Mojca Urlep je certificirana modna stilistka, ki je že od nekdaj razvijala poseben odnos do oblačil, na svoji življenjski poti pa je postopoma pridobivala nova znanja, ki so povezana s tem. Urlepova, ki prihaja iz Remšnika, deluje pod znamko Lemur, v okviru tega pa ponuja barvno in stilsko analizo, organizacijo garderobe, pomoč pri nakupovanju oblačil in popolno preobrazbo. V letošnjem letu pa je svojo podjetniško pot nadgradila z dolgoletno željo – second hand butikom. Z njo smo se pogovarjali o tem, zakaj smo danes tako nagnjeni k nakupovanju oblačil, kako je bilo včasih, kako s (pre)veliko potrošnjo oblačil vplivamo na okolje in kako lahko kot posamezniki pripomoremo k varovanju okolja.
Second hand butik se je dobro prijel
"Ljubezen do oblačil, predvsem pa do kombiniranja različnih vzorcev in tekstur, gojim od malega. Pred odhodom v šolo sem bila doma z babico, zato sem imela veliko časa za preoblačenje. Imam pa tudi sestro, ki je od mene dosti starejša, zato je hitro odšla od doma, njena omara pa je ostala. Babica je imela malo oblačil, a so bila zelo lepa in kvalitetna," se spominja. Čeprav jo je življenjska pot sprva vodila v druge vode, je ljubezen do oblačil ostala, v zadnjih letih pa ponovno prišla na površje. "V Ljubljani sem opravila tečaj za modno stilistko, sprva zaradi sebe, med opravljanjem tečaja pa sem spoznala, kako pomembne so te storitve, ki jih ponujam. Obenem pa tudi, da je modna industrija druga največja onesnaževalka na svetu," pojasnjuje Urlepova in dodaja, da gre za izjemno zastrašujoč podatek, ki pa se ga marsikdo ne zaveda. Da je ugotovila, kako zelo pomembni so second hand butiki, na Koroškem pa ni bilo takšnega, ki bi ponujal zgolj oblačila, pojasnjuje. Čeprav je vrata butika odprla v letošnjem letu, se je dobro prijel, opaža. Tudi starostna struktura obiskovalcev je raznolika, dodaja, kar jo navdaja z upanjem, da se ozaveščenost o pomembnosti kupovanja oblačil iz druge roke širi. "Seveda sem bila najprej skeptična, tvegano se je podati v takšno zadevo. A ljudje se dobro odzivajo. Včasih pride kdo zgolj iz radovednosti, a je pozitivno presenečen, da so tukaj skoraj nova in zelo dobro ohranjena oblačila," pojasnjuje Urlepova in dodaja, da sprejema le nepoškodovana in lepo ohranjena oblačila. "Ljudje v osnovi oblačila prinesejo, pri znamkah pa se dogovorimo za komisijsko prodajo, pri čemer 60 odstotkov ostane lastniku oblačila, 40 pa butiku. Če se oblačila ne prodajo, pa jih lahko pridejo po določenem obdobju iskat," pojasnjuje modna stilistika in dodaja, da sicer sprejema tudi nakit in čevlje, če so novi in nerabljeni. Posebnost njenega pristopa je, da se lahko vsakemu obiskovalcu individualno posveti, saj skupaj poiščejo kombinacije, ki poudarijo osebni slog in lepoto. Kot pravi Urlepova, v družbi, sploh na Koroškem, še vedno velja napačno prepričanje, da so oblačila iz druge roke manjvredna ali slabše kvalitete. "Marsikomu so tabu že moje storitve. Marsikdo ne ve, kaj je barvna analiza ali pa organizacija garderobe, velikokrat prevladuje mišljenje, da za to nihče ne bo plačal. A ni poanta v zlaganju oblačil, s strankami gremo po sklopih, predebatiramo, kaj paše skupaj in kaj ne," še dodaja.
