Nadja Ebner: "Ko pogledam nazaj, se stvari sestavljajo, imajo smisel, vidim, zakaj je bilo potrebno iti naokrog, da sem prispela do sem."
Datum
25. oktober 2025 06:45
Filozofinja in sociologinja kulture, avtorica osebnoizpovednega prvenca Kako pokopati mamo, ki je še živa, ki je nedavno izšel pri založbi Primus, iskreno govori o svojih življenjskih preizkušnjah. O predelovanju osebnih stisk skozi proces psihoterapije, odnosu z mamo, zasvojeno z alkoholom, in odgovornostih za lastno življenje, o odločitvah, ki jih sprejemamo, in spoznanjih, o čem se sploh lahko odločam za druge.
"Nočem izpasti kot provokatorka, ker zgodba pa ni taka. Ne grem v zgodbo, da bi izpostavila negativno ali sprožala interpretacijo, da hočem izreči nekaj slabega o mami," pripoveduje Nadja Ebner, mati treh otrok, ki izhaja iz Slovenj Gradca, z družino pa je živela na Malti, Novi Zelandiji in se zdaj ustalila v Brežicah.
V pogovoru, ki je potekal v Slovenj Gradcu, govori iskreno, odprto, kot tudi v dialogu s psihoterapevtko v knjigi. Poudarja, da knjiga ni priročnik ali navodilo, kako ravnati, saj smo si raznoliki in ni za vse ista pot prava. "Jaz sem si želela deliti svojo pot, ker mogoče za koga je prava ali se kdo najde ali ga spodbudi, da najde in poskusi načine, ki jih je morda doslej blokiral iz strahu. Opažam, da nas veliko nosi bolečino, a se počutimo sami z njo," pravi avtorica.
Psihološki roman o materinski ljubezni, travmah, alkoholizmu in nevidnih ciklih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, kot je njegov opis, bo v prihodnjih tednih predstavljala v več knjižnicah po Sloveniji.
"Nočem izpasti kot provokatorka, ker zgodba pa ni taka. Ne grem v zgodbo, da bi izpostavila negativno ali sprožala interpretacijo, da hočem izreči nekaj slabega o mami," pripoveduje Nadja Ebner, mati treh otrok, ki izhaja iz Slovenj Gradca, z družino pa je živela na Malti, Novi Zelandiji in se zdaj ustalila v Brežicah.
V pogovoru, ki je potekal v Slovenj Gradcu, govori iskreno, odprto, kot tudi v dialogu s psihoterapevtko v knjigi. Poudarja, da knjiga ni priročnik ali navodilo, kako ravnati, saj smo si raznoliki in ni za vse ista pot prava. "Jaz sem si želela deliti svojo pot, ker mogoče za koga je prava ali se kdo najde ali ga spodbudi, da najde in poskusi načine, ki jih je morda doslej blokiral iz strahu. Opažam, da nas veliko nosi bolečino, a se počutimo sami z njo," pravi avtorica.
Psihološki roman o materinski ljubezni, travmah, alkoholizmu in nevidnih ciklih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, kot je njegov opis, bo v prihodnjih tednih predstavljala v več knjižnicah po Sloveniji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
