Smučišče Bukovnik leži nad Šentjanžem pri Dravogradu, natančneje na Selovcu, le nekaj minut vožnje iz doline. Primerno je za smučarje vseh starosti in smučarskih znanj, na smučišču pa so odrasle mnoge generacije odličnih smučarjev. Gre za eno izmed redkih še delujočih nižjeležečih smučišč, ki pa se zadnja leta spopada s pomanjkanjem snega in višjimi obratovalnimi stroški. S smučiščem že leta upravlja Smučarski klub Iverka, ki mu predseduje Srečko Podojstršek. Kako se spominja začetkov, kako so kljub kratkim sezonam zadovoljni z obiskom in kje vidi morebitne rešitve?
Pogrešajo predvsem nizke temperature
"V Šentjanžu smo imeli srečo, da smo imeli ravnatelja osnovne šole, ki je sicer prihajal iz Savinjske doline, a je bil velik zaljubljenec v smučanje in eden izmed prvih učiteljev na Koroškem, ki je znal učiti alpsko smučanje," se spominja Podojstršek. Da se spominja, da je včasih mladina presmučala vse hribe v Šentjanžu. "Popolnoma nas je zasvojil s smučarijo," pravi. "Nekaj nas je ostalo, smučarsko smo se izobrazili. Po naključju smo leta 1978 odkrili to smučišče, smo pa imeli srečo, da je takrat Tovarna ivernih plošč veliko vlagala v kraj in tudi zgradila smučišče," pripoveduje Podojstršek. Smučišče so pričeli graditi leta 1980, obratovati je pričelo leta 1982. "Z manjšimi prekinitvami delujemo skoraj 50 let," pojasnjuje Podojstršek. Pred leti so lahko delovali med 60 in 70 dnevi, v zadnjih letih pa na žalost manj. "Zadnja leta obratujemo 30 do 40 dni. Minulo leto smo obratovali na primer 40 dni," razlaga. In da so se po letu 2020, po izbruhu epidemije, morali soočiti s številnimi težavami. "Najbolj s pomanjkanjem mraza. Ne morem reči, da se soočamo s pomanjkanjem snežnih padavin, saj imamo dobro urejeno umetno zasneževanje. Sneg pri nas torej ni problem, pogrešamo pa predvsem nizke temperature, ki bi nam omogočile zasneževanje," pojasnjuje Podojstršek. Minulo sezono je smučišče Bukovnik pričelo obratovati na zadnji dan starega leta, delovali so 40 dni. Da pa so bili kljub kratki sezoni z obiskom zadovoljni, dodaja. "Srečo imamo, da imamo v okolici veliko podjetij, ki najamejo karte za svoje delavce. Tega je zelo veliko. Veliko je tudi šolarjev. Občina šoloobvezni mladini v Dravogradu omogoča, da pri nas smučajo zastonj. Gre za redkost," opisuje Podojstršek. "Obisk pri nas je zelo dober, zadovoljni pa so tudi smučarji," še dodaja. Da obiskovalci ne prihajajo le iz Dravograda in okolice, temveč tudi od drugod. Veliko obiskovalcev je namreč iz Slovenj Gradca, Velenja, Dravske doline. "Bukovnik je 2,5 kilometra oddaljen od glavne ceste. Je najbližje nižjeležeče smučišče Slovenj Gradcu in Mislinji," še razmišlja. Da pa se že nekaj časa soočajo s težavami, saj vzdrževanje nižjeležečih smučišč terja velike vložke električne energije, poudarja Podojstršek. Mile zime jim kljub dobremu obisku prinašajo izgubo. "Če nam Občina Dravograd in država ne bi pomagali, bi najbrž smučišče že zaprli," razmišlja. "To so preveliki vložki v zasneževanje glede na dni, ko lahko obratujemo," še dodaja.