Včasih so z oblačili ravnali bolj trajnostno
Na svoji poslovni poti je spoznala, kako neodgovorno ljudje ravnamo s tekstilom. "Ko pridem k stranki na dom na organizacijo omare, vidim, koliko oblačil leži v omarah. Gre za sobe, napolnjene z oblačili, ki se kopičijo leta in leta, ljudje pa zgolj dokupujejo, včasih celo kose, ki jih že imajo," razlaga. Z razmahom hitre mode – nenehnim zagotavljanjem novih trendovskih oblačil, obutve in drugih izdelkov po zelo nizkih cenah - sta se povečala proizvodnja in odlaganje oblačil. "Lepo je videti, da za majico preko spleta plačaš le par evrov. Ne zavedamo pa se, v kakšnih pogojih delajo ljudje, da nastane nek kos oblačila, da so oblačila zavita v plastično vrečko, ki je zavita v še eno plastično vrečko, ta paket pa nato potuje z letalom ali ladjo do nas," pripoveduje. "Nagnjeni smo k temu, da si za nagrado, ker smo nekaj naredili ali dosegli, kupimo kakšen kos oblačila. Včasih si kdo kaj kupi, ker izgleda lepo na nekomu drugemu. Ko to oblačilo dobi, pa se velikokrat zgodi, da mu žal ne paše, večinoma zaradi tega, ker mu ne ustreza barva. Ta neustrezen kos oblačila ljudje nato vrnejo ali pa na žalost ostane v omari. Velikokrat je v igri tudi psihološki vidik, torej črni petek, dva plus ena gratis in podobne akcije," razlaga Urlepova in dodaja, da 80 odstotkov časa nosimo le 20 odstotkov oblačil, ki jih imamo v omari. "Na vseh delavnicah ljudem razlagam in polagam na srce, naj se zamislijo, koliko oblačil imajo doma. Večinoma gre za kose, ki jih potem zavržejo. So pa to kosi, ki so novi ali skoraj novi, ki bi jim lahko dali novo življenje. Korak v pravo smer je že, da jih morda nekomu podarijo," pravi. Podatki kažejo, da Slovenci vsako leto zavržemo kar 12 kilogramov oblačil na osebo, 96 odstotkov ljudi redno kupuje nove izdelke, večina pa priznava, da ima doma številne kose, ki jih nikoli ne nosi. "Zanimiv in hkrati pretresljiv podatek je tudi, da se pri proizvodnji oblačil porabi do 93 milijard kubičnih metrov vode. Ta podatek me je izredno pretresel," pojasnjuje modna stilistka. Kako pa je bilo včasih? "Včasih ni bilo veliko oblačil. Ljudje so kupovali kvalitetne, naravne materiale, v skoraj vsaki hiši pa je bil krojač ali šivilja, zato so ta oblačila lahko predelovali, dokler niso bila popolnoma ponošena. Oblačila so dejansko živela in odživela," razlaga. "Oblačila so bila tudi bolj cenjena, danes je pač vse dostopno in po nizkih cenah," pravi.
Pripomoremo lahko vsi
Kje pa vidi rešitve? "Morda bo nekoliko radikalen odgovor, a sem za to, da se spletni nakupi prekinejo," je jasna. Da lahko že sami veliko naredimo, je jasna. "Že samo, če o tem debatiramo, če se zavedamo, kako s tem ogrožamo okolje. Da se res vprašamo, če določeno oblačilo sploh potrebujemo," razmišlja. "V tujini se je na primer že kar dobro prijel koncept, da prineseš nek kos oblačila in v zameno nekaj vzameš, pri nas je tega nekoliko manj, saj se ljudje še vedno bojijo, kaj si bodo mislili drugi. Ampak roko na srce, oblačil se naveličamo, tudi jaz se jih. Vsakih sedem let se nam spremeni stil, ker se mi spreminjamo," razlaga Urlepova, ki je tudi članica lokalnega zbora. Članice zbora vsako leto naredijo "garažno razprodajo" in med seboj izmenjajo oblačila. "Morda bi lahko vsa društva to bolj pogosto počela," še razmišlja. Da bi tudi država lahko naredila več, dodaja. "Veliko bi pripomogli s finančno podporo trajnostnim podjetjem, lahko bi se zagotovila dodatna infrastruktura za reciklažo oblačil. Bolj bi si morali prizadevati za reciklažo," še razmišlja. V prihodnosti bi rada v butiku uvedla tudi izposojo elegantnih oblačil. "Maturantsko ali poročno obleko imamo oblečeno enkrat, potem pogosto le visi v omari. Tudi takšne stvari lahko živijo naprej," razmišlja.
Prispevamo lahko vsi
Podnebne priče nastajajo v sodelovanju s projektom Samo 1 planet, ki ozavešča in obvešča o povezavi med trajnostno mobilnostjo, energetsko učinkovitostjo, o trajnostno rabo zemljišč in praksami za prehod v nizkoogljično družbo, zmanjševanjem odpadne hrane, zelenim javnim naročanjem in obnovljivimi virih energije. Ker do uspešne uresničitve ciljev lahko prispevamo vsi.
