(PODNEBNE PRIČE) Domen Stanič, ornitolog: Ptice vse pogosteje ostajajo doma

Škocjanski zatok je eden tistih fenomenov, ki z leti postajajo še bolj ... fenomenalni, izjemni. Naravni rezervat namreč z vsakim letom, projektom, gradnjo v okolici - in tam v zaledju Kopra je vse pretežno industrijske narave - bolj izjemen, bolj oaza sredi nekakšnega logistično industrijskega kaosa. A če je ob vhodu v rezervat hrup tovornjakov še izjemno nadležen, ga kasneje po poteh med trstičjem uduši narava.

Domen Stanič je ornitolog, strokovni sodelavec Društva za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS), v rezervatu pa skrbi za strokovne študije, terensko delo. V osnovi, kasneje hitro postane jasno, da počne in zna še vse kaj drugega. Z rezervatom upravlja DOPPS v desetletnih koncesijah, lastnik zemljišča je država. Rezervat je pomemben za ptice, ki so vezane na vodna okolja, mokrišča, predvsem lagunski del, gre za območje mešanja sladke in slane vode - in to je tudi izvorni del Škocjanskega zatoka, ki je obstajal še pred renaturacijo območja, kajti pot do današnjega mini raja v zaledju Luke Koper je bila trnova in predvsem polna trmaste ornitološke vztrajnosti. Danes je tam zatočišče za prebivalce Kopra, predvsem pa ptice. "Največ so tukaj vrste Natura 2000, ki jih varujemo in so kot vredne varovanja prepoznane s strani EU. Seznam vrst je dolg, a če jih izpostavimo nekaj - navadna in mala čigra, polojnik, beločeli in mali deževnik, rdečenogi martinec, vse te so vezane na laguno, na sladkovodnem delu pa čapljica, rakar, trsnica, mokož. Z renaturacijo so sladkovodno območje z nastankom parka vzpostavili na novo in ga priključili izvornemu delu. Krožna pot vodi torej okoli sladkovodnega dela, vzpostavljenega leta 2007 - in od takrat je stekla naravna kolonizacija območij. Od takrat smo pridobili še marsikatero drugo gnezdilko, ki je v Sloveniji zelo pomembna, recimo siva čaplja, ki je v Sloveniji prvič gnezdila prav na tem območju, sive gosi in sivka, v zadnjih letih smo dodali kar pet novih gnezdilk. Edinstvena je tudi vzpostavitev majhne kolonije sivih kormoranov. Že to, da vsako leto pridejo nove gnezdilke, kar nekaj pove o stanju habitata," pripoveduje Stanič med sprehodom po poti, ki jo prekinjajo opazovalnice narave z informativnimi tablami. Če želi kdo vedeti kaj več o mokriščih in njihovih obiskovalcih, je Škocjanski zatok zelo velika šola v naravi. V živo.

Čeprav prav veliko raziskav na to temo še ni, podnebne spremembe vplivajo tudi na ptice. Ogrevanje zim in na splošno toplejše razmere postavljajo predvsem selivke pred dilemo. Ostati v kraju, kjer gnezdijo, ali se podati na dolgo, naporno, kdaj tudi nevarno pot na sever Afrike ali kam drugam v Sredozemlje? Predvsem ptice, ki so oportunisti, torej se prehranjujejo z raznoliko hrano, zadnje čase najdejo v svojem okolju dovolj hrane tudi pozimi. Za žužkojede ptice je to večji problem, a na splošno ornitologi opažajo, da vse več ptic ostaja doma. "Ampak v evoluciji so selitve z razlogom," sklene Stanič.

Zapornice proti vedno večjemu plimovanju

Leseni razgledni stolp s spiralno potjo v sredini, s tem, da spodnji del ponuja razgled pod vodo, zgornji pa daleč naokrog, je pozimi sicer zaprt, a se kljub temu povzpnemo navzgor. "No, s šipami je nekaj dela, sploh tistimi pod vodo," se nasmehne ornitolog.