Včasih zasnežili z enim topom, danes težko z desetimi
"Ko smo na prelomu tisočletja pričeli umetno zasneževati, smo imeli en top, pa smo z lahkoto zasnežili celo smučišče. Danes imamo pametne topove, tehnologija je napredovala, a vseeno nam manjkajo nizke temperature. Včasih smo sneg naredili z enim topom brez problema, danes ga ne moremo narediti niti z desetimi," ponazori Podojstršek. "Tudi finančno je težko. Zasnežuje se na daljši čas, vsak kubik pa stane. Vse skupaj postajo zelo drago. Tako drago, da se pojavi vprašanje rentabilnosti. Še vedno upamo, da ne bo šlo tako skokovito naprej, je pa dejstvo, da so vremenske spremembe tu, kako dolgo pa bomo še uspeli to držati, je pa težko napovedati," razmišlja predsednik kluba. Da se ne spomni, da bi v zadnjih 25 letih obratovali na naravnem snegu, še dodaja. "Včasih, ko smo smučali, pa nismo teptali s teptalniki, se je sneg čisto drugače obdržal kot sedaj. Zdaj moraš progo vsak dan urediti. Čez smučišče gre torej teptalnik, ki ima osem ton. Za to moramo imeti zadostno količino kvalitetnega snega. Tudi če bi sedaj padlo pol metra ali 70 centimetrov snega, bi zasneževali, ker gre za čisto drugačno strojno obdelavo. Na takšni nadmorski višini si ne moreš privoščiti smučarije brez umetnega zasneževanja," pripoveduje Podojstršek. "Tudi če je sneg padel, smo zasneževali. Tudi zaradi tega, ker je čisto drugačna gostota takšnega snega kot naravnega. Če nastanejo višje temperature ali dežuje, naravni sneg skopni, umetni pa ne," pojasnjuje. Da jim ogromno pomagata občina Dravograd in država. "Včasih je pomagala Tovarna ivernih plošč, ko se je zaprla oziroma ko se je menjal lastnik, pa smo se obrnili na občino. Tega ne izkoriščamo, je pa prijeten občutek, počutimo se varno. Če bi se karkoli zgodilo, vemo, na koga se lahko obrnemo," pravi Srečko Podojstršek.
Na Koroškem posebna klima v zavetju Alp
Da smučišče obratuje, skrbi 15 ljudi. "Nas je kar veliko. Tukaj smo žičničarji, nadzorniki, reševalci, vodja obratovanja. Vsi so ustrezno izobraženi," pojasnjuje predsednik kluba. Da s kadrom trenutno nimajo težav, poudarja. "Včasih so to bili sami domačini, danes tudi domačih ljudi ni dovolj. Pomagajo nam delavci iz okoliških krajev. Časi se spreminjajo, čisto drugače je kot včasih, tudi pripravljenosti za prostovoljno delo je manj," pripoveduje Srečko Podojstršek in še dodaja, da v prihodnosti pričakuje tudi težave s pomanjkanjem kadra, četudi sedaj tega ni. Da je za zimo potreben sneg, a ne samo na smučišču, poudarja. "Dobro je, da je tudi okolica zasnežena, da so nizke temperature, da škriplje. Potem lahko v smučanju uživaš. Sneg je pravi, ljudje so dobre volje, narava je lepa," razmišlja. Katero leto pa se mu je najbolj vtisnilo v spomin? "Najbolj grozno je bilo zagotovo leta 2014, ko je bil žledolom po celi Sloveniji. Takrat je bil žled po celem smučišču, vlečnica nam je zmrznila. Drevje je padalo, nihče ni upal po cesti na smučišče. Trajalo je teden dni, da se je to saniralo," se spominja. Obstoječa državna pomoč jim pomaga, da še delujejo, in s tem za zdaj shajajo, pravi. Ali pa bi jim lahko država še bolj pomagala? Podojstršek pravi, da je realist, vse pa je vezano na finance. Kar je predrago, se ne splača. "Bojim se, da se bodo nižjeležeča smučišča počasi opustila. Da bo to finančno nevzdržno," poudarja predsednik kluba. Da se jih je veliko že zaprlo, še pravi. "Na takšni nadmorski višini obratujemo le še na Koroškem. Imamo neko posebno klimo v Sloveniji, smo zadnji v zavetju Alp," razmišlja. "Se pa bojim, da če bomo mi zamrli, bodo zamrle tudi druge panoge," še dodaja. Kaj pa pričakujejo od letošnje sezone? "Cela Evropa čaka na nizke temperature. Upamo, da bomo začeli obratovati tako kot lani. Potrebujemo štiri, pet dni mraza, da lahko naredimo sneg," pojasnjuje.
