Na preglede naj z bolnikom hodi kdo od svojcev – najbolje vedno ista oseba

Rak pljuč je še vedno ena največjih preizkušenj slovenskega zdravstva. Vsako leto zboli približno 1.600 ljudi, več kot 1.100 jih umre. Tako pri moških kot ženskah je po pogostosti na drugem mestu, če ne upoštevamo nemelanomskega kožnega raka – za rakom prostate in dojk. Čeprav je še vedno najpogostejši vzrok smrti zaradi raka, se stanje izboljšuje, predvsem zaradi napredne diagnostike, učinkovitejšega zdravljenja in večjega poudarka na preventivi.

Kako nevarno je pasivno kajenje – zlasti, če smo mu izpostavljeni že kot otroci?

Pasivni kadilec vdihne kar tri četrtine škodljivih snovi, ki jih zaužije aktivni kadilec. Čeprav se večina staršev zaveda, da v stanovanju ne sme kaditi, številni to še vedno počnejo v avtomobilih, na balkonih ali terasah – pogosto v navzočnosti otrok.

Posledice (pasivnega) kajenja so dolgoročne, saj si telo izpostavljenost tobačnemu dimu zapomni. Rak pljuč se ne razvije čez noč, temveč je posledica dolgotrajne in ponavljajoče se izpostavljenosti. Tveganje po prenehanju kajenja nikoli ne upade na ničlo, se pa po približno 15 letih občutno zmanjša – vendar nikoli ne doseže ravni nekadilca.

Zato je glavno, da otroci niso izpostavljeni cigaretnemu dimu – ne v stanovanju, ne na terasi in ne v avtomobilu. Če kdo kadi, naj to počne zunaj in stran od otrok, še bolje pa je, da to razvado opusti. Kajenje ne povzroča le raka pljuč, temveč vpliva na celoten organizem.

Kateri drugi dejavniki še povečujejo tveganje za nastanek raka pljuč?

V Sloveniji ima pomembno vlogo radon – zaradi kraške podlage smo mu pogosto izpostavljeni, kar dokazano povečuje tveganje za pojavnost bolezni. Tveganje je še večje, če oseba hkrati kadi.

Med druge dejavnike sodijo onesnažen zrak, izpostavljenost škodljivim snovem na delovnem mestu, kot so težke kovine in prah, ter kronične bolezni, denimo KOPB ali astma. Posebej nevaren je tudi azbest – pri kadilcih, ki so mu izpostavljeni, je tveganje za bolezen tudi do 40-krat večje.

Kaj pa simptomi – kateri so najpogostejši in kako se razlikujejo med zgodnjo in napredovalo fazo bolezni?

Simptome delimo v tri skupine. Prva in najpogostejša skupina je povezana z dihalnim sistemom ‒ kašelj ali sprememba njegovega značaja, spremenjen izmeček, kri v izmečku, kratka sapa in zadihanost že ob manjšem naporu.

Ko bolezen napreduje, se zaradi zasevkov lahko pojavijo simptomi v oddaljenih organih – denimo bolečine v kosteh ali nevrološki znaki, kot so glavoboli, epileptični napadi, slabost, bruhanje ter motnje ravnotežja ali hoje. Pojavi se lahko tudi ohromelost zaradi pritiska na hrbtenjačni kanal ali rumenica, če so prizadeta jetra.

V tretjo skupino nespecifičnih simptomov pa sodijo betičasti prsti, povečana utrujenost, splošna oslabelost in izguba telesne teže ob ohranjenem teku.

Diagnoza rak pljuč je bila nekoč sinonim za smrt. Danes na srečo ni več tako. Katere prelomnice v diagnostiki in zdravljenju so to omogočile?

Napredek je izjemen – od preventive do zdravljenja. V primarni preventivi opažamo učinke manjšega števila kadilcev in strožje zakonodaje, v sekundarni pomembno vlogo pridobiva presejanje. Največji vpliv na preživetje bolnikov pa ima napredek v zdravljenju. Kirurški posegi so danes minimalno invazivni, napredna diagnostika, kot je PET-CT, omogoča natančnejšo izbiro bolnikov za nadaljnje zdravljenje in preprečuje nepotrebne posege pri razsejani bolezni.

Največji preboj je prineslo sistemsko zdravljenje ‒ najprej tarčna zdravila, ki so pri nas dostopna od leta 2009, in pozneje zaviralci imunskih kontrolnih točk, uvedeni leta 2016. Sodobna molekularno-patološka diagnostika omogoča prilagojeno, personalizirano sistemsko zdravljenje. Na tej osnovi lažje določimo, ali je bolnik primeren za tarčno terapijo, zaviralce imunskih kontrolnih točk, kemoterapijo ali kombinacijo teh metod.

Pri zgodnjih stadijih (1‒3) je rak pljuč pogosto ozdravljiv, pri metastatskih oblikah pa se vse pogosteje spreminja v kronično obvladljivo bolezen. Imamo bolnike, ki so bili zdravljeni že leta 2016 in se jim bolezen ni ponovila. Zaviralci imunskih kontrolnih točk so učinkoviti le pri okoli 15 do 25 odstotkih bolnikov z razsejano boleznijo, tarčna terapija pa je učinkovita le pri izbranih bolnikih (z dokazano tarčo).

