Na kaj smo ob razglasitvi novih Prešernovih nagrajencev za življenjsko delo in dobitnikov nagrad Prešernovega sklada za vrhunske umetniške dosežke v zadnjem obdobju najprej pomislili? Na to, da bi morali tokrat res nehati uporabljati generični moški spol. Prešernovi nagradi za opusa bosta 7. februarja, na predvečer kulturnega praznika, dobila koreografinja Mateja Bučar in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, nagrade Prešernovega sklada pa filmska režiserka Petra Seliškar, skladateljica Petra Strahovnik, vizualna umetnica Jasmina Cibic, pesnica Ana Pepelnik, gledališka igralka Tina Vrbnjak ter direktor fotografije in režiser Gregor Božič.
Upravni odbor Prešernovega sklada – predseduje mu Zdenka Badovinac, v njem je pet moških in deset žensk, in približno takšno je razmerje tudi v strokovnih komisijah – je že lani poskrbel za enakopravno zastopanost umetnic in umetnikov, na odru je bilo dobesedno enako število enih in drugih. Letos pa to ni več samo uravnoteženost, niso samo "ženske kvote", letos lahko govorimo o prevladi umetnic.
Zakaj je to pomembno? Pomembno je, ker bodo nagrade dobile izvrstne umetnice – in dva izvrstna umetnika. Pomembno je, ker jih tako dolgo niso dobile. Če se je v tem tisočletju počasi med dobitnike nagrad Prešernovega sklada uvrščalo vse več umetnic, je seznam dobitnic nagrad za življenjsko delo še vedno porazen. Prešernovo nagrado za življenjsko delo sta v samostojni Sloveniji dobili dve pesnici, Svetlana Makarovič in Erika Vouk. (Od leta 1947 do leta 1991 pa samo ena pisateljica, Mira Mihelič.) Pri likovni umetnosti so – z Marlenko Stupica, Metko Krašovec in Dragico Čadež – v treh desetletjih in pol prešteli celo do tri. Pri uprizoritvenih umetnostih, ki združujejo toliko poklicev, so Meta Hočevar, Milena Zupančič, Štefka Drolc, Bjanka Adžić Ursulov, Mateja Rebolj in zdaj Mateja Bučar absolutne rekorderke. Ampak že film vleče ven samo Ema Kugler, glasba in arhitektura ter oblikovanje pa še niso našli svoje velike umetnice. Še veliko takšnih upravnih odborov bomo potrebovali, da bo nagrajevanje umetnic postalo samoumevno.
Še več, še veliko takšnih izpostavitev bo potrebno, da bo postalo samoumevno delo umetnic. Pesnik Andrej Brvar, prejemnik Glazerjeve nagrade, zlatnika poezije in Prešernove nagrade za življenjsko delo, je letos ob svoji osemdesetletnici v intervjuju za Delo zatrdil sledeče: "Če se omejimo zgolj na slovensko književnost, ki jo še najbolje poznam, imamo opraviti z vrsto premikov, med njimi je tudi feminizacija literature. Število avtoric je izjemno, morda prek razumne mere." Je kadarkoli prej v življenju opazil – ne samo maskulinizacijo, temveč popolno moško dominacijo v literaturi? Najbrž je, a se mu je to zdelo razumno odmerjeno. Kot je ob tej izjavi zapisala pisateljica in novinarka Pia Prezelj, izjava pesniškega lavreata ni zgolj njegov osebni zdrs, temveč simptom želje po ohranjanju dominance, strahu pred menjavo straže.
Pogromi proti umetnosti, nagradam in privilegijem si za tarče in sredstva izbirajo umetnice
Nagrajevanje umetnic je pomembno tudi zato, ker si pogromi na umetnost, na nagrade za umetnost in na privilegije, ki so jih najvišje nagrade lahko prinesle, za tarče in sredstva izbirajo umetnice. Kdo je bil izbrani in zlorabljeni obraz SDS-ove referendumske kampanje proti zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti? Maja Smrekar. Ob nagradi Prešernovega sklada kateri umetnici je predsednik te stranke začel tvitati: Dovolj je! Ob nagradi za Simono Semenič. Kdo je pokasiral več gneva in osebnih žalitev: Marko Rupnik, ki je dobil Prešernovo nagrado po samovolji takratnega upravnega odbora, proti odločitvi strokovne komisije, po izpričanih kaznivih in moralno sprevrženih dejanjih pa se je lepo umaknil v zasebnost in nagrade ni vrnil – ali Svetlana Makarovič, ki je zaradi njega nagrado zavrnila, ko je dokazala svoj prav, pa jo je hotela nazaj? Brez dvoma Svetlana Makarovič.
Tisti, ki so spomladi glasovali proti zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke, so verjeli, da s svojim glasom ukinjajo vse dodatke k pokojninam za vse umetnike za naprej in za nazaj. Ob tako sovražni kampanji bi bilo enako tudi, če bi jih vprašali, ali nasprotujejo Prešernovim nagradam, državni podpori umetnosti in umetnikom ali javnemu sektorju v kulturi sploh. Ni nepomembno, da so bili ob linču lavreati, ki so dobili dodatek po starem zakonu in ga ohranjajo tudi po padcu novega zakona, in med njimi seveda dominirajo moški, tiho. Nihče ni branil umetnice, nikomur se ni zdelo spodobno reči, da je kampanja presegla razumne mere. Tudi zato je pomembno, da je Upravni odbor Prešernovega sklada prestopil mejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