Lani v nižinah od pet do
30 dni s snežno odejo
Če pogledamo le poročilo za zadnjo meteorološko zimo, ki ga je izdala Agencija RS za okolje (ARSO), je smer razvoja jasna. Zime niso le manj zasnežene, ampak toplejše in bolj namočene. Meteorološka zima 2024/25 je bila na državni ravni nadpovprečno topla in podpovprečno namočena, s povprečnim številom sončnih ur. Odklon temperature zraka od povprečja primerjalnega obdobja (to obdobje je od 1991/92 do 2020/21) je na državni ravni znašal 1,4 °C, kar letošnjo zimo uvršča na enajsto mesto najtoplejših zim od sezone 1950/51. Najtoplejši zimi v tem obdobju sta bili zimi 2023/24 in 2006/07, ki sta bili 3,2 stopinje Celzija oziroma 3,1 stopinje Celzija toplejši od povprečja. Najhladnejša je bila zima 1962/63, z res velikim odklonom – 5,5 stopinje Celzija. Druga najhladnejša zima, 1953/54, je imela odklon – 3,8 stopinje Celzija in je bila od najhladnejše zime toplejša za 1,7 stopinje Celzija.
V večjem delu Slovenije je bilo kljub malo podpovprečni do povprečni višini padavin snega v meteorološki zimi malo ali zelo malo. Močno podpovprečne so bile tako snežne padavine kot debelina in trajanje snežne odeje. Po večini nižin je bilo le od 5 do 30 dni s snežno odejo, največ na Dolenjskem. V alpskih dolinah in sredogorju je bilo snega več, a marsikje debelina snežne odeje niti enkrat ni dosegla pol metra, niz dni s snežno odejo pa je bil večkrat prekinjen. Šele na nadmorski višini okoli 1500 metrov se je v Alpah snežna odeja skozi zimo kopičila. Na Voglu in Vršiču je snežna odeja v drugi polovici zime v debelino merila 60–100 cm, na Zelenici malo manj. To so sicer vrednosti malo pod dolgoletnim povprečjem, a so še v mejah običajne spremenljivosti. Tudi v visokogorju so bile snežne razmere skozi vso meteorološko zimo podpovprečne; na Kredarici je šele v začetku januarja snežna odeja presegla pol metra, do konca februarja pa se je odebelila na 170 cm. Dolgoletno povprečje je okoli enega metra na začetku in poltretjega metra ob koncu zime.
Tudi jeseni so vedno toplejše, kar prav tako kaže poročilo ARSO. To pomeni toplejše razmere in s tem manj snega. Po delnih in še ne povsem preverjenih podatkih je bila tudi letošnja jesen (2025) na državni ravni nekoliko toplejša od dolgoletnega povprečja, povprečno namočena in bolj osončena kot običajno.
Odklon temperature zraka od povprečja primerjalnega obdobja 1991–2020 je bil na državni ravni 0,5 stopinje Celzija, zaradi česar se letošnja jesen uvršča na petnajsto mesto najtoplejših jeseni od leta 1950. Daleč najtoplejša jesen od leta 1950 je jesen 2023, z odklonom 2,5 stopinje Celzija. Najhladnejši jeseni sta v istem obdobju 1978 in 1972, z odklonom – 2,2 stopinje Celzija oziroma – 2,3 stopinje Celzija, poročajo državni meteorologi.
Po snežni statistiki jesen po Sloveniji ni kaj dosti odstopala od dolgoletnega povprečja, kar je glede na zmerne temperaturne in padavinske razmere pričakovano. Na Kredarici je bilo 49 dni s snežno odejo ob 7. uri zjutraj, kar je praktično enako dolgoletnemu povprečju (50 dni). Na Voglu je bilo takšnih dni 22, kar je nad dolgoletnim povprečjem 15 dni, a ni posebej veliko. Po večini nižin je bilo vse skupaj od nič do treh dni s snežno odejo, kar je za jesen običajno. Letošnja jesen je bila na ravni Slovenije nadpovprečno osončena, s kazalnikom trajanja sončnega obsevanja na državni ravni 111 %, kar jo uvršča na približno 18. mesto najbolj osončenih jeseni od leta 1961. V tem obdobju je bila najbolj sončna jesen leta 1986, s kazalnikom 132 %; podobno sončni sta bili tudi jeseni 1983 in 2011, obe s kazalnikom 130 %. Daleč najmanj sončna je bila jesen 1993, s kazalnikom zgolj 70 %.
Prispevamo lahko vsi
Podnebne priče nastajajo v sodelovanju s projektom Samo 1 planet, ki ozavešča in obvešča o povezavi med trajnostno mobilnostjo, energetsko učinkovitostjo, o trajnostno rabo zemljišč in praksami za prehod v nizkoogljično družbo, zmanjševanjem odpadne hrane, zelenim javnim naročanjem in obnovljivimi virih energije. Ker do uspešne uresničitve ciljev lahko prispevamo vsi.