Kakšno je petletno preživetje bolnikov pri nas?

Še leta 2017 je bilo petletno preživetje bolnikov z metastatskim rakom pljuč nično. Danes znaša 21 odstotkov pri moških in 30 odstotkov pri ženskah – kar je izjemen napredek. Čeprav je bolezen pri več kot polovici bolnikov še vedno razsejana in s tem neozdravljiva, so možnosti za dolgoročno preživetje danes realne.

Pri bolnikih z razsejano obliko nedrobnoceličnega raka pljuč, ki so kot prvo terapijo prejeli zaviralce imunskih kontrolnih točk kot samostojno zdravljenje, je napredek še izrazitejši – približno tretjina jih živi več kot pet let. Pred uvedbo teh zdravil je bilo preživetje v tej skupini enako nič.

Tudi tarčna zdravila so pomembno podaljšala življenje izbranih bolnikov. Pri tistih, ki se zdravijo zaporedno z različnimi terapijami, danes dosegamo preživetje med petimi in desetimi leti.

Kljub pomembnemu napredku je zdravljenje še vedno zahtevno. Kakšno vlogo ima pri tem psihološka podpora?  

Psihoonkološka pomoč je najpomembnejša in danes dostopna v vseh centrih po Sloveniji, kjer poteka sistemsko zdravljenje raka pljuč. Bolniki, ki zdravljenje končajo s kirurškim posegom, navadno lažje nadaljujejo življenje, medtem ko se tisti, ki prejemajo dolgotrajno sistemsko zdravljenje – zlasti mlajši –, pogosteje spoprijemajo z večjimi psihičnimi pritiski.

Žal je stigma še vedno prisotna. Pogosto moramo bolnike spodbuditi in jim pojasniti, da iskanje pomoči ni znamenje šibkosti, temveč odgovornosti do sebe. Strahove in skrbi je včasih lažje deliti z nekom, ki ni del družine – s strokovnjakom, ki zna poslušati in pomagati razumeti, kaj človek doživlja. Bližnjim pogosto ne povemo vsega, ker jih želimo zaščititi, psiholog pa omogoča, da se človek brez zadržkov iskreno odpre.

Kaj bi svetovali družinam, ki se znajdejo v takšnem položaju?

Pogovor je izjemno pomemben. Rada vidim, da z bolnikom na pregled pride tudi kdo od svojcev – najbolje vedno ista oseba. Tako informacije slišita dve osebi, kar olajša razumevanje, hkrati že način njune komunikacije pogosto pokaže, kako družina deluje. To je priložnost, da ju spodbudim k bolj odprtemu pogovoru o bolezni.

V ozadju so strah pred smrtjo, prihodnostjo, skrb za otroke ali neporavnane obveznosti. Ob prvem pregledu nihče ne ve, kako se bo bolezen razvijala. Lahko ponudiš najboljše zdravljenje, ne moreš pa napovedati izida. Zato je pogovor z družino tako dragocen – razkrije dinamiko odnosov in daje priložnost za več medsebojne odprtosti. Rak namreč nikoli ne prizadene le posameznika, temveč celotno družino.

Najhuje je, ko nekdo vse drži v sebi, da ne bi obremenjeval drugih. Tišina pogosto vodi v zamere – tisti, ki ni bil vključen, se lahko počuti izključen iz procesa zdravljenja, okrevanja ali celo žalovanja.

Veliko bolnikov ob uradnem zdravljenju posega tudi po dopolnilnih oblikah pomoči. Kako gledate na to?

Zavedati se moramo, da so možnosti zdravljenja raka pljuč v Sloveniji izjemne. Naši bolniki imajo dostop do zdravljenj, ki v nekaterih evropskih državah, kot so Velika Britanija, Nizozemska, Španija ali Francija, niso na voljo.

Je pa razumljivo, da bolniki informacije iščejo tudi drugje. Ko človek zboli, bi naredil vse, da bi mu bilo bolje. Je pa pomembno razlikovati med alternativnim in komplementarnim zdravljenjem. Alternativne metode se v praksi še niso izkazale za učinkovite – najhuje je, kadar bolnik, zlasti mlajši, opusti onkološko zdravljenje in s tem izgubi možnost preživetja. Bolnik z razsejano obliko raka pljuč se z alternativnimi metodami trenutno ne more pozdraviti, lahko pa si z nekaterimi metodami pomaga.

Pri vseh komplementarnih oblikah vedno poudarjam eno pravilo: tisto, kar bolnik doda k uradnemu zdravljenju, ne sme škoditi. Z bolniki poskušam doseči ravnotežje – razumem njihovo željo, da bi sami pripomogli k okrevanju, a jasno povem, kaj je varno in kaj ne. Pegasti badelj, pripravki iz šitake, reishi in drugih gob, šentjanževka ter grenivka lahko zmanjšajo učinkovitost zdravil, zato jih odsvetujem. Kjer ni tveganja in dopolnilne metode ne motijo zdravljenja, dopuščamo kompromis.