Razgled je kljub dvigalom luke in zalogovnikom nafte, posejanih v zaledju, ali pa morda prav zaradi kontrasta med industrijo in naravo, izjemen. Od tu šele gre prav dojeti, kako izjemno je ukleščen ta kos narave v industrijsko cono. A saj, tudi Koper je bil nekoč otok, kasneje so ljudje potrebovali več kopnega, morje so vztrajno umikali zemlji in današnja laguna je vse, kar je ostalo od morja. Spredaj je trdno zasidrana Luka Koper in danes laguno rezervata povezuje z morjem samo kanal, ki se izliva v pristanišče. Opremljen je z zapornicami - odvisni smo od plime in oseke, dinamika je ista kot na morju. Z zapornicami uravnavamo vodo z morja, tudi varujemo pred visokim plimovanjem. Otočki za gnezdenje morajo ostati zunaj, vode ne sme biti ne premalo ne preveč, sicer lahko to uniči kolonijo. Zapornico, ki je na morskem kanalu, smo prilagodili prav z namenom, da lažje kljubuje ekstremnim plimam in drugim pojavom. Tako je vodostaj, pravzaprav vse, kar vidite, vzdrževano umetno. Predvsem v gnezditveni sezoni je treba paziti, da se ne presuši.

Zadnja poletja je bilo vode malo, temperature pa visoke. V rezervatu težav zaradi tega ni. Prav zato, ker vzdržujemo umetni vodostaj, pri morskem delu smo odvisni od morja, torej tam ni suše. Bolj je odvisen sladkovodni del, a če se dobro načrtuje zadrževanje vode, se kar nekaj vode uspe zadržati tudi v najhujši suši. Tako smo imeli zadnja leta prav zaradi prilagoditvenih del, ki smo jih uvedli, ves čas dober vodostaj. Stanje se izboljšuje - in to se pozna pri gnezditveni sezoni," pravi ornitolog.

Prav zato, ker so res veliki zalogovniki vode, so in bodo mokrišča še kako pomembna v času spreminjanja podnebja. Škocjanski zatok torej ni pomemben samo zaradi redkih vrst, ki najdejo tam zatočišče, ampak tudi zato, ker ohranja vodo, klimo ... Stanič: "Če pogledamo okolico, je kar močno urbanizirana. Ni veliko območij, ki bi zadrževala vodo. Škocjanski zatok je pomemben tudi v primeru ekstremnih pojavov, recimo poplav, takrat mokrišča zadržujejo velike količine vode. Po drugi strani vpliva tudi na klimo, vsa mokrišča zadržujejo nekaj stopinj nižjo temperaturo od okolice, kar se pozna pri urejanju lokalne klime, mikroklime na tem območju. Če ste poleti sredi Kopra in potem v Škocjanskem zatoku, je opazna temperaturna razlika, za nekaj stopinj zagotovo. Ponoči se to območje shladi. Že s tega vidika je imeti tak blažilnik toplotnega segrevanja blizu mesta zelo dobrodošlo. Poleg seveda vseh ostalih namenov - varovanja habitatov in vseh ostalih vrst."

Močvirje, nastalo z ogromno truda

Čeprav je rezervat tukaj že od leta 1998, da je uspešen in dobro uveljavljen, se pritiski nanj dogajajo. Tako je recimo nekdo zasul kanal, ki ga povezuje z vodo, in rezervat je ostal brez dotoka vode. K sreči so ukrepali hitro, čeprav je bilo treba odvoziti kar nekaj materiala, a rezervat bi zaradi malomarnosti lahko ostal brez dotoka vode.

Bivoli, znameniti boškarini, nekak zaščitni znak rezervata, se umikajo konjem. Bivol je sedaj samo en. Veliki rastlinojedi namreč skrbijo za košnjo na 120 hektarjih rezervata. No, vsaj na kopnem. Stanič: "Imeli smo dve samici bivola, ampak sta imeli precej močen karakter, zato smo ju dali kmetu. Zdaj imamo še enega samca, eden pa je od starosti poginil. Nadomestili smo jih s čredo kamarških konjev, ki skrbijo za upravljanje s habitati, zato jih spuščamo samo po sladkovodnem delu rezervata, kjer s pašo uravnavajo določene predele, recimo tiste, ki jih želimo imeti kot vlažen travnik, pašnik."

