skrivala solze pred otrokoma, čeprav se ji zdi, da je bilo v tistem trenutku težje njenim staršem kot njej sami. V petek jo je čakal konzilij na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer so ji pojasnili, da bodo tumor odstranili operativno, o nadaljnjem zdravljenju pa se bodo odločili po posegu. V ponedeljek je bila že operirana in še isti dan šla domov. Otroka sta bila presrečna, ker je bila »enaka kot zjutraj«. Teden dni pozneje sta sledila nov pregled in neprijetna novica. »Histologija je pokazala, da gre za majhen, a zelo invaziven, trojno pozitiven tumor, ki ni rasel več let, ampak le nekaj tednov, mi je povedal onkolog, zato je bila nujna nadaljnja obravnava,« razlaga nekdanja vrhunska biatlonka. »Ampak takrat sem bila kot v transu, nič nisem razumela, želela sem samo pobegniti z Onkološkega inštituta.«

Pomembno je sodelovanje z onkologom

Tadeja je nekaj nasvetov dobila od svoje stare mame, forumov in brošur o raku pa ni brala, raje je počakala na posvet pri onkologu. »Ta posvet je bil zelo pomemben, da sva se iskreno pogovorila o vseh mojih pričakovanjih in željah, šele nato sva skupaj pripravila načrt zdravljenja. Predlagal je kemoterapijo in biološka zdravila, nato pa še hormonsko terapijo. Na tej točki sem mu povsem zaupala. Vedela sem, da mu moram, pa čeprav mi alternativa ni tuja in mi je bila že večkrat v pomoč.« Med zdravljenjem se je podprla z ajurvedo, sprostitvenimi tehnikami in znanji, ki so ji pomagala že v vrhunskem športu, kot so mentalni trening, dihalne vaje in vizualizacija.

Tadeja je imela 12 ciklusov kemoterapij, »12 torkov keme«, kot temu reče sama, enega celo skupaj s staro mamo, kar je po besedah osebja prava redkost. Sledili so še biološka zdravila, podobna kemoterapiji, a z manj stranskimi učinki, in mastektomija oziroma ablacija, torej kirurška odstranitev cele dojke, po kateri pa se je počutila povsem nemočno. Odpiranje vrat s kljuko je postalo velik izziv, ni mogla odpreti kozarca marmelade, oblačenje je bilo dolg proces, je pa zato vsak dan zmogla »svoj antitrombozni sprehod«.

Na novo spoznavala svoje telo in njegove meje

Med zdravljenjem jo je motivirala izkušnja z rakom njene stare mame. »Še pred mojo diagnozo sem razmišljala, da rak ni tako huda stvar, stara mama počne še veliko stvari in vedno kaj skuha, ko pridem na obisk. Ko sta me otroka vprašala, ali bom umrla, sem jima hitro odgovorila, naj pogledata staro mamo, še vedno jima skuha gres. In takoj sta bila pomirjena.« Kot prava športnica se med zdravljenjem ni odrekla športu. »Na novo sem spoznavala svoje telo in njegove meje. Ob torkih sem imela kemoterapijo in če sem v sredo ali četrtek tekla, me je začelo boleti grlo, že se me je nekaj lotevalo. Zato sem počakala nekaj dni, potem pa spet poskusila. Sem človek, ki se rad giba, to me vedno spravi v boljšo voljo. A tudi pri meni je trajalo dve leti, da se je telo spet sestavilo, in šele zdaj lahko normalno tečem,« odkrito pove o svojem počasnem napredovanju. Vendar je hitro sprejela svoje novo telo, prav tako otroka. Ko so ji začeli odpadati lasje, jo je hčerka celo hotela sama obriti. »Otroka sta moja moč, moj pogum in moja luč. Doma nisem nosila lasulje, imela sem jo le za k zdravniku in posebna druženja. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, kaj bodo rekli drugi – to je prva stvar, ki jo je treba razčistiti, in stavek, s katerim sebe najbolj utišaš. Nosila sem jo, ker sem si želela biti neopazna in imeti svoj mir.«

V tistem času je spoznala, da je poleg športa zanjo terapevtsko tudi pisanje. Svojo zgodbo je zapisala najprej kot darilo sebi, nato pa še drugim. V knjigi opiše tudi najtežji trenutek, ko ji je umrla stara mama, tri dni pozneje pa še dober prijatelj. »To me je povsem strlo. Takrat sem se odločila poiskati pomoč psihoonkologa. Vsem bi ga svetovala, ker ti pomaga razčistiti stvari, o katerih z najbližjimi ne moreš govoriti.« Dodaja, da ji je veliko svetoval in jo pripravil na življenje po koncu zdravljenja. »Ko se zdravljenje konča, se življenje ne vrne na stara pota. Vsi mislijo, da sem spet tista 'stara' jaz, ampak nisem. Telo je drugačno, glava polna strahov, tu so še stranski učinki hormonske terapije, ki jo moram še jemati. Seveda se strinjam, da je najpomembnejša ozdravitev, a morali bi se več pogovarjati tudi o kakovosti življenja po zdravljenju.«

Neprecenljiva zmaga na peti olimpijadi

Svoj boj z rakom je Tadeja poimenovala kot peto olimpijado.

Po vseh športnih medaljah se je življenje vedno hitro vrnilo v stare tirnice, saj so jo čakali novi izzivi. Tokrat je drugače, izkušnja z rakom jo je naučila, da živi bolj zavestno. Da se ustavi, posluša ter sliši svoje telo in misli. »Marsikatera stvar ni samoumevna, morali bi biti bolj hvaležni za vse, kar imamo. Zame je bil prelomen trenutek, ko sem bila po mastektomiji tako nebogljena, da nisem mogla odpreti niti kozarca kumaric. Danes sem hvaležna že za to, da lahko zjutraj vstanem, odpeljem otroka na trening in skuham kosilo,« iskreno pravi Tadeja, ki danes polno in hvaležno živi svoje življenje.