Predlani so uredili dva nova otoka za gnezdenje, in to zelo uspešno, zasedlo jih je namreč veliko novih čiger. V luči prilagajanja na podnebne spremembe je to pomembna pridobitev. Rezervat Škocjanski zatok je namreč povečini delo človeka, sladkovodni del je nastal z veliko truda zagnanih ornitologov, namreč - nekoč so bile tam obdelovalne površine, deloma tudi črno odlagališče. Konec 80. let so bile težnje, da bi se to območje dodatno zasulo in zabetoniralo za potrebe pristanišča, a je naravovarstvenikom uspelo nasprotno - območje so zavarovali, očistili divjih odlagališč in ga renaturirali, vrnili v naravno stanje. Leta 2005 je stekla renaturacija, to je bil prvi Life projekt v Sloveniji. Izkopali so kanale, otočke, znova vzpostavili mokrišče z vodnimi telesi in ustvarili sladkovodno močvirje. "Zanimivo, da komarjev tukaj ni nič več kot drugod. To je bil pogost pomislek ljudi," pravi naravoslovec. A je že tako, v delujočem ekosistemu, četudi močvirju, je vsak nekomu hrana. Tudi komarji. A nazaj k zgodbi - vse živali, ki so naselile rezervat, so prišle sem po letu 2007 - in to je na nivoju naravovarstva res ogromen dosežek, zgodba o uspehu ali več, dokaz, da je mogoče degradirano, zanemarjeno površino, namesto novim hruškam betona prepustiti naravi. In da imajo potem korist od tega vsi, domačini, narava in tudi turizem.

Do nutrij s termokamero

Podnebne spremembe skupaj z globalizacijo prispevajo tudi k širjenju invazivnih vrst. Rezervat seveda ni imun nanje. Stanič: "Imamo modro rakovico. Lani smo prvič poizkusili z izlovom, izkazalo se je, da so in da jih je kar precej. Imamo tudi nutrije, do lani se nismo lotili štetja, zdaj pa smo začeli malo bolj napredni monitoring z uporabo drona s termokamero. V večernem času preletimo območje in s termokamero preštejemo osebke. Dejansko se je izkazalo, da jih je precej čez sto na zelo majhnem območju. Očitno bo treba ukrepati tudi pri nutriji. Veliko je tudi želv rdečevratk. Zadnjih nekaj let pa so prišli tudi invazivni ptiči, sveti ibisi. Izvorno so iz Podsaharske Afrike, v Evropo so jih vnesli v zoološke vrtove v Franciji in Italiji. Pobegnili so iz ujetništva in danes tvorijo kar velike populacije v Padski nižini in v severni Italiji nasploh. Tam so populacije ogromne in počasi se širijo proti Sloveniji. V Škocjanskem zatoku je bolj ali manj stalno prisotna ena jata. Težava je, ker so veliki oportunisti. So zelo prilagodljivi glede hrane in gnezdišč, izpodrivajo druge vrste vodnih ptic, predvsem tiste, ki živijo v kolonijah. Predvsem čaplje in kormorane. Plenijo jajca in legla drugih vodnih ptic. Pravzaprav so zdaj največja grožnja Škocjanskemu zatoku. Po eni strani imamo vse te čudovite habitate, otočke za avtohtone ptice. Če se sveti ibisi specializirajo za plenjenje teh ptic, dejansko obstaja potencial, da uničijo populacijo. In navadna čigra v Sloveniji gnezdi tukaj, v Sečoveljskih solinah in na Dravi. Če ti ena populacija propade, je težava kar velika."

Ravno ob teh besedah na enem zadnjih počivališč skozi reže opazimo nezgrešljivo nutrijo in prav tako markantne ibise, velike bele ptiče s črno obrobo. "To so ibisi, iz Afrike so," nas pouči obiskovalka, domačinka, ki je kot kaže dobro podkovana v poznavanju zatoka in narave.

Ob izhodu na toplem zimskem soncu meditira čreda komarških konjev, ki so se vsi po vrsti skotili v rezervatu. Pasma, ki je prilagojena prav na vlažno okolje, ki ga sicer konji ne marajo prav preveč. Konje pa za razliko od bivolov lahko uporabljajo tudi za jahanje oziroma vodene sprehode, kar je dodana vrednost za obiskovalce.

Škocjanski zatok je dodana vrednost za vso okolico - v vročih dneh znižuje temperature, zadržuje vodo, predvsem pa gosti izjemno biodiverziteto, vrste, ki jih sicer pri nas ne bi bilo več. Vrnitev nazaj na cesto je kar šok.